Nagovor novomeškega škofa msgr. dr. Andreja Sajeta pri sveti maši za pobite pod Macesnovo gorico, Kočevje, 31. oktober 2022.
Pred praznikom vseh svetih smo se v kočevski cerkvi zbrali k sveti maši za žrtve pobitih po drugi svetovni vojni v breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem Rogu. Arheologi so v preteklih mesecih izkopali okrog 3200 posmrtnih ostankov slovenskih mož in fantov, ki so bili v mesecu juniju 1945 sem pripeljani iz taborišča v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano in so bili zverinsko ubiti v gozdovih Kočevskega Roga. Molili bomo zanje in za vse druge žrtve nasilja, ki počivajo v slovenski zemlji s prošnjo za spravo in mir ter iskreno željo, da se kaj takega nikoli več ne bi ponovilo. Mnogi pobiti so v rokah stiskali rožni venec ali svetinjico Brezjanske Matere Božje, kar je znamenje, da so do zadnjega živeli v krščanskem upanju in v živi veri v Boga.
Krščansko upanje temelji na blagrih (prim. Mt 5,1–11). Vera v vstalega Jezusa Kristusa nas dviga iz neurejenih zemeljskih razmer in odnosov v polno življenje z Bogom. Kristjani zato živimo v trdnem upanju, da je naša domovina v nebesih. Z močjo Vstalega se trudimo za uresničitev Božjega kraljestva na zemlji. V Jezusovem imenu drugim izkazujemo usmiljenje, lajšamo bedo, delimo tolažbo in delamo za mir. Kljub nasprotovanju se trudimo za pravičnost in odpravljanje krivic v neurejenih družbenih razmerah. Kristjani, ki so trpeli in umirali, so bili podobni Jezusu Kristusu, ki je naznanil leto Božjega usmiljenja (Lk 4,19) in daroval svoje življenje, da bi svetu izpričal resnico (Jn 18,37). Na ta način so budili vest zatiralcem in dajali upanje zatiranim.
Škof Franjo Komarica (1946) iz Banja Luke je sredi vojne morije in opustošenj v Bosni in Hercegovini na binkošti leta 1994 zapisal, da Kristusova Cerkev tudi v teh razmerah nadaljuje svojo pot v dejavnem upanju na vstajenje. Zato Kristusa prosi za uresničenje Božjega kraljestva:
Kristjani živimo v omejeni in nepopolni zemeljski državi in se zavzemamo za nebeško, Božjo državo, kot je v času propadanja rimskega cesarstva zapisal sveti Avguštin iz Hipona (354–430). Prizadevamo si za odpravo zatiranja človeka in spodbujamo sodelovanje v človeški družbi. Želimo biti glas neslišanih in zapostavljenih. Mučenci so v zvestobi in veri v Boga vzdržali najtežje preskušanje. Borili so se za sožitje in mir med ljudmi, za odpravo krivic ter lajšanje trpljenja in revščine, kar so in še povzročajo samodržni gospodovalci v vojnah. Danes nam blizu v Ukrajini in drugod po svetu. Papež Frančišek zato vztrajno kliče h končanju vseh vojn in nasilja, saj v vojni, ki pomeni ubijanje ljudi in opustošenje, nikoli ni zmagovalca.
Slovenski kristjani so v času druge svetovne vojne in revolucije kljubovali zatiranju okupatorjev in bratomornemu terorju svojih rojakov. Številni so bili med vojno in po njej umorjeni na krut način. Večina bratov in sester, ki se jih spominjamo, je šla skozi kalvarijo Kočevskega Roga, Šentvida nad Ljubljano, Teharij pri Celju, Hude jame (Barbara rov v občini Laško) in številnih drugih brezen, rovov in jarkov, ki so se odprla njihovim izmučenim telesom. Večina je umirala z molitvijo na ustnicah in v srcu z ljubeznijo do Boga in bližnjega, tudi do svojih zatiralcev in eksekutorjev. Moč jim je dajala živa vera v Kristusovo vstajenje. Bolj so cenili resnico in pravico, kot svoje življenje, zato so se uprli krivičnemu nasilju in da bi – podobno kot danes Ukrajinci – obranili svoj dom in rod.
