Novo mesto - stolnica, sobota, 27. oktober 2012 - diakona Mitja Bulič in Dejan Pavlin
Uvod:
Spoštovani g. rektor semenišča v Ljubljani, člani stolnega kapitlja, dekani in vsi duhovniki, spoštovana diakona in oba kandidata za diakonsko posvečenje, dragi bogoslovci, spoštovani sorodniki obeh bodočih diakonov in verniki iz rojstnih in drugih župnij, kjer sta kandidata opravljala ali pravkar opravljata pastoralno prakso, dragi bratje in sestre.
Po dolgih 4 letih se spet lahko veselimo diakonskega posvečenja, kot prve stopnje sv. reda, ki je stopnica, tako upamo, pred duhovniškim posvečenjem.
Homilija:
Dragi bratje in sestre!
Na mizi Božje besede so bili prebrani pomenljivi odlomki Svetega pisma, ki nam vsak na svoj način osvetljujejo bistvo in mesto diakonske službe: Najprej smo slišali odlomek tem, kako so se apostoli odločili za postavitev diakonov. V pomoč naj bi jim bili pri skrbi za uboge, vdove in bolne, da bi se oni lahko bolj posvetili molitvi in oznanjevanju. Drugo berilo kliče novoposvečencema in nam vsem: »Živite vredno poklica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti.« V evangeliju, ki smo ga slišali že v nedeljo, pa nam Jezus sam potrjuje, da je služenje stil življenja vsakega kristjana, še posebej pastirjev.
I. Draga Mitja in Dejan!
Z diakonskim posvečenjem bosta postala služabnika oltarja, delivca božjega kruha, Božje besede in Evangelija in nekaterih drugih milostnih darov, ko bosta po župnikovem dovoljenju krščevala, poročala in delila zakramentale. Danes sprejemata nalogo, dolžnost in čast službenih molivcev Cerkve za vse ljudi. Redno bosta opravljala molitveno bogoslužje, brevir. Molila bosta za vse; da bi božja milost odpirala njihova srca, za vse, ki ne morejo, ne znajo ali – kot pravijo – nimajo časa moliti. Kot diakona in bodoča duhovnika morata biti moža molitve – v stalni šoli Svetega Duha, ki vaju bo vodil, razsvetljeval in bogatil.
Brala, oznanjala in razlagala bosta evangelij.
Oznanjevalna služba je lepa, a odgovorna. Nanjo se je treba skrbno pripravljati, še zlasti danes, ko si ljudje skoraj zatiskajo ušesa pred resnico, ko so izredno kritični do vsake napake in so pripravljeni prisluhniti le oznanjevalcem, ki so hkrati pričevalci, pa še to ne vedno. Zato si pri oznanjevalni službi za glavno vodilo vzemita to, kar bosta danes slišala pri izročitvi evangeljske knjige: »Kristusov glasnik si postal; glej, da boš veroval, kar boš bral, učil, kar boš veroval, in živel, kar boš učil.« Naj vama bo sv. Štefan, poln Svetega Duha in moči, trajen zgled, tudi ko bosta postala duhovnika.
Papež Benedikt XVI. ja zapisal v okrožnici Ljubezen v resnici: »Prvo in temeljno poslanstvo, ki nam ga narekuje obhajanje svetih skrivnosti, je pričevanje našega življenja. Občudovanja vreden dar, ki nam ga Oče daje v Kristusu, vtisne našemu bivanju novo moč in nas zavezuje, da smo pričevalci njegove ljubezni. To postanemo, ko naša dejanja, besede in način življenja oznanjajo nekoga drugega, Boga.« (LR, št. 85)
II. Postala bosta diakona, kar pomeni služabnika. Bistvo te diakonske službe je služenje Bogu in ljudem, zlasti vsem duhovno in telesno ubogim. Diakonat je v Cerkvi posebno zakramentalno znamenje Kristusa služabnika. Diakoni svoj klic svetosti uresničujejo s posnemanjem Kristusa v ponižnem služenju, ki se ne kaže le v karitativnem delu, ampak v celotnem mišljenju in delovanju. V vseh odnosih in vseh okoliščinah, v katerih se odvija življenje diakonov sledíta zgledu Jezusa Kristusa, ki je v današnjem evangeliju sam dejal, da »ni prišel med nas, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel« (prim. Mt 20, 28). Miselnost tega sveta nam govori, da služenje nasprotuje osebnemu uresničenju in da so osebna sreča in uspehi v naprej nezdružljivi s služenjem. Križani in od mrtvih vstali Kristus pa demantira tako mišljenje. S tem, da se je izničil na križu, daroval svojega Duha in nato od mrtvih vstal z Očetovo močjo, se je v polnosti uresničil. To je logika in zakonitost ljubezni. Izgubiti – použiti življenje po Jezusovem zgledu, pomeni ponovno ga dobiti, in to ne samo na drugem svetu, ampak že tu kot predujem, po Jezusovih besedah – stokratno.
III. Draga Mitja in Dejan, kandidata za duhovništvo. Danes bosta posvečena v diakona. Ko vaju Cerkev izbira za to nalogo, zahteva od vaju, da svobodno sprejmeta še en nujen pogoj: »Da bosta za vedno vztrajala in živela v celibatu.« V tem »za vedno« se nahaja pečat božje ljubezni. Ta dar, ki vama ga Gospod poklanja, zahteva od vaju popoln in svoboden pristanek. V naših dneh je morda mnogim, še bolj kot v preteklosti, nerazumljiv in celo kamen spotike. Po drugi strani pa pomeni iskreno pričevanje božje ljubezni in njegove moči, da izpolni najgloblje želje in hrepenenje človekovega srca. Ohranita s to obljubo notranjo svobodo za Boga. Skrbita za čistost srca, da ne bo zapadlo skušnjavi bogatenja, karierizma ter da ne bi kakšna druga oseba v vajinih srcih zasedla mesta, ki ga je Bog rezerviral zase.
Mati bl. Matere Terezije je sprva svoji hčeri skoraj branila, ko ji je povedala, da želi postati redovnica. A potem, ko je videla njeno vztrajnost in pravi namen, jo je blagoslovila in dejala: »Položi svojo dlan v Gospodovo in je nikoli ne izpusti.« Tudi vama kličem: »Ne bojta se, le Gospodove roke na izpustita.« Iščita v stalni službeni in osebni molitvi notranjo povezanost z Bogom. Marija, mati vseh vernih, še posebej tistih, katere je njen Sin naredil deležne njegovega večnega duhovništva, pa naj vaju ogrne s svojim materinskim plaščem in vaju spremlja s svojo priprošnjo. Prav tako vaju bo spremljala molitev staršev, sorodnikov, dobrotnikov, domačih dušnih pastirjev, domače župnije in nas vseh, ki smo danes z vama. Naj vaju molitev spremlja vedno in povsod, da bosta vztrajala in ostala današnjim obljubam zvesta.
Amen.