V nedeljo, 16. junija je imela skupnost Cenacolo v Škocjanu dan odprtih vrat. Ob njih se je zbralo približno 150 prijateljev, znancev, podpornikov in drugače povezanih s skupnostjo, ki jih zanima življenje in delo fantov. Velika skupina je prišla na obisk iz Slovaške, od koder je v škocjanskem Cenacolu tudi večja skupina fantov. V skupnosti Cenacolo živijo fantje in možje, ki se preko molitve, dela in bratske skupnosti odvajajo od različnih zasvojenosti, od alkohola, do drog, računalnika in se rešuje iz objema neureneih družinskih razmer. Skupnost Cenacolo je leta 1983 ustanovila sestra Elvira Petrozzi in ima danes svoje hiše po celem svetu, med drugim tudi v Međugorju.
V okviru dneva odprtih vrat je bila najprej molitev rožnega venca. Ob 16.30 je somaševanje ob skupaj s šestimi duhovniki somaševalci vodil škof Andrej Glavan. Fantje so nato pripravili za vse navzoče pogostitev in nato predstavo z naslvoom Gospod je moj pastir!, v kateri so predstavili življenjsko pot odvisnika. Sledilo je še pričevanje enega od fantov, nato pa še skupno češčenje Najsvetejšega.
Srečanje je bilo zelo prijetno in presunljivo ob pogledu na mlade fante, ki se s trdim delom in molitvijo bojujejo za polnejše življenje.
Če potrebujete pomoč skupnosti Cenacolo ali kakršnekoli informacije se lahko:
obiščite: www.cenacolo
pokličite: 051/876-964 med 12:00 in 14:00 uro
pišite: info@cenacolo-ex.org
Preko celega leta lahko na vaše povabilo pridemo pričevat tudi v vašo župnijo/dekanijo/šolo ... in skupnost Cenacolo ter pot iz teme v svetlobo predstavimo tudi vašim župljanom: staršem, mladim ali celemu župnijskemu občestvu ...
Za pričevanje kontaktirajte: 051/876 - 964
Nagovor škofa Glavana
pri maši na dnevu odprtih vrat skupnosti Cenacolo v Škocjanu
Božja beseda nam govori o srečanju Božje ljubezni s človeško duhovno revščino – grešnostjo, o srečanju Jezusa z ljudmi iz duhovnega obrobja.
1 berilo: Prerok Natan je nastavil ogledalo kralju Davidu in ga razkrinkal kot naklepnega morilca svojega zvestega in predanega vojskovodje Urija. Tako si je prisvojil njegovo ženo, potem ko je z njo prej prešuštvoval. A David, božji izbranec za judovskega kralja, se je pokesal: »Grešil sem proti Gospodu.« Nato mu je Gospod po Natanu zagotovil: »Gospod ti je odpustil greh – ne boš umrl.«
2. berilo nam govori, da človeka ne morejo opravičiti njegova dela, ampak samo božja milost, vera v Jezusa Kristusa. Kako tolažilno je to dejstvo.
Evangelij pa nam naslika drugo srečanje Jezusa s človekovo grešnostjo in pretresljiv izraz obžalovanja, ki ga je grešnica pokazala s svojimi solzami, objemanjem in poljubljanjem Jezusovih nog ter maziljenjem z dragocenim dišečim oljem.
Sveti Efrem je uporabil neko lepo in tolažilno prispodobo: »Obraz, ki so ga umile solze, je neizrekljivo lep.« Grešnico, ki Jezusu umiva noge in jih polije z dišavami, jok napravi tako nežno lepo, da ji Jezus reče: »Tvoji grehi so ti odpuščeni.«
Jezus se ne meni za obsodbo farizejev, niti za predsodke koristolovcev vseh časov. Jezus ponudi grešniku roko, ki mu podari upanje obnovljenega, novega življenja.
Jok, kesanje in Jezusovo odpuščanje iz grešnice naredijo novo stvar. Zares veljajo besede: »Nihče ne pride v nebesa s suhimi očmi.« (Thomas Adams)
Jezusovo oznanjevanje, njegova milost sta se grešnice globoko dotaknila. Vsa njena spokorna dejanja dokazujejo njeno resnično spreobrnenje. Jezus sprejme ta izraz ljubezni in razglasi, da ji je odpuščena vsa njena preteklost. Nasprotno pa farizej, ki je Jezusa povabil, ni pokazal ljubezni. Domnevna popolnost, okužena z napuhom, ga je oddaljila od Boga in bratov. Človek, ki misli, da se dobro obnaša in da je pred Bogom neoporečen, je izpostavljen nevarnosti, da postane ošaben. Nasprotno pa je tistemu, ki ima za seboj izkustvo takšnega ali drugačnega greha, lažje doseči ponižnost in ljubezen, ki sta všeč Bogu.
