V tednu od 11. do 18. februarja 2023 so bogoslovci in vodstvo ljubljanskega semenišča, skupaj z novomeškim škofom msgr. dr. Andrejem Sajetom, propedevti, nekaterimi duhovniki iz celjske škofije ter drugimi pod vodstvom celjskega škofa msgr. dr. Maksimilijana Matjaža romali v Sveto deželo.
V soboto 11. februarja smo z letalom, malo po eni uri popoldne, poleteli iz Benetk proti Tel Avivu in tam pristali v poznih popoldanskih urah. Prvi dan romanja je bil še posebej zaznamovan z vožnjo, saj smo se iz letališča z avtobusom odpravili proti Jerihi, kjer smo ob 21:00 pričeli romanje z uvodno sveto mašo in nagovorom škofa msgr. dr. Maksimilijana Matjaža. Med vožnjo od letališča do hotela pa smo izvedeli kar nekaj zanimivih informacij o Sveti deželi, zgodovini izvoljenega ljudstva, nastanku Izraelske države po drugi svetovni vojni in o sodobnih odnosih med Izraelci ter Palestinci.
V nedeljo pa se je zares začela naša romarska pot, ki jo je dva dni zaznamovala predvsem hoja po puščavi. Tako smo se odpravili na pohod po Kumranski puščavi, kjer smo premišljevali Mojzesovo pot v puščavi in trenutek, ko ga je Bog poklical, da bi postal voditelj svojega ljudstva iz suženjstva. Šli smo tudi do Mrtvega morja, v katerem se je bilo mogoče kopati. Dan pa smo zaključili s sveto mašo v Jerihi, v cerkvi Dobrega pastirja.
Naslednji dan smo se zjutraj odpravili h kraju Jezusovega krsta, k reki Jordan. Tam smo obnovili krstne obljube ter se v duhu spominjali svojega krstnega dne in se zahvaljevali za dar vere. Prebrali smo tudi odlomek iz Jozuetove knjige, ko so Izraelci prečkali Jordan in odlomek o Jezusovem krstu, ob katerem smo se ustavili in se vanj poglobili. Od reke smo se vrnili proti Jerihi in se ustavili še ob Zahejevi smokvi ter pot nadaljevali proti Gori skušnjav na katero sicer nismo šli, smo se pa odpravili na pohod po puščavi ob dolini Wadi Kelt in prišli do grškega pravoslavnega samostana svetega Jurija. Tam smo vzeli v roke Matejev evangelij in premišljevali odlomek o Jezusu in hudiču, ki ga je skušal. Iz puščave je sledila vožnja do Betlehema. Tam smo obiskali semenišče Beit Jala, se srečali z rektorjem in v njhovi kapeli obhajali sveto mašo ter bili ob slovesu deležni velikega gostoljubja. Nato smo se v mestu nastanili v hotelu, naslednji dan pa poromali na pastirske poljane, kjer smo zjutraj v eni izmed votlin imeli sveto mašo. Ta dan smo obiskali še Baziliko Jezusovega rojstva, Votlino mleka, kraj kjer je Marija še zadnjič pred begom v Egipt podojila Jezusa, in odšli v Ain Karem, rojstni kraj Janeza Krstnika. V Ain Karemu smo obiskali tudi cerkev Marijinega obiskanja, ko je po angelovem oznanjenju »hitro šla v gore, v mesto na Judovem« (Lk 1,39), da bi obiskala svojo sorodnico Elizabeto, ki je bila noseča. Dan smo zopet zaključili z večerjo in skupno refleksijo v Betlehemu. Pred refleksijo smo imeli še premišljevanje o vlogi Janeza Krstnika in njegovem razmišljanju, razumevanju Jezusa.
V sredo pa smo odšli proti Jeruzalemu. Najprej smo obhajali sveto mašo v Betfagi, v cerkvi posvečeni Jezusovemu slovesnemu vhodu v Jeruzalem, kar katoličani obhajamo na cvetno nedeljo. Od tam smo se odpravili v Betanijo, kraj kjer so živeli Marija, njena sestra Marta in Lazar. Tam smo spoznali tudi Jezusovo človeško plat, njegova čustva, njegov trenutek žalosti, ko se je zjokal zaradi prijateljeve smrti. Sledil je obisk Lazarjevega groba, kjer ga je Jezus obudil od mrtvih. Nato pa smo se vrnili na Oljsko goro, na mesto Jezusovega vnebohoda, kjer danes stoji kapela v spomin tega dogodka, v njej pa je v tleh kamen, s katerega se je Jezus dvignil v Nebo. Pot smo nadaljevali proti cerkvi Očenaša, od tam pa proti kraju na gori, ki se imenuje Dominus Flevit (Gospod se je razjokal), kjer v spomin na Jezusove potočene solze nad Jeruzalemom stoji cerkev, v katero ta dan nismo mogli vstopiti, a smo se v naslednjih dneh še vrnili k njej. Pot po Oljski gori smo zaključili s spustom do vrta Getsemani, kjer stoji tudi Bazilika smrtnega boja, oziroma Cerkev narodov. V tej baziliki je v prezbiteriju skala, kjer je Jezus po zadnji večerji molil in v smrtnem boju, pred Judovim izdajstvom, potil krvavi pot. Iz Getsemanija smo odšli v novejši del Jeruzalema, kjer je bil od daleč viden parlament, pobližje pa smo si ogledali menoro, velik judovski sedmeroramni svečnik, ki stoji v njegovi bližini, na katerem je v glavnih točkah upodobljena zgodovina Izraelskega ljudstva. Tako je minila sreda.
