V župniji Žužemberk so minuli konec tedna praznovali okrogli jubilej 550-letnice ustanovitve župnije. Praznovanje se je pričelo v petek, 5. julija 2013, s slovesno sv. mašo, ki jo je vodil ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik. Ob tej priložnosti so tudi predstavili knjigo spominov dekana Karla Gnidovca in otvorili priložnostno razstavo sakralnih in nabožnih predmetov, mašnih plaščev, svetega posodja in svetih podob, ki pričajo o bogati zgodovini žužemberške cerkve. Osrednje praznovanje 550. jubileja župnije je bilo v nedeljo, 7. julija, in je bilo združeno z farnim žegnanjem ob godu njenih patronov sv. Mohorja in Fortunata. Slovesno somaševanje je vodil novomeški škof msgr. Andrej Glavan, ki je ob tej priložnosti tudi posvetil nov zvon za župnijsko cerkev, posvečen blaženi sestri rojakinji Alojziji Fabjan.
Nagovor škofa Glavana
550-letnica župnije Žužemberk – žegnanje sv. Mohorja in Fortunata
Uvod:
Danes na zunanjo slovesnost sv. mučencev, farnih zavetnikov sv. Mohorja in Fortunata – na farno žegnanje – praznujemo častitljivi jubilej 550-letnice vaše župnije, ki ni med najstarejšimi, a je ena najslavnejših. Tako po svoji lepotici – farni cerkvi, po svoji zgodovini, kot tudi po svoji vernosti, katereodraz so številni duhovni poklici.
1. Pogled v zgodovino:
Prve z dokumenti izpričane najstarejše župnije na Dolenjskem segajo od leta 1000 naprej. To so tako imenovane pražupnije, med katerimi so na Dolenjskem zlasti Šentrupert, Šentvid pri Stični, Bela Cerkev, Ribnica,. Tako je vaša župnija spadala morda 300 let pod Šentvid, od konca 13. stol., ko je bila ustanovljena župnija sv. Jurija v Dobrniču, pa je padla pod Dobrnič. Po sto letih, ob koncu 14. stol., je Žužemberk postal vikariat s stalnim duhovnikom. Vsa Slovenija južno od Drave pa je spadala pod patriarhat – nadškofijo Oglej. Zaradi velike oddaljenosti in zaradi sporov z oblastniki, Habsburžani, so patriarhi imeli na slovenskem ozemlju več arhidiakonatov. Arhidiakoni so bili namestniki nadškofa iz Ogleja in so bivali na teh najstarejših župnijah, kot so Ribnica, Šentrupert, pozneje tudi v Trebnjem in Novem mestu.
Leta 1463 je arhidiakon Vincenc Klobušič bival tudi v Žužemberku. Zanj je znano, da je razglasil ustanovitev ljubljanske škofije, ki je bila uradno od papeža ustanovljena 1 leto prej, se pravi leta 1462. Tako smo lani na sv. Miklavža praznovali 550-letnico ljubljanske škofije.
Arhidiakon Klobušič si je skupaj z graščakom iz Žužemberka prizadeval, da je bila 1463. l. ustanovljena samostojna župnija Žužemberk. Tako je začela vaša župnija samostojno pot, osrednje župnije in pozneje kot dekanijski sedež celotne Suhe Krajine. Zaslovela je zlasti, ko je l. 1769 goriški nadškof Atems, ki je bil hkrati tudi novomeški prošt, posvetil novo cerkev.
Ob 550-letnici župnije pomislimo in izrazimo hvaležnost vsem, ki so tu sejali BB, ukoreninjali vero, upanje in ljubezen. Obudimo spomin in hvaležnost vsem, ki so tu cerkve zidali, obnavljali in jih ohranjali do današnjega dne.
2. Vendar naj današnji praznik ne bo le zgodovinski spomin, čeprav bo nanj spominjal danes posvečeni novi zvon, ampak naj bo tudi opomin in povabilo za prihodnost. Ko smo ob obisku papeža J. P. II. v Sloveniji praznovali 1250-letnico krščanstva med Slovenci, je on dejal: »Vsaka doba, vsaka generacija se mora ponovno odločiti za vero, za Boga.«
Temeljni kamen naše vere je Kristus. Apostol Peter pravi, da so nekateri zidarji (pri tem misli na zidanje smisla življenja) ta temeljni kamen zavrgli. Zato se njihove stavbe podirajo. Mi pa se danes, ob 550-letnici župnije, ponovno odločimo, da bomo Boga, Jezusa Kristusa, izbrali za temelj prihodnosti.
