Nagovor msgr. dr. Andreja Sajeta, novomeškega škofa, na praznik Jezusovega darovanja v templju v stolnici svetega Nikolaja v Novem mestu, 2. februarja 2025
Na praznik Jezusovega darovanja v templju obhajamo dan posvečenega življenja. Ta dan je leta 1997 uvedel papež Janez Pavel II. in je namenjen poudarjanju pomena posvečenega življenja v Cerkvi ter praznovanju pričevanja vere in ljubezni, ki ga redovniki in redovnice živite na podlagi lastne karizme.
Drage redovnice in redovniki! Zahvaljujem se vam za vaše pričevanje evangeljskih svetov in požrtvovalno delo in v novomeški škofiji in v Cerkvi. Nekateri svoje poslanstvo živite v aktivni pastorali, drugi pa sta v strogo zaprtih samostanih v kontemplativnem življenju. Oba vidika sta zelo pomembna in dragocena vira duhovnega življenja za vso Cerkev.
Ob današnjem praznovanju boste redovnice in redovniki obnovili svoje zaobljube. Vse vas prosim, da na začetku svetega leta obenem okrepimo vero in utrdimo krščansko poklicanost. Molimo za vse v posvečenem življenju in za vse, ki smo posvečeni po svetem krstu. Skupaj kot romarji upanja krepimo vero in prosimo, naj nam Gospod nakloni novih redovnih in duhovnih poklicev in krščanskega upanja.
Brat Frančišek, prior pleterske kartuzije, nam je za današnje praznovanje poslal tele pozdravne besede: »Predragi bratje in sestre v Kristusu, četudi fizično ločeni, smo v duhu skupaj z Vami na romanju upanja, ki kljub našim slabostim ne osramoti, ker luč ne izhaja iz nas, ampak iz Kristusa. Molite za nas, da bomo tudi mi deležni blagoslovov iz Vašega srečanja, kakor tudi mi molimo za vas in vas prisrčno pozdravljamo«.
Sestre karmeličanke so nam namenile te navdihujoče misli: Pridružujemo se vam v molitvi na tem svetoletnem romanju upanja. Z vami razmišljamo, ali bolje, živimo darovanje. Za darovanje je potrebna odprtost, pripravljenost, nenavezanost, velikodušnost. Darovanje kliče po sprejetju. Dar lahko sprejmejo le prazne roke in odprto srce. V takšni želji želimo biti pred Gospodom, ki je za nas največji dar in obenem Darovalec, »zanesljiv veliki duhovnik, ki opravlja spravno daritev za naše grehe« (Heb 2,17). V tej obdarjenosti, ko nas je Gospod poklical, da hodimo za njim, smo danes povezane z vami in vse pozdravljamo.
Na današnji praznik premišljujemo o Gospodu Jezusu, ki sta ga Marija in Jožef prinesla v tempelj, »da bi ga darovala Gospodu« (Lk 2,22). V tem evangeljskem prizoru se razodeva skrivnost Sina, ki je prišel na svet, da bi zvesto izpolnil njegovo voljo (Heb 10,5-7). Simeon ga pokaže kot »luč za razsvetljenje narodov« (Lk 2,32) in s preroškimi besedami oznani njegovo najvišjo daritev Bogu in končno zmago (Lk2,32-35).
Opazujmo Jezusa v templju. Tam so številni romarji in duhovniki. Sredi vrveža ga ne opazijo. Jezus je otrok kot vsak drug, prvorojenec dveh preprostih staršev. Celo duhovniki ne morejo dojeti znamenj nove in posebne prisotnosti Mesije in Odrešenika. Le Simeon in Ana, odkrijeta veliko novost. Pod vodstvom Svetega Duha najdeta v tem otroku izpolnitev obljube. Oba kontemplirata Božjo luč, ki prihaja, da razsvetlisvet. Njun zgled nas vse vabi k čuječnosti.
Ob današnjem praznovanju želim izpostaviti podoboJezusovega darovanja v templju. Ta vsebuje simbol svetlobe. Luč izhaja iz Kristusa in sije na Marijo in Jožefa, na Simeona in Ano ter prek njih na nas vse. Cerkveni očetje so to izžarevanje povezali z duhovno potjo. To pot še posebej predstavljate vsi v posvečenem življenju, ki imate, kot je zapisal papež Benedikt XVI., izkušnjo svetlobe, ki izhaja iz učlovečene Besede. Cerkev to Besedo nenehno premišljuje, da bi se utrdila v veri in ne bi tvegala, da se izgubi v dvomih in strahovih sveta.
Drugič, evangeljska ikona kaže na preroštvo in dar Svetega Duha. Simeon in Ana ob kontemplaciji Deteta Jezusa ugledata njegovo usodo smrti in vstajenja za odrešenje vseh ljudstev. To skrivnost oznanjata kot univerzalno odrešenje. Posvečeno življenje je poklicano k takšnemu preroškemu pričevanju, ki je povezano z dvojno, to je kontemplativno in dejavno držo.
Tretjič, evangeljska ikona Jezusovega darovanja v templju razodeva modrost Simeona in Ane, modrost življenja, ki je popolnoma posvečeno iskanju Božjega obličja. Posvečeno življenje je v svetu in Cerkvi vidno znamenje tega iskanja Gospodovega obličja in poti, ki vodijo k njemu (prim. Jn 14,8)
Dragi bratje in sestre! V svetem letu okrepimo držo poslušanja Besede. Vsa življenjska modrost izvira iz Gospodove besedein njegovega navdiha po Svetem Duhu! V vzhodni liturgiji sv. Janeza Krizostoma so verniki med obredom večkrat pozvani:»Bodimo pozorni« na Božjo besedo, ki jo beremo. To je pomembno! Ohranjati pozornost in čuječnost! Premišljujmo Besedo in jo ohranjamo v srcu. Posvečeno življenje se rojeva iz poslušanja Božje besede in sprejemanja evangelija kot svojega življenjskega merila. Vsaka karizma izhaja iz evangelija.
Papež Frančišek je v nagovoru pred današnjim praznikompoudaril, da so posvečene osebe luč uboštva, čistosti in pokorščine današnjemu svetu. Vse v posvečene je povabil, da se vračate k izvirom. Pri tem ne gre za vrnitev nazaj, kot da bi šli v muzej, pravi. Gre za vrnitev k samemu začetku našega življenja. Prva in najbolj pomembna »vrnitev k izvirom« vsake posvetitve za vse nas vrnitev h Kristusu. Spomnimo se svojih zaobljub in vašega »da« Očetu. Na ta način lahko ponovno odkrijemo svoj karizmo in v darovanju sebe ponavljamo: »Glej, prihajam…, da izpolnim, o Gospod, tvojo voljo« (Heb10,7).
Vsem želim lep prazničen dan. Amen.
