V nedeljo, 30. junija, je bila otvorjena in blagoslovljena nova kapela sv. Jere na Trdinovem vrhu. Po več kot 200 letih so po prizadevanjih Zavoda za turizem Novo mesto tudi ostaline cerkve sv. Jere dobile lep in trden nadstrešek (tako kot pred 20 leti kapela sv. Elija na hrvaški strani meje). Urejen je bogoslužni prostor z oltarjem in križem, v slemenu strehe pa je nameščen odlitek originalnega kipa sv. Jere, ki ga hrani novomeški muzej.
Blagoslov in sv. mašo v obnovljeni cerkvi je vodil novomeški škof Andrej Glavan ob prisotnosti krajevnega župnika in dekana iz Šentjerneja msgr. Antona Trpina in grkokatoliškega vikarja iz Stojdrage na Hrvaškem vlč. Mileta Vranešića. Prepeval je mešani zbor župnije Šentjernej, saj bo župnija Šentjernej odslej skrbela za obredje pri sv. Jeri.
Po maši je sledila kulturna prireditev pod okriljem Zavoda za turizem in njegovega predsednika Ivana Kuljaja. Program je bil v znamenju dobrih medsosedskih odnosov in lepega sodelovanja s sosednjimi Hrvati, ki so z naslednjim dnem, 1. julijem 2013, stopili v evropsko skupnost. Sv. Jera, ki stoji na stičišču dveh kultur, narodov in verskih obredov na Gorjancih, nas je ta dan povezala v skupnem praznovanju.
Pri blagoslovu in otvoritvi se je zbrala veliko število ljudi. Po končanem uradnem programu se je praznovanje nadaljevalo ob zvokih ansambla in ob različnih dobrotah za pod zob.
Nagovor škofa Glavana:
Uvod:
Spoštovani duhovniki z domačim g. župnikom in dekanom msgr. Antonom Trpinom in z žumberačkim g. vikarjem Miletom Vranešičem na čelu, spoštovani g. župan občine Novo mesto, g. direktor njenega Zavoda za turizem, izvajalci del. Lep pozdrav vsem, ki ste se danes povzpeli na 1181 m visoki Trdinov vrh, da bomo blagoslovili lepo urejeno in s čudovito streho pokrite ostanke cerkve sv. Jere, ki je skoraj 200 let neobnovljena, poleg cerkve sv. Elija samevala a na svoj način vabila in prosila za »streho nad glavo«.
Najprej bomo blagoslovili vodo, s katero se bomo pokropili mi, ki smo živi kamni božje zgradbe Cerkve, potem pa bomo pokropili in blagoslovili oltar in obnovljeno cerkev, ter kopijo starodavnega kipa zaščitnice cerkve sv. Jere.
Homilija:
Francoski pisatelj Charles Peguy je zapisal: »Stoletja vere so zgradila tvoje cerkve, Gospod.« To ne velja le za po vsem svetu slavne francoske gotske katedrale, ampak tudi za cerkve in cerkvice po naših hribih in hribčkih, po katerih je naša slovenska domovina razpoznavna. Vera naših prednikov je bila tista, ki je navdihovala mnoge, da so gradili na težko dostopnih krajih. Lahko imamo različna mnenja, ali je bilo to smiselno, a vsekakor je bil to izraz vere.
Cerkvica sv. Jere se prvikrat omenja že l. 1447. Smo na meji z Belo krajino in Žumberakom. Oton Zupančič, belokranjski rojak, je zapisal: »Ne znak suženjstva so cerkvice po naših gričih – znak svobode so. Gradovi so bili znak suženjstva – te je moral graditi tlačan, tam je bilo prekletstvo – in iz tega prekletstva se je zatekel po tolažbo na one gričke, one hrame, ki jih je postavil sam, rad, iz potrebe svojega duha.« Zato so verniki zdaj ob predlaganem zakonu o obdavčenju nepremičnin in tudi cerkve, ki so kulturni spomeniki, upravičeno ogorčeni. Takega zakona ne pozna nobena evropska država. Predlog je kulturna sramota.
Da, stoletja vere so res zgradila in nam zapustila predragocena svetišča, ki odsevajo vernost človeštva v posameznih zgodovinskih obdobjih. Stoletja vere pa so zgradila tudi tisto živo Kristusovo Cerkev, ki ostaja neomajna kljub preganjanju in zatiranju. Celo takrat, ko so nasprotniki rušili Kristusove cerkve kot zgradbe, je živa Kristusova Cerkev nadaljevala svoj tek zgodovine. In tako bo do konca sveta. Na praznik apostolov Petra in Pavla, ki smo ga včeraj obhajali, vsako leto slišimo: »Peklenska vrata je ne bodo premagala.« In to kljub temu, da vsako leto zaradi vere umre mučeniške smrti 10.000 kristjanov po vsem svetu.
Dragi bratje in sestre!
Vsaka cerkev pa je najprej hiša molitve in daritve. Srce cerkve je daritveni oltar. Na njem se opravlja na nekrvav način in ponavzočuje Kristusova daritev na križu. Ob njem se dogaja sprava med Bogom in človekom. Hkrati pa tudi sprava med ljudmi, če le prav razumemo Jezusove besede o pravi darovanjski drži, ki od darovalca zahteva, da se najprej spravi s svojim bratom.
Ob koncu naj se iskreno zahvalim vsem, ki ste dali pobudo za obnovo, sodelovali pri pripravi in izvedbi projekta, organizacijsko in finančno, zlasti Mestni občini Novo mesto in njenemu Zavodu za turizem, in morda še komu. Po več kot 200 letih obnovljena cerkev sv. Jere bo odslej s svojo novo podobo govorila, da med nami ni zamrl čut za kulturno in versko dediščino, da smo in bomo nanjo še naprej ponosni. Naj bo odslej priljubljen cilj mnogih romarjev, pohodnikov in izletnikov. Na tem simbolnem kraju, ki je stičišče med Slovenijo in Hrvaško, med ljudmi različnih kultur in verskih obredov, naj bo most sprejemanja in prijateljskega sodelovanja.
Amen.