Mirna, 21. oktober 2012
Spoštovani duhovniki, še posebej misijonar p. Stanko Rozman, dragi mirenski farani in prijatelji misijonov. Danes, na misijonsko nedeljo, praznujemo 150-letnico župnije Mirna, čeprav je že davno prej, od srede 14. stol., bila tu na Mirni duhovnija, od l. 1620 pa vikariat, kar pomeni, da je kraj že nekaj stoletij pred ustanovitvijo župnije imel stalnega duhovnika.
Pred letom 1862 so mnogi vikariati, oz. verniki iz njih, prosili za ustanovitev župnije. Zgodovina pravi, da so verniki iz Loškega potoka na Notranjskem goreče prosili ljubljanskega škofa Jerneja Vidmarja in on jim je takrat, na začetku svojega škofovanja, ustregel. Vse vikariate v škofiji je povzdignil v župnije in l. 1862 ustanovil 45 novih župnij, med katerimi jih je 13 iz naše sedanje novomeške škofije: Ambrus, Cerklje ob Krki, Hinje, Prečna, Studenec, Št. Peter – Otočec, Sinji vrh, Vavta vas, iz sedanje trebanjske dekanije pa Mirna, Sv. Križ – Gabrovka, Šentjanž in Dole. V tem času se je na Mirni zvrstilo 12 župnikov.
Kaj naj bi prevevalo srca vernikov ob tej obletnici? Najprej velika hvaležnost za vse milosti, dalje, da še imate svojega duhovnika, ki sicer nosi breme še ene župnije, a prepričan sem, da zaradi tega ničesar nujnega ne pogrešate. Če te hvaležnosti ni, je to znamenje, da tudi vere ni veliko. Zakaj to govorim? Ker opažam, da se verniki po župnijah premalo zavedajo, kakšen dar je to, da imajo stalnega duhovnika. Upam, da pri nas še ne bo kmalu prišlo do ukinjanja župnij, kot se to dogaja na primer v Nemčiji ali Franciji, kjer ima en župnik tudi po 6 župnij ali pa so 6 župnij združili v 1. V Družini lahko preberemo, da tudi v dunajski nadškofiji pripravljajo združevanje župnij zaradi pomanjkanja duhovnikov.
Ob 150-letnici župnije je primerno, da se vprašamo: Kaj je to župnija? KKC pravi o njej v zgoščeni pravni deskripciji: »Župnija je določena, trajno ustanovljena skupnost vernikov v delni krajevni Cerkvi (škofiji), katere pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku kot njenemu lastnemu pastirju.«
To pomeni: škof pošlje duhovnika, da v njegovem imenu skrbi za del Božjega ljudstva, hkrati pa je župniku zaupana odgovornost za zveličanje vseh ljudi v tej župniji.
Znotraj tega pravnega okvira se odvija odrešenjsko nevidno dogajanje – poslanstvo žive Cerkve – skrivnostnega Kristusovega telesa. Skupnost Cerkve živi v konkretni živi skupnosti, ki je prostor in nosilka oznanjevanja, posvečevanja po zakramentih in občestvene dobrodelnosti. Vsi krščeni – celotna župnija, v kateri živi in deluje Kristus, je poklicana, da ohranja in posreduje Kristusovo veselo oznanilo odrešenja in odpira studence božjega življenja v zakramentih kot so krst, birma in evharistija, ki hrani to Božje življenje v srcih vernikov. Skratka vsi verniki so poklicani, kot pravi poslanica papeža Benedikta XVI. za letošnjo misijonsko nedeljo, »da s svojim življenjem v svetu izžarevajo besedo resnice«.
V župniji se odvija kristjanovo življenje od rojstva in krsta, preko prejema evharistije in potrditve v veri pri birmi ter drugih zakramentov do smrti, ko se krščanska skupnost poslovi od pokojnega člana in ga spremlja z molitvijo.
Srce župnije je župnijska cerkev. Tu ob oltarju se župnija povezuje in použiva v edinosti z Bogom in med seboj. Župnijska cerkev je bratski, družinski dom, kot nekoč vodnjak sredi vasi, h kateremu so prihajali vsi lačni in žejni resnice. Tako je župnijska cerkev dom družine, ki se zaveda, da sodi skupaj. Vprašajmo se danes, če je v vsakem ta zavest živa. Ali srce drugače bije, ko se bližamo in vstopamo v svojo župnijsko cerkev, kot takrat, ko vstopamo v kakšno drugo, pa čeprav svojo podružno cerkev?
Farno družino naj bi povezovala ljubezen, ki se hrani iz iste vere. Ta ljubezen je malta, ki drži skupaj kamne žive Cerkve. Te ljubezni naj bi se učili ob Božji besedi in se zanjo vnemali ob Evharistiji prav v župnijski cerkvi.
To vero naj bi poglabljali in osvežili v letu vere, ki smo ga začeli ta teden ob 50-letnici začetka 2. vatikanskega cerkvenega zbora, ki je imel pred seboj cilj obnoviti vero in misijonsko dejavnost Cerkve. V Evropi, v zadnjem času pa morda v Sloveniji še bolj, se čuti neka kriza vere, ki hromi tudi misijonsko dejavnost v svetu, med ljudmi, ki še ne poznajo Kristusa in niso izkusili Božjega očetovstva. Po drugi strani pa se v vseh čuti lakota in žeja po Bogu. Mnogi pri nas in v svetu čakajo, »da jih bo kdo povabil in popeljal h kruhu življenja in k živi vodi, podobno kot Samarijanka, ki se je pri Jakobovem vodnjaku srečala in pogovarjala z Jezusom. Po pripovedovanju evangelista Janeza je zgodba te žene (tako pravi papež v misijonski poslanici) še posebej pomenljiva: sreča Jezusa, ki jo prosi za pijačo, potem pa ji govori o neki novi vodi, ki zmore za vedno pogasiti žejo. Žena na začetku ne razume, ker ostane na materialni ravni, počasi pa jo Gospod vodi, da opravi pot vere in ga tako prepozna kot mesija. V povezavi s tem pravi sv. Avguštin: ˝Kaj naj bi (ta žena), potem ko je v svoje srce sprejela Jezusa Kristusa, Gospoda, naredila drugega, kot to, da je pustila vrč in tekla oznanjat veselo novico?˝«
Če bomo obnovili vero, bomo ugotovili, da smo in moramo biti hkrati naslovniki in misijonarji evangelija, poklicani, da s svojim življenjem v svetu izžarevamo Besedo resnice in to z nesebičnim in veselim služenjem. Kako izžarevati? Papež nam pravi v svojem pismu Vrata vere, da moramo izžarevati, da »verujemo s trdno gotovostjo, da je Jezus, Gospod, premagal zlo in smrt. S tem varnim zaupanjem se mu izročamo. Jezus, navzoč med nami, premaguje oblast zla«. Ni tako črnega oblaka, ne v življenju posameznika, kot tudi ne v narodovi zgodovini, ki ga ne bi podrlo božje sonce milosti, dobrote in usmiljenja.
Iskreno vam čestitam za 150-letnico ustanovitve župnije. Naj župnija pod zaščito sv. Janeza Krstnika še dolgo opravlja svoje poslanstvo. Prosim vas, skrbite, da boste bakle vere uspešno predali novim rodovom, sicer bodo morali misijonarji priti k nam iz današnjih afriških in azijskih misijonov.
Amen.