V četrtek pa smo tudi mi odšli bližje staremu delu mesta Jeruzalem. Najprej smo se odpravili proti Cenaculumu, dvorani zadnje večerje, kjer smo se spominjali dogodka postavitve zakramenta svete evharistije. Obiskali smo še grob kralja Davida, ki se nahaja v neposredni bližini Cenaculuma, nato pa mimo cerkeve Marijinega zaspanja odšli proti Sionskim vratom, skozi katera smo vstopili v današnji stari del mesta. Tam smo se najprej sprehodili do Zidu žalovanja, od tam odšli proti Gallicantumu, cerkvi svetega Petra, kjer smo ta dan obhajali sveto mašo. V pridigi smo se dotaknili Petrove zatajitve in kaj je v resnici vse zatajil. Prvič je zatajil Gospoda, drugič je občestvo in tretjič še samega sebe. Cerkev stoji na kraju, kjer je bil Jezus zaprt v ječi in kjer ga je Peter trikrat zatajil. Za tem je sledilo prosto popoldne, v sklopu katerega smo si lahko ogledali sinagogo, šli v Baziliko Božjega groba ali po nakupih.
V petek pa smo se zopet vrnili v Getsemani, kjer smo obhajali sveto mašo v votlini, kjer je Juda Iškariot izdal Jezusa. Po sveti maši je bil možen še ogled grške pravoslavne cerkve Marijinega groba, ki je v neposredni bližini votline, kjer naj bi po njihovem izročilu na Zemlji zaspala Devica Marija in bila vzeta v nebo. Ta dan smo se zopet vrnili do cerkve Dominus Flevit in sedaj tudi vstopili vanjo. Imeli pa smo tudi premišljevanje, razlago o nalogah, ki jih je naložil Jezus svojim učencem, po tem, ko jih bo zapustil. Skozi okno, ki gleda na mesto Jeruzalem se vidi lep razgled na tempeljski grič in stari del mesta, kar je verjetno gledal tudi Jezus, ko se je razjokal nad njim. S te točke smo se spustili proti Jeruzalemu in vanj vstopili skozi Ovčja, oziroma Levja vrata, do kraja, kjer so Jezusa bičali. Od tam smo po mestu, po postajah na Vii Dolorosi molili križev pot vse do Bazilike Božjega groba.
Zvečer po prostem popoldnevu, smo obiskali še latinski patriarhat v Jeruzalemu in se srečali z upokojenim škofom Giacinto-Boulos Marcuzzo. Zadnji dan romanja smo začeli s sveto mašo v frančiškanski kapeli Ad Cenaculum, blizu dvorane zadnje večerje. Sledilo je še nekaj časa za sprehod po mestu, potem pa smo z avtobusom odšli proti Nicopolisu, kraju, kjer naj bi v Jezusovih časih stalo mesto Emavs. Tam so danes ruševine bizantinske bazilike iz 6. stoletja, ki jo obdajajo ostanki mozaikov in še nekaterih objektov, med njimi tudi škofije, antične stiskalnice za olivno olje in nekaj grobišč. Sledila je še vožnja do letališča v Tel Avivu in ob 6. uri popoldan polet proti Benetkam, kjer smo pristali v večernih urah.
Na romanje pa se nismo odpravili le z očmi, ampak tudi z duhom, saj nas je na poti nenehno spremljala Božja beseda, premišljevanje le te in molitev ter nagovori celjskega škofa. Vsak dan smo tudi zaključili z refleksijo po skupinah in tako med sabo podelili tiste misli, ki so nam ostajale od dneva. Bilo je res nepozabno romanje v Sveto deželo, polno dobre volje, molitve in milosti.
David Pirnar, bogoslovec,
in Domen Špringer, propedevt