V Sloveniji na državni ravni žal še ni prišlo do formalne obsodbe vseh treh totalitarnih sistemov in njihovega nasilja. Fizičnim umorom med vojno in po njej je sledilo blatenje dobrega imena pobitih. Med ljudmi se je neupravičeno zasejal dvom, da so že morali kaj slabega storiti, če so jih umorili. Z obžalovanjem ugotavljamo, da tovrstna oblika propagande in zlonamernih govoric ni izzvenela vse do današnji dni.
Nasilje nad nedolžnimi žrtvami, ki jim ni bila dokazana nikakršna krivda, se nadaljuje tudi danes, saj jim ni omogočeno, da bi bili pokopani v grobovih blizu svojcev. Pravica do groba je temeljna človekova pravica in predstavlja pravrednoto univerzalnega človeškega etosa. Naša človeška dolžnost je, da mrtve pokopljemo in jim izkažemo spoštovanje. Pravica do groba izhaja iz neodtujljivega dostojanstva vsakega človeka. Preprečevanje spoštljivega pokopa zverinsko pobitih je zločin zoper človečnost in predstavlja nespoštovanje temeljnih civilizacijskih norm. Kakšna država in družba smo, če si lahko posamezniki dovolijo prepovedati pokop nedolžnih žrtev, med katerimi so umorjeni Romi ali drugi naši rojaki, zasuti v Kočevskem Rogu in drugih moriščih po Sloveniji?
Kristjani si moramo z vsemi demokratičnimi sredstvi, ki so nam na voljo, prizadevati, da bodo med vojno in po vojni pobite žrtve dobile dostojen grob in večni mir. Prav pokop mrtvih v grobove je ena od posebnosti človeškega rodu od njegovega začetka. V našem narodu ne bo miru in preseganja uničevalnih delitev, dokler ne presežemo ideoloških interpretacij preteklosti, ne dosežemo soglasja o zgodovinskih dejstvih in spoštljivo ne pokopljemo vseh naših ljudi.
K temu nas zavezujeta Resolucija Evropskega parlamenta Evropska zavest in totalitarizem[1] in Izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi.[2] Slednja predstavlja pomemben korak k narodni pomiritvi in obsodbi vseh zločinov. Pomembni koraki pri rehabilitaciji žrtev so ustrezna identifikacija izkopanih, njihov pokop bodisi na domačih pokopališčih bodisi na dostojnem mestu v središču Ljubljane ter poprava še neurejenih krivic.
Na tem mestu se zahvaljujem predsedniku Republike Slovenije gospodu Borutu Pahorju za zavzeto prizadevanje in iskreno iskanje poti za narodno spravo. Želimo si, da bi se tovrstna prizadevanja v prihodnje še okrepila. Pokop umorjenih in poprava krivic bosta omogočila, da bomo v polnosti zaživeli kot demokratična in pluralna država, ki spoštuje vse državljane in vsem zagotavlja človekove pravice. To ni le naš dolg do krvave preteklosti, pač pa tudi pogoj za upanje na vzajemno, demokratično in odprto ter preteklih bremen očiščeno Slovenijo. To je osnova za zdravo življenje prihodnjih generacij in upanje na uspešno državo.
Cerkev in kristjani si bomo z molitvijo in delovanjem v smislu blagrov za to prizadevali in družbo spodbujali k medsebojnemu vzajemnemu dialogu in uresničevanju sprave. Cerkev želi podobno kot je v preteklosti, tudi odslej stati ob strani vsem tem plemenitim prizadevanjem.
Vse vabim, da premišljujemo blagre, in jih v življenju in medsebojnih odnosih živimo, ter smo po veri v Boga gradniki resnice, miru in pravičnosti.
[1] https://www.scnr.si/pdf/Resolucija-evropskega-parlamenta_2009.pdf
