V soboto, 28. oktobra 2017, je bilo za našo škofijo diakonsko posvečenje v župnijskih cerkvi v Podzemlju v Beli Krajini. Po rokaj škofa Andreja Glavana je diakonsko posvečenje prejel bogoslovec 6. letnika, tamkajšnji domačin, Branko Jurejevčič. Na posvečenju je sodeloval župnijski pevski zbor, župnijski sodelavci, bogoslovci ljubljanskega semenišča, sošolci diakoni, ki v teh dneh prejemajo diakonsko posvečenje, številni duhovniki in verniki. Gospod je v nagovoru poudaril glavne poteze diakonske službe in odločitve za služenje Gospodu. Novi diakon pa se je ob koncu zahvalil svojim sorodnikom, župnijskim sodelavcem, prijateljem in duhovnikom ter škofu za podeljen zakrament.
Branko Jurejevčič se je na kratko predstavil tudi v zadnji številki škofijskega glasila Jagode naše pastorale.
Novemu diakonu iskreno čestitamo in molimo zanj na poti priprave na mašniško posvečenje prihodnje leto.
Uvod
Danes, na praznik apostolov Simona in Juda Tadeja, lepo pozdravljam na slovesnosti diakonskega posvečenja g. rektorja semenišča iz Ljubljane, g. dekane, duhovnike, diakone in bogoslovce. Poseben pozdrav pa velja kandidatu za diakonsko posvečenje, njegovim staršem in sorodnikom. Lepo pozdravljam domače župnijsko občestvo, vse ministrante, pevce, vse, ki ste prišli, da bomo skupaj molili za diakona Branka in za nove duhovne poklice. Veselimo se diakonskega posvečenja. Preden bomo priče polaganju rok in molitvi, pripravimo svoja srca z iskrenim obžalovanjem in priznanjem svojih grehov, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.
Homilija
Dragi bratje in sestre!
Vsak duhovni poklic je Božji dar. Diakonsko posvečenje pa prvo delo Božje milosti, ki prejemnika usposobi za sodelavca pri Božjem načrtu odrešenja. Naredi ga za služabnika, ki naj bi oznanjal evangelij, pripravljal daritev in vernikom delil Gospodovo telo in kri in delil z župnikovim dovoljenjem tudi nekatere zakramente in zakramentale. Diakon sprejme tudi nalogo, dolžnost in čast službenega molivca Cerkve. Za vse ljudi, zlasti za brate in sestre, za katere bo odgovoren, redno opravlja molitveno bogoslužje brevir. Molil bo za vse, ki ne morejo, ne znajo ali kot nekateri pravijo, nimajo časa moliti.
V 1. berilu smo slišali, kako je Bog poklical Izaija in njegov odgovor: »tukaj sem, pošlji mene.« Dragi Branko! Slišali smo tudi tvoj odgovor na današnji neke vrste Božji klic in klic Cerkve: »Tukaj sem!« Hoja za Jezusom je resna odločitev. Jezus je ob neki priliki povedal tudi svojim učencem in enemu takih navdušencev: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« (Lk 9,62). Jezus hoče, da hodimo za njim korenito in ne le do določene mere, malo da in malo ne. Ko se enkrat človek odloči, začne živeti za Boga in njegovo kraljestvo, se ne more vrniti po tisto, kar je zapustil.
Posvečen boš za diakona. Cerkev ima dva zakramenta služenja. To sta zakrament svetega zakona in zakrament svetega reda. Prof. dr. Anton Trstenjak, naš profesor, je nekoč dejal: »Kdor ne pride do spoznanja, da se s poroko začenja življenje za druge, vsaj eno uro preden stopi pred oltar, že stopa v zavožen zakon.« Isto velja za diakonsko posvečenje – posvečenje za služenje. Bogoslovec, ki bi pristopil k posvečenju zaradi lagodnejšega življenja v želji, da bo užival ugled pri določenem delu ljudi, da bo lažje in bolj svobodno živel, začenja življenje, v katerem ne bo srečen in bo vedno znova razočaran in nezadovoljen. Zato začni diakonsko in, če Bog da, pozneje tudi duhovniško življenje odločno, kot službo dejavne ljubezni po zgledu prvih apostolov in diakonov, ki so apostolom pomagali skrbeti za uboge; predvsem pa po Jezusovem zgledu, ki je dejal, da »ni prišel med nas, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel.« (prim. Mt 26,28).
Miselnost tega sveta je drugačna. Mnogi celo menijo, da služenje nasprotuje osebnemu uresničenju in da so osebna sreča in uspehi nezdružljivi s služenjem. Križani in od mrtvih vstali Kristus pa demantira tako mišljenje. Z izničenjem na križu se je v polnosti uresničil, ko je vstal od mrtvih z Očetovo močjo. To je logika in zakonitost ljubezni. Izgubiti – použiti življenje po Jezusovem zgledu, pomeni ponovno ga dobiti, in to ne samo na drugem svetu, ampak že tu kot predujem, po Jezusovih besedah – stokratno.
Vsak diakon sprejme, da bi lažje nesebično služil, tudi življenje v celibatu, življenje v neporočenosti zaradi Božjega kraljestva. Naj ti ta obljuba, ki je še dodaten Božji dar, daje notranjo svobodo za Boga. Naj bo tvoj pogled zlasti v molitvi uprt v Kristusa. Čim bolj boš zagledan vanj, tem bolj bo tisto, kar zapuščaš za sabo, izgubljalo svojo privlačnost. Postavi Jezusa v moli milosti diakonskega posvečenja še bolj v središče svojega življenja, na prvo mesto.
Del diakonske službe je tudi oznanjevanje, ki je odgovorna in danes izredno težka služba. Dobro jo boš opravljal le, če boš molil, če se boš nanjo vedno dobro pripravil, da boš vedno govoril iz vere in da se boš trudil, da boš najprej pričevalec. Samo pričevalec more vero tudi posredovati. V življenju bodo prišli tudi trenutki preizkušenj za tvojo vero. A zaupaj. V tistih trenutkih bo Bog na tvojo življenjsko pot postavil ljudi, ki verujejo. Njihova močna vera ti bo v oporo in ob njih boš dobil moč, da boš šel naprej.
Branko! Gospod te ne bo zapustil pod pogojem, da boš ostal ponižen, ker Bog ponižnim vedno daje dovolj milosti, ko pridejo težave. Takrat pridi pred Jezusa, pojdi pred tabernakelj tak, kakršen si, s ponižno vero in skesanim srcem, in Gospod te bo okrepil.
Amen.