Kaj pa pomeni izbrati Kristusa? Pomeni izbrati njegov križ. To je bilo in je še vedno nekaj, kar je tuje človekovemu čutenju.
Poganski Ciceron je že v rimskem času dejal: »Že samo preprosta beseda ’križ’ nam mora biti tuja, ne le ustnicam rimskih državljanov, temveč tudi njihovim mislim, očem in ušesom.« Vse drugače pa zveni Pavlova misel iz današnjega 2. berila: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Tako so ponavljali tudi svetniki od mučencev Mohorja in Fortunata do Janeza Pavla II., ki bo še letos proglašen za svetnika. Spomnimo se zadnjih posnetkov, kako se je že popolnoma izčrpan na veliki petek oklepal križa, ki ga je držal v roki in spremljal križev pot v Koloseju.
Križ je razpoznavni znak kristjana. Vendar svet se ne bo spreobrnil po kristjanih, ki nosijo križ le okrog vratu, ampak po tistih, ki ga nosijo v notranjosti svojega življenja.
Med tiskovno konferenco so vprašali nekega nogometaša, zakaj je pokazal križec, ki ga nosi okrog vratu. Spontano je odgovoril: »Od vedno ga nosim. Katoličan sem, to je moja vera.«
A svet križ tudi zavrača. Lani so ga hoteli vreči iz šol v Italiji, a je po razsodbi evropskega sodišča ostal. Nedavno pa je evropska komisija zavrnila križ na slovaškem evru z izgovorom: »Ne moremo dovoliti verskih simbolov na evropskem denarju.«
Tudi če bi človeška sodišča nadaljevala s prepovedovanjem našega najpomembnejšega verskega simbola, si ga mi ne bomo pustili izruvati iz srca. Skrivnost križa je postavljena v središče krščanstva.
Križ je bil v središču ne le mučencev, vidimo ga na vrhu vsake cerkve, obešamo ga po krščanskih domovih, čeprav se ga ponekod že tudi sramujejo in ga obešajo v kakšen skrit prostor.
Dovolite, dragi bratje in sestre, da omenim še eno stvar. Dokaz žive župnije niso le številni križi ampak predvsem duhovni poklici. Ti so veselje in upanje žive Cerkve, pokazatelj vere in ljubezni župnijske in škofijske skupnosti, znamenje duhovnega zdravja družin in hkrati dokaz bodočnosti in upanja bolj človeške, humane družbe.
Vaša župnija je nekoč slovela po številnih pobitih. Res je, da imate 4 žive duhovnike rojake, od teh dva delujeta v domači škofiji. 12 jih je poleg teh še imelo v minulem stoletju nove maše, poleg tega je v minulem stoletju naredilo redovne obljube kar 28 redovnic v različnih redovih, 8 pri usmiljenkah, 6 pri šolskih sestrah, 4 pri notredamkah, 3 pri hčerah božje ljubezni, pri katerih je bila tudi s. Antonija Fabjan.
Ali bodo tudi v bodoče novomašniki sprejemali v roke novomašne križe, ali se bodo še odzivali mladi fantje, da jih bo lahko Jezus pošiljal tja, kamor bi rad sam prišel. To se mi zdi nekaj najlepšega, kar je Jezus povedal o svojih učensih. Poslal jih je namesto sebe.
Dragi bratje in sestre!
To, ali bo Gospod tudi iz vaše župnije klical in pošiljal poslance, kamor bi rad prišel, kjer bi sam rad učil, tolažil, bodril, zavisi od vaših molitev, od zdravja vaših družin in molitve v njih. Prepričan sem, da so korenine še zdrave. Naj župnijsko drevo požene novo rast, da bodo na njem dozorevali dobri in verni očetje in matere, dobri in verni ljudje in tudi novi duhovni poklici. Sklenimo ob praznovanju 550-letnice. Živeti hočemo – krščansko živeti – roditi dobre rodovekrščanskega življenja. Tako nam Bog pomagaj in naša pričevalca, zavetnika Mohor in Fortunat.
Amen.