V petek, 30. junija, je bil v Novem mestu predstavljen dokumentarni film Goreči škof o nadškofu Antonu Vovku. Film pripoveduje življenjsko zgodbo nadškofa Vovka od rojstva do smrti, poseben poudarek pa da njegovi vlogi trdnega in pokončnega pastirja v obdobju komunistične oblasti, ki je na različne načine preganjala Cerkev in njene predstavnike. Dodatno popestritev v filmu predstavljajo simbolični elementi ognja, lesa in svetlobe, ki se vzporedno z zgodbo razvijajo skozi celoten tek. Tako ne gre le za klasičen dokumentarec, temveč za samostojno umetniško zgodbo, ki nam predstavi nadškofa Vovka kot svetniško osebnost in kandidata za blaženega ljubljanske nadškofije. Film je nastal na pobudo Vovkovega odbora, ki želi razširiti poznavanje Vovkove osebnosti tudi današnji generaciji. Na voljo je bil tudi DVD za nakup filma.
Po ogledu filma nam je o različnih vidikih ustvarjanja tega dela spregovoril režiser David Sipoš. Izpostavil je, da je bilo v celotni ekipi opravljenih 1000 ur dela, od česar je šlo veliko tudi za risane animacije, ki zaradi pomanjkanja arhivskega gradiva prikazujejo trenutke, v katerih nastopa nadškof. Produkcija je trajala dve leti, saj so pri takem projektu potrebni tudi trenutki čakanja in zorenja idej. Film v 55 minutah oriše Vovkovo življenje od rojstva do smrti, glavni viri pa so ljudje, ki so ga poznali, zgodovinarji, duhovniki in verniki.
Predstavitev v Novem mestu je imela posebno težo, saj je takratni škof Vovk ravno tu 20. januarja 1952, torej pred 65 leti na železniški postaji doživel brutalni poskus zažiga. Predstavitve se je udeležilo veliko ljudi, ki so do zadnjega napolnili dvorano Baragovega zavoda. Pogovor z režiserjem je vodil Igor Luzar, postulator za proces kanonizacije našega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta.
Od smrti nadškofa Antona je minilo dobrih petdeset let, zato ga mlajši rod ne pozna. Njegovi sodobniki pa so ga ohranjali v spoštovanju in občudovanju, kajti bil je izreden kot človek in kot škof. Bog ga je obdaril s talenti, ki so mu v zapletenih in grobih razmerah med vojno in po njej pomagali, da je trdno stal, modro in zanesljivo vodil nadškofijo in zanjo veliko pretrpel. Vsem vernim tistega časa je bil kakor skala in svetilnik.
Svetniške poteze njegove osebnosti so spodbudile začetek postopka za njegovo beatifikacijo. V času, ko spoznavamo doslej prikrite velike osebnosti našega naroda, je Vovkov odbor želel, da tudi nadškofa Vovka spozna vsa slovenska javnost. Tako je iz spominov in pričevanj nastal tudi dokumentarni film o njem. Pripravila ga je ekipa Studia Haritude pod vodstvom režiserja Davida Sipoša in scenarista Roka Andresa.
Vovk se je rodil v Vrbi na Gorenjskem in je bil pranečak pesnika Franceta Prešerna. Po drugi svetovni vojni je prevzel vodenje ljubljanske škofije. 20. januarja 1952 je v Novem mestu na železniški postaji doživel poskus zažiga, ko je prispel z vlakom, da bi v bližnjih Stopičah blagoslovil na skrivaj postavljene nove cerkvene orgle. Vovk je posledice napada s hudimi opeklinami preživel, napadalci pa niso bili nikoli kaznovani. Domneva se, da so napad naročile takratne povojne komunistične oblasti, ki so bile sovražno razpoložene do Cerkve. Nadškof je umrl leta 1963 v Ljubljani. Svetniške poteze njegove osebnosti so spodbudile začetek postopka za njegovo beatifikacijo.
Več o filmu in njegovem nastajanju si lahko preberete na spletni strani https://www.antonvovk.si/
PLAKAT