12. september 2021
Bog poklanja življenje in deluje v vseh okoliščinah našega življenja
»'Efeta!', 'Odpri se!' In kar odprla so se mu ušesa in razvezala se je vez njegovega jezika in je govoril prav«. Tako nam evangelist Marko predstavi ozdravljenje gluhonemega. Naša pozornost gre seveda ozdravljenju, kjer se čudimo, da se edino Jezus ne navdušuje nad množico, ki navdušeno oznanja, kaj se je zgodilo.
Kaj se je zgodilo? Gluhi in nemi ni bil prikrajšan le za senzorično in komunikacijsko zmožnost, temveč je bil simbolično in v očeh ljudstva prikrajšan za odnos z Bogom. Gluhi, nemi in slepi niso mogli vstopati v daritveni del templja, temveč so jih kot berače postavljali k tempeljskim vratom. Ta gluhonemi pa živi oddaljen od vsakega svetišča, na območju poganske Galileje. Oddaljenost od Boga in sočloveka je očitna. Kako naj bi gluhi poslušal molitveno veroizpoved Izraelca »Poslušaj Izrael« in jo ponavljal svojim sinovom (prim. 5 Mz 6,4-9) ter jo z usti izpovedal (prim. Rim 10,9)?
Gluhonemi, ki izkuša popolno nemoč glede vstopanja v odnos z Gospodom in sočlovekom, simbolno prevzame izkušnjo ljudstva, ki ostaja nemočno v odnosu do Boga in do sočloveka. Obe berili nam pomagata osvetliti to problematiko.
Prvo berilo nas povede v obdobje 6. stoletja pr. Kr., ko je Božje ljudstvo doživelo največji politični in religiozni udarec. Ob izgnanstvu v Babilon je bilo kraljestvo uničeno in tempelj podrt. Ljudstvo je slepo, gluho nemo in ohromelo v odnosu do Boga in do resničnega življenja. So nemočni in raztreseni od Egipta do Babilona, le nekaj jih je ostalo na domačih ruševinah. Ljudstvo mora priznati, da razlog za uničenje predstavlja njihova nevera in nezaupanje Bogu, kar jih je vodilo v malikovanje, greh, politične in verske intrige.
Drugo berilo pa spregovori o gluhonemosti ljudstva in skupnosti, ki doživlja radikalizacijo, razslojenost v obdobju politično-verskega nemira ter napetosti med Judi in Rimljani, ki vodijo v vojno v izgon Judov in v uničenje templja. Vsa egoistična preračunljivost žal ohromi iskrenost odnosov in življenje skupnosti. Odnos z Bogom, pa nasprotno, narekuje Božji način oblikovanja odnosov. Kakor se Bog sklanja k revnim, naj bi se tudi skupnost z vso odprtostjo obračala k sočloveku, ki se nahaja v stiski.
»Efeta!«, »Odpri se!« Ko je porušen odnos z Bogom, ga ob človeški pripravljenosti zmore vnovič vzpostaviti le Bog. Le Bog lahko prihaja s stvariteljsko močjo, ozdravlja slepega, gluhega in hromega, da zmore pot vrnitve v sveto mesto. Le Bog lahko spreminja puščavo v oazo ter porušeno prestolnico v sveto mesto. In Bog se ne ustavlja, vedno je pripravljen poseči vmes.
Bog je v Jezusu navzoč, ko ozdravlja. Toda Jezus ne želi, da bi se ustavljali ob čudežni moči, kjer bi se hitro ujeli v manipulacijo in boj za lastno moč. Jezus zato gluhonemega ozdravi stran od množice in z vzdihom prosi nebesa, da bi se preko dotika in soka življenja vnovič v skrivnosti zgodil stvarjenjski poseg. Jezus s tem, da se odmakne in prepove govoriti o dogodku, zbudi svetopisemski spomin na skrivnost Boga. Bog je navzoč in deluje, vendar se ne pusti manipulirati, kljub temu pa hrepeni po človekovem soustvarjanju; in sicer ne z močjo, temveč z odnosom sočutja in človečnosti.
Bog vedno deluje in pri tem računa na človekovo sodelovanje. Človek, ki poskuša, vidi in se spominja, prepoznava Boga, ki ga ni spremljal le v preteklosti, temveč je navzoč in deluje v vsakem trenutku. Ta izkušnja Boga kliče po povezanosti in življenju v skupnosti. Živost skupnosti se kaže ob odkrivanju navzočnosti Boga ter sočutju in pomoči najbolj potrebnim, česar ne moremo razumeti zgolj kot fizično ali ekonomsko potrebo, temveč kot občutek osamljenosti ali pa dejansko pozabljenost od ljudi in Boga. Krhkost in šibkost sta znamenji ne le nemoči posameznika, temveč celotne skupnosti, kakor razlaga apostol Pavel: »Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi.« (1 Kor 12,26)
»Efeta!«, »Odpri se!« so besede, s katerim je ob krstu izražena prošnja, da bi zmogli čim prej slišati, umeti in oznanjati Božjo Besedo. Te iste besede so danes namenjene nam, da bi spoznali svojo situacijo ter vse tisto, kar tudi nas, podobno kot svetopisemsko ljudstvo, hromi, da ne zmoremo slišati, videti in oznanjati Božje odrešenjske navzočnosti. Če se zdi, da je sedanji trenutek strašljiv in dvome zbujajoč, nas Božja Beseda vabi, da bi se spominjali vseh Božjih posegov v naše osebno življenje in življenje skupnosti. To vzbuja spoznanje in zaupanje, da je Bog dejavno navzoč v naši sredi ter da nam zato ni potrebno životariti, temveč polno živeti.
Obhajamo tridesetletnico samostojne države in petnajsto obletnico novomeške škofije, zato je smiselno ovrednotiti vse tisto, kar smo v teh razdobjih doživeli in prejeli. Čeprav smo sredi obdobja, ki je polno negotovosti in sili v radikalizacijo, lahko vidimo Božji poseg ravno v daru novega pastirja naše krajevne Cerkve. Bog deluje preko človeka in preko svojih služabnikov, ki mu prisluhnejo in zaznajo Božje delovanje. Ko se spominjamo Božjih posegov v naša življenja ter Božjega delovanja, ko prepoznavamo Božje darove, potem razumemo, da so le-ti znak Božje moči, in ne naše, ter da ta moč prihaja za življenje vseh. Bog ni daleč in je navzoč v vseh okoliščinah našega življenja, pomaga nam preseči gluhost za Božje delovanje ter nemost do vseh, ki so oddaljeni. Prav odnos do najbolj šibkih, in nenazadnje oddaljenih, je postavljen kot preizkusni kamen živosti in stvarjenjske moči skupnosti.
Jezusove besede: »Efeta!«, »Odpri se!«, vabijo k živosti tako posameznika kot tudi naše skupnosti. Zato so odprtost, veselje, ljubezen, odpuščanje in medsebojna spodbuda naših skupnosti znamenje resnične Božje navzočnosti in vabilo k življenju tudi za druge.
Dr. Matjaž Celarc, profesor na Teološki fakulteti