Homilija nedavno preminulega svetega očeta Benedikta XVI. ob prazniku svetega Jožefa.
Svetniki so trajna kateheza, ki nam jo Bog daje v teku zgodovine. Svetniki namreč vedno znova prevajajo Božjo besedo v človeško zgodovino. V svetnikih Božja beseda postane meso in kri. Ko vidimo svetnike, moremo razumeti prave namene Božje besede.
Sveti Jožef je posebno blizu Gospodu, zato njegovo življenje na izreden način nakazuje bistvene značilnosti krščanskega življenja. Sveti Jožef živi krščansko življenje pred zunanjim začetkom krščanstva. V sebi nosi upanje, vero, potrpežljivost Abrahama, očakov in prerokov; kakor Simeon in Ana se izteza h Gospodu. Vera teh preprostih, tihih in neomajnih vernikov odpira vrata Kristusu. Medtem ko veliki modrijani takratnega časa in mogočneži političnega življenja niso spoznali Jezusa, ampak so se upirali njegovemu oznanilu, so imeli preprosti verniki ključ časa v svojih rokah in v krizi sveta, polnega nasprotij in nevarnosti, je njihova vera odpirala pot zveličanja.
A poglejmo lik svetega Jožefa nekoliko bolj od blizu! Kako se kaže njegova vera? Kako se nam prikazuje življenje, ki ga vodi ta vera? Evangeliji ne povedo veliko o svetem Jožefu, a v nekaj besedah najdemo veliko bogastvo.
Prvo spoznanje: evangelij pravi, da je bil sveti Jožef pravičen (zaddik). Brez poznavanja skrivnosti učlovečenja mora, v skladu z Mojzesovo postavo, odpustiti svojo nosečo zaročenko. Ker pa ni bil samo zunanje, ampak do globine svojega srca pravičen, hoče izpolniti postavo, a ne izročiti svoje zaročenke sramoti. Ima globoko spoštovanje in pokaže tankočutnost do te žene. Pravičnost svetega Jožefa je človeško prijazna pravičnost. Zato išče izpolnjevanje postave, ki upošteva spoštovanje drugega in mu odpira pot v življenju. Sveti Jožef je pravičen in to pomeni, da je pošten, trezen, zanesljiv, najgloblje človeški mož. Njegova pravičnost je tudi dobrota. Postava zanj ni orodje, da bi uveljavil svoje pravice, svojo prednost; v njegovem življenju je postava sredstvo, da udejanja iskreno, pošteno in velikodušno dobroto, brez velikih besed.
Toda od kod prihaja ta pravičnost? Kaj je vir takšnega življenja? V jeziku Stare zaveze beseda »pravičen« ustreza novozavezni besedi »zvest«. Pravičen je častni naslov, ki odlikuje velike vernike; takšni so bili očaki: Abraham, Izak, Jakob, vsi do Mesija. Ker so v tistih časih Božjo besedo bistveno enačili s postavo, z božjim pravom, so imenovali pravičnega tistega človeka, ki je sprejel in živel Božjo besedo. Vzdevek »Pravični« za svetega Jožefa torej pomeni: bil je zares verujoči, Bog je bil za njegovo življenje prava resničnost. Bližina Bogu, Jožefova notranja odprtost za živega Boga, je bila vir njegove poštenosti do drugih. Jožef ni bil eden tistih, v psalmih opisanih ljudi, ki pravijo: »Bog se za to ne meni … Bog pozabi, zakrije svoj obraz, ne vidi, vedno gleda proč« (prim. Ps 10,4,11).
Kako običajna je danes ta miselnost, miselnost, v kateri sicer ne zanikamo povsem obstoja najvišjega bitja, a ga ne upoštevamo; prepričani smo, da Bog nima časa za nas, da Bogu ni mar za nas. Za takšno miselnost je važen samo uspeh; v bivanju brez upanja na večnost mora človek v življenju vzeti vse, kar je mogoče, in tako propada pravičnost.
