V petek, 5. 10. je bila v Ljubljani, pri frančiškanih, v okviru spravne pobude Vseposvojitev maša za božjega služabnika, kanonika Franca Keka iz Novega mesta. Mašo je vodil Jože Pibernik, župnik Kekove rojstne župnije. Somaševali so tudi kanoniki Stolnega kapitlja Novo mesto, prošt Janez Gril, kanonika France Dular in Florjan Božnar ter stolni župnik Klavdio Peterca. Verniki iz Novega mesta so se pripeljali z avtobusom.
Pridiga o Božjem služabniku kanoniku Francu Keku v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani v soboto, 2.10. 2024
Pridigal je Jože Pibernik, župnik v Trebnjem, Kekovi rojstni župniji
Spoštovani duhovniki, novomeški prošt, kanoniki, stolni župnik, bratje redovniki in sestre redovnice frančiškovih redov, dragi verniki!
Na prvi petek v mesecu in ob godu sv. Frančiška smo zbrani v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani, da počastimo Jezusa, njegovo ljubezen do nas, da počastimo sv. Frančiška, se spomnimo svetniškega kandidata božjega služabnika Franca Keka in molimo za njegovo beatifikacijo…
Spravna pobuda Vseposvojitev pripravlja 30 svetih maš na 30 zaporednih prvih petkov, ki so bile in bodo darovane za slovenske mučence, žrtve totalitarnega nasilja, ki so v postopku za beatifikacijo. Molimo za uspešno končanje beatifikacijskega postopka, za navdih ob spoznavanju življenja in smrti mučenih, za krvnike in spravo v našem narodu.
Žal živimo v državi, ki nas še vedno zastruplja s sovraštvom do vsega, kar ni bilo komunistično-revolucionarnega. Pozna se nam, da že toliko let poslušamo, kako so bili mnogi verni in zavedni ljudje izdajalci naroda, pa jih je bilo treba pobiti, ker so bili verni, ker so gradili družbo, ker so nekaj pomenili ljudem in so kot taki bili nevarnost za brezbožne revolucionarje. Zaradi tega pranja možganov se tega vprašanja kar izogibamo. Počutimo se nelagodno. Sam v preteklosti nisem rad odpiral te teme, pa me v zadnjem času kar malo privzdiguje. Zgražamo se nad vojnimi zločini današnjega časa, pa si zatiskamo z zločini pred lastnim pragom. Skušajmo gojiti čut za resnico, pravico in tudi usmiljenje. Prosimo Boga, naj bo milosten nad nami Slovenci zaradi krivde bratomora, umora duhovnikov in vernikov, umora nedolžnih, nosečnic in nerojenih otrok, sirot, umora Židov, Romov, invalidov in oseb s posebnimi potrebami. Dolenjski duhovniki apeliramo na slovenske politike in ljudstvo, da se že enkrat dostojno pokoplje 3450 izkopanih žrtev iz Macesnove jame, ki čakajo v plastičnih zabojnikih v šupi na komunali Kočevje. Domači nimajo dostopa do njih, ob njih pa tudi ni mogoče moliti. Hvala zgodovinarjem, novinarjem, politikom, duhovnikom in vsem ljudem dobre volje, ki ste že veliko naredili za odkrivanje zgodovinskih dejstev 2. svetovne vojne in po njej. Brez kančka maščevalnosti… s pieteto in željo po resnici. Ne poveličujmo nasilja katerekoli strani, trudimo se za resnico in pokopljimo naše rajne. Marsikateri od njih je mučenec za vero. Zagotovo je že v nebesih in slavi Boga. Eden takih jesvetniški kandidat Franc Kek, ki je z zbiralnovomeško mladino, jih duhovno spremljal,konkretno reševal ljudi, rad imel domovino in to kronal z mučeniško smrtjo.
Ker smo danes tudi zaradi njega tukaj, je dobro poznati njegovo življenje in delo. Silvester Čuk je v lanskem oktobrskem ognjišču opisal njegovo življenje takole:
Franc Kek se je rodil 20. avgusta 1895 v kmečki družini na Studencu pri Trebnjem oz. takrat imenovanem Prudofu. Pri štirinajstih letih je prišel v Novo mesto na gimnazijo. Po končanem šestem razredu leta 1914 je zaradi začetka prve svetovne vojne moral k vojakom. Služil je pri 17. pešpolku (»pri Janezih«) in kmalu postal podčastnik. Vsa štiri vojna leta je v zaupanju v Boga prenašal trpljenje in preizkušnje vojaka na fronti. Na Tirolskem ga je zasul snežni plaz in rešil se je skoraj po čudežu. Sam je dejal, da so bila dolga vojaška leta zanj dragocena šola: kot podčastnik se je naučil prijateljskih odnosov z možmi in fanti, kar mu je kasneje zelo koristilo pri delu z mladino in vsem duhovniškem delu.