Jezus je prišel klicat vse grešnike. Tudi največji grešnik lahko spet najde Očetovo hišo. Želi nam odvzeti vsakršen strah, zlasti strah pred tem, da nas Bog ne bi sprejel in nam ne bi odpustil. Pomaga nam premagovati veliko skušnjavo obupa, ki jo povzroča spomin na grehe preteklega življenja. Jezus nam hoče povedati, da nas ne more nič podreti na tla, če verjamemo v njegovo usmiljenje.
»Človek le skozi solze prav vidi Boga.« (Victor Hugo) Kadar se med seboj povežejo kesanje in odpuščanje, greh in odrešenje, krivda in milost, se srce razširi, odpravlja zlo, se bližamo nekemu drugemu obzorju.
Pascal je to opisal na presunljiv način, ko je nasproti brezupu duše, ki vidi globino svojega zla, postavil tele božje besede: »Tvoji grehi ti bodo razodeti v trenutku, ko ti bodo odpuščeni.«
Kadar se nas lotevajo skušnjave obupa nad Božjim odpuščanjem, moramo razmišljati o besedah iz Knjige modrosti: »Z vsemi si usmiljen, ker moreš vse, ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili. Kajti ljubiš vse, kar biva.« (11, 23-24)
Preko solza bolečine, kesanja, ljubezni se očiščuje srce in razodene neko ponovno pridobljeno notranjo vedrino, mir in novo lepoto. Sveti Janez Zlatousti pravi, da »solze ne prosijo odpuščanja: one ga dosežejo.« In veliki Dostojevski je pristavil: »Kdor se pokesa, ljubi. In ko ljubi, že pripada Bogu.«
Dragi bratje in sestre!
Novi papež Frančišek je od trenutka nastopa službe rimskega škofa in vrhovnega pastirja vesoljne Cerkve povedal, da želi biti pričevalec Božje ljubezni. Po zgledu sv. Frančiška hoče posvečati posebno pozornost ubogim, telesno in duhovno ubogim in grešnim. To je nakazal z izbiro novega imena, kot je v navadi za papeža. Kaj je sv. Frančišek naredil tako privlačnega? Vemo, da je stopil s konja. Kdaj rečemo o nekom, da je na konju? Kdor je uspešen, bogat. Bil je mlad, iz bogate družine. S konja je lahko gledal zviška. S te višine je težko videti težave majhnih in zavrženih ljudi.
Ko je stopil s konja in poljubil gobavca, je bil to Božji poljub ranjenemu, bolnemu in zavrženemu človeku. V tem poljubu je bil obsežen ves evangelij. Bolj je koristil Frančišku kot gobavcu. Z njim je odstranil gobavost s svojega srca, gobavcu pa odvzel zaznamovanost, s katero je bil izključen iz družbe in okolja.
Papež nam skozi vse nagovore govori in nas vabi, da naj se tudi mi vsi, Cerkev, spustimo s konja, z vseh prestolov in se spustimo k malemu človeku, zapustimo vsak videz luksuza, bogastva in se oklenemo skromnosti, duhovnikom in škofom pa govori, naj se ne bojimo vonja po ovcah.
Dragi fantje in možje iz Cenacola!
Želim vam, da bi tu, z Jezusom v svoji sredi, ob Jezusu v evharistiji, rastli v ponižnosti, kesanju in ločevanju od vseh vrst navezanosti in grešnosti. Naj Vam Jezus v evharistiji in po molitvi pomaga, da boste rastli tudi v medsebojni ljubezni. Ni lahko, da ljudje z različnimi ranami in slabostmi zaživijo najprej v edinosti, odpuščanju in medsebojni ljubezni, da bi tako Jezus lahko postal navzoč tudi med njimi po globoki, nesebični ljubezni in sprejemanju drug drugega, takih kot ste. V svojih slabostih in tudi dobri volji, ko hočete postati novi ljudje, srečni, veseli, osvobojeni in pripravljeni začeti in nadaljevati nekega dne pot normalnega človeškega in krščanskega življenja.
Prepričani bodite, da vas od zunaj spremljamo tudi vaši najbližji, vaši prijatelji in simpatizerji, saj nas za to navdihuje naš skupni učitelj Jezus Kristus in goreče spodbuja papež Frančišek.
Amen.