Sveti Jožef je pravičen, ker je verujoči. Zdi se mi, da bi besede pisma Hebrejcem o Noetu mogle biti tudi portret svetega Jožefa: »Po veri je Noe dobil pojasnilo glede stvari, ki se še niso videle, in je v svetem strahu naredil ladjo, da bi rešil svojo družino« (prim. Heb 11,7). Ta sveta Družina je postala prava ladja, v zveličanje vsega sveta, za vse čase. Napraviti ladjo za zveličanje! To je program tudi za nas. Vsako živo župnijsko občestvo je ladja zveličanja, krščanske družine so ladje zveličanja; in vedno nam vera daje moč, da gradimo ladjo, da zaznavamo stvari, ki še niso vidne.
S tem smo v osrčju lika svetega Jožefa. Prvi odgovor evangelija na naše vprašanje o fiziognomiji tega moža je bila beseda: bil je pravičen. Na vprašanje, od kod prihaja pravičnost, smo dobili odgovor: Jožef je bil verujoči, opiral se je na Božjo besedo. Ostaja še zadnje vprašanje: kako postaneš verujoči? Če premišljujemo redke besede evangelija, ki govorijo o svetem Jožefu, moremo reči: ta mož je bil notranje pripravljen, dovzeten za skrito navzočnost Boga ali – kakor govorijo cerkveni očetje – ušesa njegovega srca so bila odprta. S to občutljivostjo, ki je lastna poštenemu srcu, je poslušal Gospodove nasvete in dojel stvari, »ki še niso bile vidne«. Ni se menil za javno mnenje. Brez strahu je živel Božjo pravičnost. Verujoči je resnično moder mož, ker je pozoren na pomembnejše razsežnosti stvarnosti, ki ostajajo prikrite površni miselnosti, naravnani samo na bežno sedanjost. Vera je tudi občutljivost srca za globoko razsežnost stvarnosti, ki je stvarstvo. V hrupu našega časa se moramo znova naučiti prave preudarnosti, pravega realizma, prave občutljivosti.
Cerkev obhaja praznik svetega Jožefa vedno v postnem času. Zdi se mi, da je Jožef v zelo globokem smislu svetnik postnega časa. Vera svetega Jožefa je Noetova vera, se pravi vera, ki se izraža v tistem svetu, ki se Bogu upira, v temnem svetu, kjer se zdi Bog odsoten. V osebi cesarja Avgusta, kralja Heroda in kralja Arhelaja stopajo v Jožefovo življenje mogočniki sveta in določajo njegovo pot, pot bega in izgnanstva. Jožef sprejme poslanstvo, katerega izpolnitve ni mogel videti, ker je umrl pred Jezusovim javnim življenjem. Živel je za stvari, ki so bile še nevidne. Samo z odprtim srcem, dojemljivim za skrito, a zelo resnično Gospodovo navzočnost, more človek ostati zvest in pravičen v svetu, ki je tako nasproten veri. A prav ta svet potrebuje pravičnike. V tej zvezi mi prihaja na misel molitev Stare zaveze, ki jo je sveti Jožef nedvomno dobro poznal; molitev, ki je značilna za duhovnost našega svetnika. Človek, ki moli s temi besedami, vidi uspeh tistih, ki govorijo: »Bogu to ni mar.« Vidi svoje uboštvo in sliši posmeh brezbožnih. A ta človek, globo zakoreninjen v svoji pravičnosti, govori Bogu: »Napolni njihov trebuh z dobrinami, da se nasitijo njihovi sinovi in pustijo ostanek še svojim otrokom. Jaz pa bom v pravičnosti gledal tvoje obličje; ko se prebudim, me bo nasičevala tvoja podoba« (Ps 17,14s).
Ne zavidamo sreče drugih, če smo našli pravo dobrino, če smo našli dragoceni biser – »gledanje tvojega obličja«.
Prosímo Boga, da bi tudi mi mogli najti ta biser, da bi tudi mi postali pravični, da bi tudi mi mogli moliti: »Jaz pa bom v pravičnosti gledal tvoje obličje; ko se prebudim, me bo nasičevala tvoja podoba.«
***
Joseph Ratzinger, »Ohne Furcht die Gerechtigkeit Gottes Leben« (Rim, 18. marec 1984), v: Predigten, Gesammelte Schriften 14/3, Herder, Freiburg 2019, 1377–1380. © Papež Benedikt XVI. (29. I. 2021).
Prevedel Anton Štrukelj. Obj. v: Communio 31 (2021) 47-51.