Že v gimnazijskih letih je v svojem srcu sklenil, da postane duhovnik. Vojaško življenje ga je v tem sklepu utrdilo. Ko je leta 1918 utihnilo orožje, je vstopil v ljubljansko bogoslovje in po predpisanih letih študija in vzgoje je bil 10. julija 1921 posvečen v duhovnika. Eden od njegovih sošolcev je dejal, da v semenišču ni bilo bolj veselega in družabnega bogoslovca. Po novi maši je bil tri leta kaplan v Dragatušu v Beli krajini, nato pa še dve leti v Škofji Loki. Leta 1927 je postal kapiteljski vikar v Novem mestu, leta 1934 je bil umeščen za kanonika tamkajšnjega kapitlja, že od leta 1930 pa je bil profesor verouka na novomeški gimnaziji. Povsod, kjer je deloval, je bil priljubljen. Bil je goreč in moder duhovnik, velik ljubitelj mladine in skrben vzgojitelj. Kot vikar je ustanovil in urejeval župnijski list Križ, ki je povezoval vernike novomeške, šmihelske in prečenske fare. Deloval je tudi kot odbornik v dobrodelnih, prosvetnih in vzgojnih društvih. Zaradi njegove delavnosti, vestnosti in poštenosti so ga vsi spoštovali. Lik pravega duhovnika je označil z besedami: »Za druge smo, ne zase.« Tega gesla se je vedno držal.
Profesor Ivan Dolenec, ki je bil v letih 1939–1945 ravnatelj gimnazije v Novem mestu, v svojih spominih Moja rast (1973, 1991) z velikim spoštovanjem piše o Francu Keku kot veroučitelju, članu njegovega profesorskega zbora. 27. februarja 1944 je imel Dolenec na spominski svečanosti žrtvam, ki so padle med partizansko vlado v Novem mestu (jeseni 1943), spominski govor, v katerem je spregovoril o Francu Keku kot veroučitelju. »Meni se zdi ena najtežjih nalog, ki more doleteti duhovnika, ta, da postane veroučitelj na srednji šoli ... Veroučitelj se večkrat prav težko uveljavi pred dijaki, posebno v višjih razredih, ki z bistrim očesom najdejo vse šibke strani na vsakem učitelju, prav posebno pa mnogi kritično gledajo veroučitelja. Treba je velikega znanja, široke razgledanosti in pedagoškega takta, da veroučitelj premaga predsodke proti sebi in proti svojemu predmetu. Tudi med profesorji gledajo nekateri tovariši veroučitelja postrani, češ, kaj pa je tebe treba bilo. Kek je imel vse potrebne lastnosti, da so ga cenili dijaki in profesorji; nič ne tajim, da sem si kot ravnatelj štel v srečo, da imam na zavodu takega veroučitelja.«
Že leta 1932 je začel zbirati dijake ter jih uvajal v delo Katoliške akcije, ki je mlade spodbujala k apostolatu in katoliški odločnosti. Mnoge je rešil verske mlačnosti in jih ohranil verne. Več mladih duhovnikov se mu je zahvalilo za milost duhovniškega poklica. Z dijaki je bil prijateljsko povezan med šolskim letom, pa tudi v počitniških mesecih. Vodil jih je na taborjenje na Kum, h Kolpi in k morju. Veliko svojih dijakov pa tudi drugih novomeških fantov in mož je pod italijansko zasedbo s svojim posredovanjem rešil internacije, lakote in smrti. Za internirance je posredoval na tak način, da ni nikomur škodoval.
