V nedeljo, 5. maja 2024, so se v župniji Dragatuš spomnili 80-letnice bombandiranja njihove župnijske cerkve, šole in drugih poslopij. Sveto mašno daritev v spravo in za mir v svetu je ob somaševanju duhovnikov vodil upokojeni beograjski nadškof msgr. Stanislav Hočevar. Po končanem bogoslužju pa je zunaj sledila še spominska slovesnost, ki sta jo pripravili KS Dragatuš in Občina Črnomelj.
HOMILIJA UPOKOJENEGA BEOGRAJSKEGA NADŠKOFA
MSGR. STANISLAVA HOČEVARJA SDB
Predrago župnijsko občestvo!
Globoko sem hvaležen Presveti Trojici, ki jo je dal v tej novi cerkvi tako lepo upodobiti z nami somašujoči duhovnik g. Jože Rus; Ona mi je v svoji ljubeči Previdnosti omogočila, da sem danes, na ta tako pomenljivi dan, z vami.
Bodi slavljena in hvaljena – Presveta Trojica!
Gospodu župniku se iskreno zahvaljujem za povabilo in tako razsvetljujoči uvod v to naše evharistično praznovanje. Posebej sem mu hvaležen, ker je v to naše razmišljanje vključil tudi mojega rojaka, duhovnika in misijonarja, dr. Ignacija Knobleharja, ki me je navdihoval za duhovniški in misijonski poklic. Naj ob tem še omenim – tudi za današnje spominjanje razsvetljujoči dogodek: Ob koncu 2. Svetovne vojne, je moj oče izgubil življenje in to po čisti krivici. Jaz ga v življenju nisem mogel nikdar videti. Toda naša mati nas je učila moliti za morilce, rekoč, da so oni večji trpini kot mi, ki smo ostali brez očeta. Skrivnosti sprave sem se torej učil iz družinskega življenja!
Tako me je moja župnijska skupnost – in še posebej v njej delujoči salezijanci, usmerjala na pot duhovnega poklica. Kot bogoslovec sem ob koncu šestdesetih let z avtobusom potoval skozi te vaše lepe kraje v župnijo Preloko, kjer je leta 1970 obhajal novo mašo salezijanec duhovnik Lojze Krotec, ki zdaj deluje v Južni Ameriki. Že tedaj mi je močno prirasla k srcu Bela krajina; zato sem se danes hotel pripeljati k vam skozi celotno Belo krajino, da bi vas vse s pastirsko ljubeznijo vključil v samo Božje Srce; Božja beseda te šeste velikonočne nedelje zatrjuje, da vsaka resnična ljubezen prihaja od Boga, kajti »Bog je ljubezen«. V moči te Božje ljubezni še enkrat vse vas pozdravljam; še posebej g. župana, vse uradne predstavnike občine in krajevne skupnosti; vse žive in rajne farane te župnije.
Namreč samo v luči razsvetljujoče Božje besede bomo mogli prav dojemati vse dogodke, ki se jih danes spominjamo in sprejeti prave odločitve za našo prihodnost.
Kakor nobena stvar, noben predmet ne more ustvariti Stvarnika, tako tudi ne more biti v nas in med nami prave ljubezni, če najprej ne priznamo, da nas je Bog prvi vzljubil in da se prav zaradi tega prave ljubezni učimo od Boga. Namreč, čas v katerem živimo, zelo poudarja predvsem tisto kar se vidi in otiplje. Med nami vlada, kot pravimo, avdio9vizivna kultura. Mediji – še posebej televizija premočno poudarjajo samo vidno ali pa celo samo telesno obliko ljubezni. Ne morejo nam predstaviti vse globine Boga in duhovnega življenja.
Naj zato danes posebej poudarim rimskega stotnika, ki je omenjen v prvem berilu. Bil je torej Rimljan, pogan. Vendar pravi zanj Sveto pismo, da je bil pobožen in bogaboječ mož. Zato se mu je sam Bog razodel in povabil, naj pokliče na dom prvaka apostolov sv. Petra, kar je tudi storil in sprejel vero v Kristusa ter ravnal zelo gostoljubno. Ne pozabimo, da je ob Jezusovem umiranju samo rimski vojak, tudi pogan, vzkliknil: »Ti, Jezus, si zares Božji sin«.
Tako dobesedno odkrivamo, kako Božja ljubezen, navdihuje vse, ki jo sprejemajo, da pridejo tako do pravega spoznanja in prave odločitve. Tako tudi ni čudno, da Cerkev prav to nedeljo, ko se spominjamo Kornelijeve velikodušnosti, določa za nedeljo turizma, da bi tako tudi mi vsakega človeka, ker je sleherni človek sad Božje ljubezni, sprejemali kot samega Jezusa Kristusa.
Če bi tako mi vsi živeli, bi človeštvo dejansko postalo družina; ena sama družina brez sovraštva, vojn, uničevanja. Kaj pomeni oddaljevati se od Božje ljubezni, dovolj zgovorno dokazujejo današnje vojne; kakor tudi tista, ki je rušila vašo župnijsko cerkev in vašo vas v času druge svetovne vojne.
Kako torej v moči te Božje ljubezni celiti te strašne rane vojn?
Najprej: Božja ljubezen prva nam vsem odpušča vse grehe, če smo le pripravljeni za to po kesanju in želji po spreobrnjenju. Samo čista in odpuščajoča ljubezen napravlja vse nas svobodne od verig, sovraštva, poniževanja, jeze in maščevanja. Dokler ne odpuščamo, smo vklenjeni mi in tisti, ki jih sovražimo. Ne damo možnosti rasti, napredovanja, novih korakov. Sovraštvo zapira vsa vrata, odpuščanje pa nam daje možnost za nove korake, za nova srečanja, za nove načrte…
Božja ljubezen nas nadalje vabi, da se zedinimo z Njim, z Bogom, da smo v Njem zbrani in Njega poslušamo . Ko pa smo v Njem, dobivamo moč pravih spoznanj, pravih odločitev, pravih načrtov. Zato je naše redno zbiranje v molitvi, v premišljevanju, v obhajanju zakramentov tako neodložljivo važno. Z Njim premoremo vse; premoremo posebej ubirati prava pota. Zbranost v Gospodu, ki je tako nekaj dragocenega za razliko od današnje vsesplošne raztresenosti in klepetavosti, je za vse nas rešilna pot v življenje. Kajti to je MOČ ljubezni. »V njem premoremo vse!«
Ne smemo pa pozabiti tretjega dejstva; ko odpuščamo, ko se torej osvobodimo vseh blokad in ovir; potem ko se združimo z Bogom – virom vse moči – zadobimo največji dar; dar trdnega, nezlomljivega in blaženega upanja. Upati pomeni, da smo že zasidrani v Bogu. Da nas ne more noben potop, potres, požar, za stalno uničiti. V upanju že čvrsto »stojimo« v BOGU. Iz nas odpadajo in bodo odpadle samo minljive stvari. Naša oseba, naša notranja globočina, že počiva v Bogu.
Bratje in sestre, kjer se je nakopičila nasilna moč greha, tam se želi – tudi po nas – veliko močneje ukoreniniti Večna Ljubezen in nas tako zasidrati v Bogu samem. Taka ljubezen dela vedno vse novo.
Grozota preteklosti lahko v luči in moči Božje ljubezni postane resnični plamen novega življenja.
