400 let Župnije Soteska

Nagovor škofa Glavana pri slovesnosti 400-letnice župnije

Lep pozdrav vsem duhovnikom z g. župnikom Dušanom na čelu, sedanjemu in bivšim kaplanom, med katerimi posebej pozdravljam sedanjega župnika v Mirni Peči, ki je mati soteške župnije, ki se je pred 400 leti od nje osamosvojila. Iskreno voščilo ob današnjem prazniku župnije. Janez Vovk starejši, navdušen soteški pritrkovalec je ob 400-letnici župnije dobil navdih za slavospev soteškim zvonovom. V prvih dveh kiticah od petih je zapisal:

»Soteški zvonovi že stoletja pojo,
njih glas odmeva po Krke dolini,
od Drenja do Polja po njivah in z vinogradi hribih
in vabijo v cerkvico sv. Erazma pod Soteško goro.

Soteški zvonovi že stoletja pojo
in pozdravljajo romarje bližnje in daljne,
ki so na shodih nekdanjih prosili Erazma za zdravje,
po popotovanju z vozovi, s prehojeno dolgo potjo.«

Danes so nas soteški zvonovi z lepimi melodijami povabili na trojno praznovanje: na praznovanje sv. Erazma, k sklepu češčenja in na praznovanje 400-letnice župnije. Posvetimo vsakemu od njih posebno misel.

1. Svetnik sv. Erazem je predstavljen v priložnostni brošuri. Spada med manj znane svetnike vzhodne Cerkve. Njegovo češčenje se je razširilo šele, ko so ga v srednjem veku prišteli med 14 priprošnjikov v sili in še to v bolj severnih nemških deželah. V nekdanjem oglejskem patriarhatu – škofiji – kamor je Soteska spadala vse do ustanovitve goriške nadškofije l. 1751 – je soteška cerkev edina njemu posvečena. Ime Erazem se je širilo preko plemiških nemških družin. Fresko sv. Erazma staro več kot 500 let sem srečal tudi na vizitaciji na eni izmed podružnic župnije Sv. Križ – Gabrovka v cerkvi, ki je služila tudi kot kapela tamkajšnjega bližnjega gradu, ki je že dolga stoletja v razvalinah. Sv. Erazem je upodobljen na okenski spoleti, ki so jo odkrili ob obnovi. Vemo pa, da so se sv. Erazmu priporočali v težavah bolezni v trebuhu. Izročilo pravi, da so ga mučili tako, da so mu odprli trebuh in navili črevesje. G. Volc piše v kroniki, da je stari glavni oltar, ki je bil podoben sedanjemu stranskemu oltarju sv. Tekle, imel sliko s tem krutim prizorom, ki je krutejši kot sedanja upodobitev.

2. Dragi bratje in sestre, druga misel velja Evharistiji, ki je bila v središču misli in molitev današnjega dne. Vse cerkve so bile pozidane zaradi svete Jezusove daritve, ki se ponavzočuje na naših oltarjih. Težko bi izračunali, koliko je bilo maš v 400 letih. Če upoštevamo, da je imela cerkev sv. Erazma že pred ustanovitvijo župnije vsaj 3 stoletja stalnega duhovnika, se je kljub raznim prekinitvam v zadnjem obdobju, ko ni bilo vsakdanjih maš, tu zvrstilo najmanj 140.000 maš. Bodite ponosni in hvaležni zanje. Posvečevale so kraj in prinašale blagoslov. Pokažite to hvaležnost z udeležbo pri mašah, zlasti nedeljskih pa tudi delavniških. Od vseh ur, ki nam jih Gospod naklanja vsak dan in vsak teden, je prav ura namenjena maši najboljša naložba za našo srečno večnost in tudi za blagoslov življenja in dela že na tem svetu.

3. Današnja slovesnost 400-letnega župnijskega jubileja je zahvala za vse milosti, ki so bile podeljene v župniji. Posvetimo zadnjo misel še župniji! Kaj je župnija in v čem je njen pomen? (Nekaj ste slišali že prvi dan tridnevne priprave.)

KKC tako pove v zgoščeni pravni definiciji: »Župnija je določena, trajno ustanovljena skupnost vernikov v delni Cerkvi, v škofiji, katere pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku kot njenemu lastnemu pastirju«. To je zunanji pravni okvir, znotraj katerega poteka živo odrešenjsko dogajanje, vsega, kar je Jezus delal na zemlji pred vnebohodom in je prešlo v zakramente, ki so vidna znamenja nevidnega dogajanja.

