Duhovna priprava na posvečenje novega škofa - 25. nedelja med letom

Spoštovani verniki!

Pričujoč evangeljski dogodek razodeva izjemno Božje potrpljenje in ponižnost v odnosu do nas. Jezusu se čas njegovega javnega delovanja izteka. Že se bližajo dnevi njegovega trpljenja in vstajenja. Komu naj razodene svoja najgloblja občutja strahu in upanja, če ne tistim, ki so njegovi »bratje in sestre in mati,« kakor sam pravi? Ko s pogledom v prihodnost vidi Kalvarijo, skuša učencem približati dramatičnost prihodnjih dogodkov.

Toda, kakšno razočaranje! Nič niso razumeli in jih tudi ni kaj prida zanimalo. Namesto tega so se pogovarjali, kdo je pomembnejši. Lahko si predstavljamo Gospodovo razočaranje nad tem, kako porajajoča se Cerkev, na katero stavi prihodnost odrešenja, ne razume »časa obiskanja.« Vendar Jezus ne izreče nobenega očitka. Znova, kot že tolikokrat, skuša obrniti pogled učencev k bistvu evangelija – k služenju. »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Da bi podkrepil svoje besede, pokaže na otroka, ki predstavlja simbol nemoči. Kraljevati pomeni služiti najšibkejšim.

Tudi danes smo deležni te neizmerne božje ponižnosti in potrpljenja. Spletni portali poročajo o dramatičnih razmerah v Afganistanu. Za skopimi besedami in nekaj fotografijami se skriva trpljenje, ki ga lahko primerjamo s povojnimi dogodki v Sloveniji, kot so Kočevski Rog in Barbarin rov. Toda pazite. Naslednja novica portala je spor nekega trikrat ločenega zvezdniškega para in bolezen njune mačke... Če se kdo vpraša, kaj ljudi bolj zanima in o čem se pogovarjajo, je to seveda rumena novica. Tako je v svetu, pa marsikdaj tudi med nami. Jezus pa nas gleda, ponižno potrpi in nas sprašuje: »O čem se pogovarjate po poti?«

Pretehtajmo naša srečanja, naše pogovore in našo pastoralo v luči njegovega ponižnega vprašanja.

Če se pogovarjamo o ljudeh, se pogovarjajmo v zavesti, da govorimo o bratih in sestrah, ki smo jim dolžni služiti, ne pa obsojati.

Če krasimo cerkev, jo krasimo z namenom, da bo primerno razodevala lepoto nebeškega Jeruzalema, ne pa našo nečimrnost.

Če pojemo v cerkvi, pojmo v Božjo slavo, ne pa zato, da bi nas ljudje občudovali.

Če molimo, molimo v kamrici srca pred Očetom, ki vidi na skrivnem.

»Vse karkoli delamo, delajmo, kakor Gospodu in ne kakor ljudem, ker bomo od Boga prejeli povračilo dediščine.«

Pred nami je posvečenje novega škofa. Bistveno vprašanje, ki so mu podrejeni vsi dogodki je: Kako naj kristjani novomeške škofije bolj razodenemo lepoto Gospodove ponižnosti in služenja? »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal življenje v odkupnino za mnoge.«

Tukaj lahko Jezusu zakličemo, kakor množica iz evangelija: »Kaj naj storimo, da bomo izvrševali Božja dela?« Če pričakujemo, da nam bo Gospod prišepnil: Obnovite vse cerkve,... zgradite vrtec,... naredite dom za ostarele... Nič od tega ne bomo slišali, ker Gospod ve, da zgradbe in inštitucije niso nič, če ni vere. Njegov odgovor se glasi: »Božje delo je to, da verujete.« Škof in duhovniki najprej iskreno molite, pobožno mašujte in vzljubite drug drugega… Očetje in matere, potopite svoje življenje v zakrament zakona… Bolniki in stari ljudje, ne pozabite, da je že stoletja vaše glavno poslanstvo biti na križu z Gospodom… Otroci in mladi, izročite svoje življenje Gospodu in videli boste velike reči.

Če vse to storimo, bo novomeška škofija občestvo svobodnih, ponižnih in veselih ljudi, ker bomo Gospodu dali priložnost, da On stori to, kar ve, da potrebujemo.

Anton Gnidovec, župnik župnije Vinica in dekan dekanije Črnomelj