15. september 2021
Odgovor človeka na Božje delovanje: V veri prepoznavam Božje delovanje v svojem življenju ter odkrivam različne poklicanosti in oblike služenja v skupnosti
Dragi bratje in sestre.
Največji motiv današnjih reklamnih in propagandnih sporočil je človekovo iskanje in njegovo hrepenenje po življenjski sreči. To reklamnost in propagandnost srečamo na vsakem koraku. Prav vsiljena nam je, pri tem pa nas ves čas drži na površju zunanjosti in plehkosti našega življenja. Bolj ali manj so to instant rešitve, ki ponujajo kratkotrajno »srečo«, ki človeka bolj izprazni, kot pa ga napolni z vsebino in resničnim notranjim veseljem. Kaj pa je resnična in prava globina človekovega iskanja življenjske sreče in veselja? To je temeljna poklicanost, v kateri človek uresničuje svoje življenjsko poslanstvo in to poslanstvo tudi živi. Takrat ni več pomembno kratkotrajno ali trenutno zadovoljstvo, ampak celostno uresničevanje življenjske poklicanosti, ki prinaša notranje zadovoljstvo in srečo kljub preizkušnjam in križem. Za razliko od reklame in propagande pa s tem prinašamo pravo globino življenja posamezniku in družbi. O takšni življenjski poklicanosti govori prerok Izaija v prvem berilu. V njem Božji služabnik v zaupanju stopa po poti življenja, čeprav ta pot sploh ni lahka in je posuta s trnjem in preizkušnjami. Na tej poti je neomajen, saj živo čuti, kako ga na vsakem koraku življenja spremlja ter vodi Bog in tako prepoznava delovanje Boga in Božje milosti.
Vsak izmed nas je povabljen, da odgovarja na Božji klic, odkriva svojo poklicanost in sledi znamenjem, ki mu jih daje Gospod. Za to je potrebna vera, kot pravi apostol Jakob v današnjem drugem berilu, ki pa ne izhaja iz praznih besed, ampak iz konkretnih dejanj ljubezni, ki so usmerjena k človeku. S tem se uresničuje življenjska poklicanost, saj ne izhaja iz instant rešitev, ki jih ponujajo reklame in propaganda, ampak iz temeljnih dejanj ljubezni, ki se kažejo v dobrih delih. Tako odkrivamo to temeljno poklicanost, pa naj bo to v uresničevanju dejanj ljubezni, ki jih zakonca darujeta drug za drugega, starši za otroke, otroci v ljubezni do staršev, preizkušani in trpeči bratje in sestre v darovanju svojega trpljenja. Vera z dobrimi deli se pokaže v različnih poklicih, v šoli, službi, v majhnih vsakodnevnih trenutkih na cesti, v trgovini, v družini … Vse to je življenje v poklicanosti, v kateri deluje Bog in v kateri smo mi pripravljeni odgovoriti na ta Božji klic.
Tudi mi duhovniki in naši škofje – pastirji – odgovarjamo na ta klic in si prizadevamo živeti to poklicanost. In na kakšen način pastir – duhovnik ali škof – odgovarja na Božji klic? Najprej tako, da skupaj z apostolom Petrom pokaže na Kristusa in pove z jasno besedo, da je Kristus zanj in za vse človeštvo živi in pravi Bog. To pa lahko prepoznava, če v svojem življenju kot Kristusov učenec posluša Božjo Besedo, jo premišljuje in deli ter na življenjske izzive skupnosti odgovarja z vero. Kot apostol Peter tudi pastir prepoznava izzive skupnosti, ko so ljudje še oddaljeni od Gospoda in pravijo za Kristusa, da je to Janez Krstnik ali Elija ali kdo izmed prerokov. Ob tem prepoznavanju izzivov sedanjega časa pa s svojim življenjem, v veri in dejanjih ljubezni pokaže na Kristusa in prvi hodi po poti za Kristusom.
Kljub temu pa je pastir – duhovnik ali škof – še vedno tako človeški, saj skupaj z apostolom Petrom ostaja krhek glede sprejemanja preizkušnje in trpljenja. Vendar tudi tukaj posluša in deli preizkušnjo ter dvome skupnosti in se uči rasti. Je Jezusov učenec, ki želi biti oblikovan od Gospoda, da bo lahko ves prežet z Gospodom. Zna prisluhniti in se zna učiti. Vse to dela skupaj z ljudmi, saj je tudi Jezus poklical k sebi »množico skupaj z učenci« in jim razlagal o vrednosti hoje za njim in darovanja življenja.
Tudi v naši novomeški škofiji, ki je praznovala petnajst let svojega obstoja, smo imeli prvega škofa – pastirja, ki nas je v tem času vodil po poti vere s svojim zgledom, sedaj pa se veselimo njegovega naslednika, drugega škofa novomeške škofije, ki nas bo z ljubeznijo in zaupanjem vodil po poti vere in življenja. S hvaležnostjo v tem prepoznavamo Božje delovanje na poti naše poklicanosti in prosimo ter molimo za naše pastirje, da bi nam s svojim življenjem odkrivali globine Božjega delovanja, skrbno vodili svoje ljudstvo in pred zmotami ter napadi branili celo čredo. Hkrati bo kot učitelj skrbel za edinost celotne škofije in jo povezoval z vesoljno Cerkvijo. Kljub človeškim krhkostim zaupamo v Božjo pomoč in Gospodu izročamo nas, našo škofijo in našega škofa. Amen.
Peter Kokotec, rektor ljubljanskega Bogoslovnega semenišča