Skupnost Cerkve, konkretno živi v župnijski skupnosti, ki je nosilka odrešenja, oznanjevanja, posvečevanja in občestvene dobrodelnosti. Pred nekaj dnevi je papež Frančišek v pridigi dejal, da je oznanjevanje in odrešenjsko poslanstvo edini razlog za obstoj Cerkve. To velja tudi za župnijo. Celotna župnija v kateri živi in deluje Kristus je poklicana, da ohranja in oživlja Kristusovo oznanilo odrešenja in odpira studence Božjega življenja v zakramentih.

V župniji se odvija kristjanovo življenje od rojstva (krsta), preko prejemanja Evharistije in potrditve v veri (birmi) in po drugih zakramentih vse do smrti, ko se krščanska skupnost z molitvijo in daritvijo poslovi od pokojnega in ga potem spremlja z molitvijo.

a.) V župniji se verni ob oltarju, ob Evharistiji, ob Kristusu pod vodstvom krajevnega pastirja, ki ga je škof imenoval in poslal v župnijo, použivajo v edinosti z Bogom in med seboj.

b.) Župnija je bratski – družinski dom – nekak vodnjak (kot nekoč na vasi) h kateremu prihajajo vsi lačni in žejni resnice, tolažbe in novega poguma.

Župnijska cerkev pa je hkrati dom družine, ki se zaveda, da spada skupaj pod isti zvon, pod določenega nebeškega zavetnika in priprošnjika. Soteska ima sv. Erazma.

To družino v tem domu pa naj bi povezovala ljubezen. Te ljubezni naj bi se učili, za to ljubezen vnemali prav v Cerkvi in jo živeli v družinah. »Jaz sem vinska trta, vi mladike in moj Oče je vinogradnik.« To trto naj bi BB trebila, utrjevala, zakramenti pa poživljali, da bi mogla roditi obilne sadove in župnija postajati vedno bolj živo občestvo, eno srce in ena duša.

Vedno znova se mora zato vsak spraševati. Ali sem živ ud župnije? Ali v župniji krepim ali ugašam luč vere? Ali gradim s svetim življenjem Božje kraljestvo, ki je kraljestvo resnice, miru in ljubezni, ali pa ga podiram.(zgled piščali v orglah)? Ali slišim glas zvona, ki vabi k maši, ki vabi k molitvi, ali pa se za to sploh ne zmenim? Zakaj se nekateri ne zmenijo. Nekaterim služi kot izgovor floskula, ki nima teže in ne velja: saj tisti, ki hodijo k maši niso nič boljšo … Psihološko to ne more držati … Če nekdo posluša …

Ob 400-letnici župnije se vsiljuje vprašanje, kako bo za naprej. Znano je, da se Evropa stara, ljudje, mnogi preobjedeni vsega, živijo, kot da Boga ne potrebujejo. Po drugi strani pa je duhovnikov vse manj. Tudi v naši župniji so se zgodile velike spremembe. Ko sem prebiral kroniko, sem videl, da je bilo pred 200 leti, čeprav je takrat spadala v Sotesko tudi Podhosta in celotna Loška vas, enako število ljudi kot danes in tudi leta 1933 prav toliko ljudi kot jih je zdaj, čeprav je zraslo veliko novih hiš od tedaj. A družine so bile večje in tudi ob nedeljah pri mašah je bilo 3x več ljudi. Danes je prvi petek v mesecu. Spomnim se, da je bilo pred 60 in več leti za prvi petek precej več ljudi pri maši, kot jih je zdaj ob nedeljah. Bog ne daj, da bi se ta znamenita cerkev, ki je stara nekako 330 let kdaj popolnoma spraznila ali pa celo spremenili v mošejo, ker tu ne bo več kristjanov. Če bo šla Evropa v smeri, v kateri gre zdaj, se bo to prej kot v 100 letih zgodilo in župnija ne bo praznovala 500-letnice.

Ko sta se srečala papež Frančišek in ruski patriarh, sta se strinjala, da Evropa nima nobene prihodnosti, če se ne bo vrnila h krščanskim koreninam. Danes se veliko govori o združevanju in ukinjanju župnij (Nemčija, pri nas škofija Koper …). A mnenje večine škofov je, dokler bo župnija živa, je ne bomo ukinjali.

Še je čas. Rusija, kjer se je pred 100 leti začela brezbožna revolucija, se je po 100 letih precej spremenila in spreobrnila, potem ko jo je papež posvetil. Prav te dni gledamo neskončne kolone vernikov, ki v Moskvi želijo počastiti relikvije sv. Miklavža, ki so jih z vladnim letalom pripeljali iz Barija v južni Italiji v počastitev. Kje smo mi Slovenci?

Prosimo farnega zavetnika in letos tudi Fatimsko Marijo, naj obvarujeta župnijo vsega hudega. Naj nam pomagata ohraniti vero in jo predati prihodnjim rodovom.

Amen.