Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik!

Zbrani smo na slovesnosti, kjer bo kapucin br. Domink Papež sprejel službo diakonata. Vsak duhovni poklic, še posebej diakonat, je namenjen za služenje Cerkvi. Je Božji dar za vse nas. Hvaležni smo za poklicanost br. Dominika in da se je odzval na Božji klic. Molili bomo zanj in za vse poklicane ter za nove duhovniške, redovne in misijonske poklice.

Lepo pozdravljam vse domače, sorodnike, provincialnega ministra br. Primoža Kovača in vse sobrate kapucine, duhovnike in redovnike, predstavnike družbenega življenja in ostale goste ter vse, ki ste se zbrali k sveti maši. Zahvaljujem se domačemu župniku Urošu Švarcu in župniji Ambrus ter njenim sodelavcem, ki ste skupaj z brati kapucini pripravili današnjo slovesnost.

Beseda diakon izhaja iz grške besede (διάκονος – diákonos), kar pomeni služabnik. Je prva stopnja svetega reda, ki mu lahko sledi še duhovništvo in v nekaterih primerih, kot tretja stopnja, škofovska služba. Večinoma so diakoni prehodna služba v pripravi na duhovništvo, poznamo pa tudi stalne diakone, ki so običajno poročeni. 

Diakonat je namenjen, kot izhaja iz etimološkega pomena besede same, za služenje. Diakon ima lahko bogoslužje Božje besede in homilijo, s Cerkvijo moli molitveno bogoslužje, obhaja liturgijo krsta, poučuje, blagoslavlja poroke in pokopava umrle. Ne more obhajati zakramenta svete evharistije in spovedovati.

Celotno diakonovo življenje izpostavlja vidik služenja, ki izhaja iz zakramenta sv. krsta. Diakon je živa podoba Kristusa, ki služi in se iz ljubezni skloni, da umije noge svojim učencem. Je tisti, ki oznanja besedo o Božjem Kraljestvu in se približa stiskanim in obrobnim. Neporočeni diakoni, ki bodo prejeli kasneje sveti red, se zavežejo celibatu in neporočenosti, v redovni skupnosti pa jih vežejo še zaobljube uboštva in pokorščine.  

Diakonska služba je trojna. Vsebuje službo besede, liturgije in dobrodelnosti. Spremlja družine, ki prosijo za krst svojih otrok. pripravlja pare na zakrament poroke in jih spremlja v zakonskem življenju na poti vere.

Diakon je kot posvečeni služabnik v službi Božjega ljudstva. Njegova posebna področja so lahko župnijska in škofijska dela dobrodelnosti, dela krščanske vzgoje, npr. animacija oratorijev, cerkvenih skupin, spodbujanje krščanskega življenja še na drugih področjih. Pri svojem poslanstvu črpa moč iz vere in se zgleduje po Jezusu Kristusu, ki se je ponižal, da bi postal vsem služabnik. »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35).

Čeprav smo po krstu vsi poklicani za službo služenja drugim, je v diakonatu ta vidik služenja še posebej izpostavljen. S svojim poslanstvom spominja druge, da je krščanstvo služenje. Celotno diakonovo življenje in njegova oseba sta stalno povabilo k poslanstvu služenja, ki izhaja iz zakramenta svetega krsta.

V Cerkvi je diakon živa podoba Kristusa, ki priskoči na pomoč vsem, ki so v potrebi. Kako to službo izvršuje je odvisno od okoliščin, osebnih sposobnosti in  potreb Cerkve. Jezus nam pravi, »Uboge imate namreč vedno med seboj« (Mt 26, 11).

Podoba dveh vdov današnje božje besede preroško napovedujeta Jezusovo služenje do konca, ko je za nas daroval svoje življenje. Sta podobi velikodušnosti in odprtosti za potrebe drugih. Vdova iz Sarepte (1 Kr 17,10-16) da tisto malo kar ima, malo moke in olja. Veruje obljubi, da ji hrane ne bo zmanjkalo, ker je v Božjih rokah.

Izkaže se v velikodušnosti, ki je dejanje vere. To je spodbuda za nas vse, da pomagamo vsem pomoči potrebnim  z vero in zavedanjem, da smo tako v službi pomoči drugim in da nam zaradi tega dobrin ne bo zmanjkalo.

Evangelij (Mr 12,38-44) ima dva dela. V prvem delu Jezus nagovori množico in jo svari pred ravnanjem pismoukov in njihove hinavščine. V drugem razdelku se obrne na učence, da bi jih opozoril na revno vdovo, ki v tempeljsko zakladnico daruje vse, kar ima. Po eni strani nam Jezus pravi, naj se varujemo slabih zgledov in smo pozorni na prevarante, ki izkoriščajo božjo službo, po drugi strani pa, naj bomo velikodušni, kot ta vdova, ki daruje vse.

Tisti, ki razumejo, da je resnična veličina v služenju, kot je pokazal Jezus, nimajo želja po uveljavitvi in prvih mestih. Jezusova beseda je povabilo nam vsem, da preverimo, ali tudi mi ne padamo v skušnjavo, da bi si iskali človeško slavo in prva mesta. Vprašajmo se tudi, ko delamo dobro, s kakšnim razlogom se za to trudimo. Je to zaradi dobrote same in pomoči bližnjemu, ali za to, da nas drugi opazijo?

Ta ženska, vdova, je dala vse, kar je imela. Zanaša se samo na Boga, da ji bo pomagal. Kaj dajemo mi in s kakšnim srcem? Koliko dajemo? Kje je naše srce pri tem? Koliko šteje naš dar v Božjih očeh?

Dajajmo velikodušno, ne da bi karkoli pričakovali v zameno: ne samo materialna sredstva, temveč darujmo bližnjemu predvsem svoj čas, ljubezen, podporo in razumevanje. Verujmo Jezusovi besedi, ko pravi, »dajajte in se vam bo dalo« (Lk 6, 38) in »karkoli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni« (Mt 25, 40).