17. april 2025
Nagovor novomeškega škofa msgr. dr. Andreja Sajeta pri krizmeni sveti maši v novomeški stolnica sv. Nikolaja, 17. aprila 2025.
Spoštovani gospod Andrej Glavan, upokojeni novomeški škof, dragi sobratje duhovniki, sestre redovnice, diakona, bogoslovci, bratje in sestre!
Z velikim četrtkom vstopamo v velikonočno tridnevje. V tem dopoldnevu smo se v stolnici sv. Nikolaja h krizmeni maši zbrali duhovniki novomeške škofije, da bi prisostvovali škofovemu blagoslovu bolniškega in krstnega olja ter posvetitvi svete krizme. Sveta olja pri krizmeni maši predstavljajo Božjo milost, ki kristjana spremlja na vseh stopnjah njegovega življenja. Duhovniki bomo pri tej sveti maši zato obnovili tudi duhovniške obljube, ki smo jih izrekli ob mašniškem posvečenju. Danes se Gospodu želimo zahvaliti za dar duhovništva, vse vas pa skupaj z Božjim ljudstvom vabim, da okrepimo molitev za duhovniške, redovniške in misijonske poklice.
»Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil« (Iz 61,1), beremo v današnjem prvem berilu. Te besede iz Izaijeve knjige vsebujejo osrednjo temo krizmene maše. Naša pozornost je usmerjena na maziljenje, saj bo danes blagoslovljeno krstno in bolniško olje ter posvečena sveta krizma. Današnji dan tako doživljamo v znamenju »olja veselja« (Ps 44,8), ki krepi v nas Božje življenje in nas opolnomoči za naše poslanstvo. To je praznik celotnega Božjega ljudstva, ki je poklicano, da svoj pogled usmeri v skrivnost maziljenja, ki zaznamuje življenje vsakega kristjana, začenši s krstom.
Svetopisemske besede, da je Duh Gospoda Boga nad nami, ker nas je Gospod mazilil in da nas je poslal oznanjatblagovest ubogim (Lk 4,18), veljajo najprej za nas posvečene duhovnike. Prejeli smo istega Gospodovega Duha, ki se je spustil nad Jezusa. Isti Duh je mazilil tudi nas. On nas je posvetil, da pripadamo Kristusu in tako postanemo določeni njemu, večnemu duhovniku.
Hkrati pa nas je posvetil za poslanstvo, in sicer, da bi prinašali veselo sporočilo odrešenja in Božjega usmiljenja ubogim, zapostavljenim in tistim, ki v tem svetu ne veljajo nič.
Dragi duhovniki! Duhovništvo, ki nam je bilo podarjeno, nam omogoča, da živimo skrivnost, biti orodje Božjega usmiljenja v službi vseh. Mi, ki smo prvi doživeli njegovo milostno delovanje, smo poklicani, da o tem pričujemo in oživljamo oznanilo odpuščanja in kot Jezus v sinagogi oznanjamo leto Gospodove milosti vsakemu človeku, ki ga srečamo.
Veselo sporočilo ni zgolj nauk, ampak je sama oseba Jezusa, ki je umrl in vstal za nas. On je pot, resnica in življenje; alfa in omega; vir našega upanja, polnost bivanja in večna sreča. On je tisti, ki nas vse pozna in ljubi. On je spremljevalec in prijatelj našega življenja. Je vir žive vode za našo lakoto in žejo. Je Pastir, vodnik, zgled, tolažba in brat.
Posvečeni smo bili, da gremo in oznanjamo veselo novico o njegovi osebi ubogim. Po svetopisemskem pojmovanju so ubogi slepi, zaprti in zatirani. Ti so subjekti in protagonisti evangelizacije. Ubogi so danes številni ljudje, ki se utapljajo v prevladujoči kulturi relativizma in osebe, ki živijo brez upanja, brez prihodnosti, ki ne morejo dati smisla življenju.
Jubilejno sveto leto, ki je posvečeno upanju, nas spodbuja, da odgovorno prevzamemo svojo prvo zavezo evangelizacije. Posredujmo vero, ki nam je bila izročena in je vsebovana v Svetem pismu in cerkvenem izročilu. Po besedah papeža Benedikta XVI. smo v nevarnosti, da vera ugasne kot plamen. Naša prednostna naloga je ta, da naredimo Boga navzočega v tem svetu in ljudem odpremo dostop do Boga. Resnična težava v tem trenutku naše zgodovine je, da Bog izginja z obzorja človeštva, in ker svetloba, ki prihaja od Boga, ugaša, je človeštvo ujeto v pomanjkanje smeri življenja in smisla, katerega uničujoče posledice so nam vedno bolj očitne. Voditi ljudi k Bogu je najvišja in temeljna naloga Cerkve.
Ne dopustimo, da nas premagajo strah, žalost, razočaranje ali utrujenost. Nismo sami: pogoj, da bo naše služenje rodovitno, je povezanost z Gospodom, naš vitalni prijateljski odnos z njim. Trdno moramo verjeti, da je z njegovo milostjo vse mogoče. Tudi danes, tako kot v Mariji, je Bog zmožen po naši šibkosti doseči velike stvari. Skupaj s svetim Pavlom moramo reči: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13). Iluzorno je misliti, da lahko vzbudimo vero in spreobrnemo svet z zanašanjem na lastno moč in sredstva. Intenzivno, globoko in zvesto duhovno življenje je ključ do učinkovitosti našega poslanstva.
Drugi pogoj za naše služenje je veselje. Od žalostnih ljudje bežijo stran. Z žalostnim obrazom ne moreš posredovati veselega sporočila. Izstopimo iz sebe, da bi lahko šli k drugim, ne da bi čakali, da oni pridejo k nam. Gojimo duha sprejemanja in dialoga, željo po vzpostavljanju pristnih, prijateljskih človeških odnosov.
Dragi duhovniki! Zahvaljujem se vam za zvestobo in predano delo. Opravičujem se, če sem koga prizadel. Vesel sem vas in hvaležen sem za vsakega posebej: za vaše darove, predloge, sodelovanje, zdravo kritiko in za vse, kar nas povezuje in dela Kristusovo Cerkev. Po obhajanju evharistije postajamo to, kar delamo, Gospodovo telo za življenje sveta.
Dragi verniki! Vam izražam hvaležnost, da nas duhovnike sprejemate, nas podpirate in za nas molite. Hvala za sodelovanje, velikodušno pomoč in predano, zastonjsko služenje v župnijskih in drugih občestvih.
Vsi skupaj obudimo krstno milost, ki smo jo prejeli po maziljenju s Svetim Duhom in vero v živega Gospoda. Naj nas vedno znova krepijo besede Svetega pisma, da je Duh Gospoda Boga nad nami, ker nas je Gospod mazilil (prim. Iz 61,1).