V nedeljo, 31. avgusta, je škof Andrej Glavan na Trebelnem blagoslovil popolnoma obnovljeno nekdanjo mežnarijo, ki se je že podirala, in bo župljanom odslej služila kot veroučna učilnica, pevska soba, sanitarije in kraj zbiranja. »Žalostno je gledati, kjer se samo podira to, kar je nekoč služilo živahnemu župnijskemu življenje,« je dejal škof Glavan in ob tem pohvalil prizadevanje župnika in sodelavcev.
V homiliji je g. škof govoril o skrivnosti križa
Dragi bratje in sestre!
[...] O trpljenju in odpovedovanju govori Jezus v evangeliju. Vabi nas, naj vzamemo svoj križ in ga nosimo za njim. Beseda o križu je za ljudi vseh časov trda, težka, težko sprejemljiva. Veliko raje poslušamo tisti del Jezusovega oznanila, ki govori le o dobrem usmiljenem Bogu, o ljubezni do vseh, kvečjemu še o odpravljanju krivic, kakor pa njegovo oznanilo, ki zahteva, da se borimo in premagujemo slabo v sebi.
Papež Pavel VI., ki bo letos ob sklepu izredne sinode razglašen za blaženega, je dal lep komentar k današnjemu evangeliju: »Križ je središče naše zgodovine in izvir našega zaupanja. A vendar smo v stalni skušnjavi, da bi iz evangelija iztrgali stran, ki govori o križu. Radi bi láhko krščanstvo, krščanstvo brez žrtve. Krščanstvo brez dolžnosti, brez odpovedi, brez bolečin, z eno besedo, brez križa! A kaj je Cerkev brez križa? Če pade Kristusov križ, kaj ostane od naše vere? Največja od vseh napak bi bila odstraniti križ iz središča krščanske vere in krščanskega življenja.«
To je tisto, kar je Jezus skušal dopovedati Petru. Imenuje ga celo z zelo kruto besedo »skušnjavec – satan«, ker ne misli kakor on. Od tedaj se skušnjava ponavlja, da bi izvotlili Kristusov križ. […] Jezus, kot smo slišali, ne čehlja ušes svojih učencev, gre proti toku in govori o odpovedi, o žrtvovanju, o naporu. Vendar križ kristjana ne vabi v neko žalost, potrtost, v vdanost v usodo. Kristjan se ob njem nauči zakonitosti, da, kdor hoče živeti, mora umreti.
[…] Če hočemo najti resnično, neminljivo življenje, se moramo biti pripravljeni odpovedati užitkom zemeljskega življenja. Ne gre za odpoved temu, kar je v naši človeški naravi zdravega in dobrega, temveč gre za odpoved »staremu človeku«, sebičnosti v nas, napuhu, pohlepnosti, človeku, ki ni sposoben ljubiti nikogar razen sebe, ki vidi le svoje koristi in pravice in torej tudi sebe ne ljubi na pravi način.
Če hočemo priti v življenje, pogumno in vztrajno preraščajmo starega človeka v sebi in oživljajmo v sebi novega človeka, v katerem zmagujeta ljubezen in svoboda, z njima pa mir in sreča.
Amen.