Po kapitulaciji Italije 3. septembra 1943 so Novo mesto zasedli partizani in ostali do prihoda Nemcev 21. oktobra 1943. Teh šest tednov partizanske vlade spada med najtežje čase, ki so jih doživeli Novomeščani med drugo svetovno vojno. Vsi so okusili strahote bombardiranja, mnogi bridkost ječe in grozo pobojev nedolžnih ljudi. Duhovnika Franca Keka so zaradi njegovega vpliva na ljudi partizani zaprli takoj po svojem prihodu v Novo mesto. Naslednji dan so ga izpustili, ga spet zaprli in ponovno izpustili. Grozo drugega in tretjega bombardiranja je prestal v ječi. V noči med 3. in 4. oktobrom so ga z drugimi jetniki odvedli v požgano graščino Breitenau pri Prečni, kjer so stradali in prezebali. Zaman je čakal, da bi ga zaslišali. Prepričan je bil, da mu ne bi mogli dokazati nobene krivde. 15. oktobra so jetnike prepeljali v šolo v Birčni vasi. Tam se je 20. oktobra začelo »likvidiranje« jetnikov. Zgodaj zjutraj so odvedli osem jetnikov z oboroženim spremstvom v smeri proti Novemu mestu. Čez malo časa se je zaslišalo regljanje strojnice. Ko so partizani 21. oktobra slišali, da se bližajo Nemci, so v Birčni vasi izpustili kakih 70 moških in vse ženske, izbrali pa so 10 ali 11 moških in jih vzeli s seboj. Med njimi je bil tudi profesor Kek. Vodili so jih v gozd Padež, jih še isti večer postrelili in mrtve pometali v pet metrov globoko Mihovško brezno pri Podgradu. Brez zaslišanja, brez sodbe in ugotavljanja krivde, samo umor. Javni spomin nanje je bil prepovedan.
Leta 1994 so njihove posmrtne ostanke prenesli na pokopališče in jih pokopali v Ločni v Novem mestu.
Svetniki so ljudje, ki s svojimi besedami in dejanji usmerjajo sebe in bližnje k Bogu, izviru vsega dobrega. Življenje in smrt profesorja in kanonika Franca Keka nas zagotovo nagovarjata, naj usmerimo svoje življenje k Bogu, naj ga uredimo, naj uredimo svoje odnose, naj gojimo spoštovanje do soljudi, do domovine, naj bomo oznanjevalci Boga in vsega dobrega, naj druge, še posebej mlade vzgajamo k temu. Naj bomo pri tem čim bolj konkretni.
Slovenski škofje so 28. oktobra 2002 sprejeli sklep o začetku postopka za beatifikacijo slovenskih mučencev 20. stoletja. Na ta seznam so uvrstili tudi kanonika Keka. Na prošnjo za začetek postopka je iz Kongregacije za zadeve svetnikov 17. maja 2018 podala pritrdilni odgovor in zato tem svetniškim kandidatom zdaj pripada naziv ‘Božji služabnik’. Radi se jim priporočajmo in molimo, da bi bili tudi pred vesoljno Cerkvijo prišteti svetnikom.
--
Gregor Čušin: FRANC KEK
Si bil presenečen, Franc,
Ko je prišel plaz, kot pride plaz,
ko je pokril sneg, kot pokrije sneg
in je bilo vse le še belo
in tiho
in mraz?
Si bil presenečen, Franc,
ko je zmanjkalo zraka pod belo dejo,
pod katero se zaspi, kot se zaspi,
pod katero se leži
v beli tišini
in belem mrazu
in se ne vstane več
in ne zbudi?
Si bil presenečen, Franc,
Da si še dihal?
Da si se zbudil in vstal?
Da si odšel
in za seboj pustil sled
na beli odeji tišine in mraza?
Belo gaz,
kot sta bela sneg in gaz?
So bili presenečeni, Franc,
Ko si slekel uniformo, da bi oblekel uniformo?
Ko si zamenjal suknjo za talar,
cesarja za Boga
in puško za oltar?
Ko si rekel: »Dovolj je vojne«,
nato pa vstopil v bitko,
ki se nikoli ne konča!
Ko si rekel: »Dovolj je prelivanja krvi«,
nato pa si vsak dan prelival kri
In lomil kruh
na oltarju večne zmage!
Si bil presenečen, Franc,
ko so prišli, kot pride plaz,
da se ni dalo ne dihati ne spati
In so prelivali rdečo kri v belo tišino!
Iz belega plazu si gazil,
rdeči plaz te je pregazil.
V belem plazu si utihnil,
rdeči te je utišal.
In si rekel: »Za druge smo, ne zase«,
in umrl, kot umre seme, da zrase
bela roža iz črne jame,
spomin iz pozabe,
življenje iz smrti
in večnost iz ljubezni.
Za tabo vodi gaz,
Franc, prosi za nas!
--
Foto: T. Splichal, Fb.