Nagovor novomeškega škofa
msgr. dr. Andreja Sajeta
na krizmeno mašo, novomeška stolnica, 14. april 2022
S krizmeno mašo velikega četrtka začenjamo velikonočno tridnevje. V skladu z latinsko liturgično tradicijo bom pred koncem evharistične molitve blagoslovil bolniško olje, po obhajilu pa bom posvetil sv. krizmo in blagoslovil krstno olje. Pri današnji sveti maši bomo mašniki po pridigi obnovili duhovniške obljube. Danes želim imenovati tudi duhovnike, letošnje jubilante in se jim posebej zahvaliti za zvestobo in njihovo požrtvovalno delo.
Biseromašnik: Jože Šuštarič, župnik v župniji Podgrad, zlatomašnik: msgr. Andrej Glavan, škof v pokoju, srebrnomašnik: mag. Igor Luzar, Škofija Novo mesto. Okrogle jubileje praznujejo še Stanislav Škufca 40 let in Luka Zidanšek, 20 let. Tudi sam obhajam 30 let duhovniške službe.
Ko obnavljamo duhovniške obljube, se vračamo k izvoru in koreninam našega duhovniškega poslanstva. To storimo s hvaležnim spominjanjem, z zaupno molitvijo ter s konkretno potrditvijo pripravljenosti vršiti naše poslanstvo v tem svetu in v sedanjih okoliščinah. Nekateri ste mi zaupali, da ne veste, kako naprej, da ste utrujeni in izčrpani in se v tem svetu ne znajdete dobro in da težko presojate, kaj lahko še storite. Cerkve se praznijo, duhovniki se staramo, novih duhovniških poklicev skoraj ni. Naj nas izzove vprašanje, ki ga je Jezus nekega dne zastavil množici: »Obličje zemlje in neba znate presojati, kako, da ne znate presojati tega časa?« (Lk 12,56). Treba je znati oceniti čas, ki nam je dan, da ga živimo. Toda kako presojati njegova znamenja? Odgovore na to vprašanje lahko iščemo v krepitvi duhovnega in zakramentalnega življenja in v bratski povezanosti. Ne smemo ostati sami zaprti v župnišča in zazrti v težave, ki nas obdajajo. Srečujmo se, pogovarjajmo in obiskujmo se, poslušajmo drug drugega, molimo in podpirajmo drug drugega. Glejmo brata in sestro, ne sebe, v njiju bomo prepoznali Gospodovo obličje in prejeli njegovo ljubezen. Gospod nam bo po Svetem Duhu dal, česar potrebujemo.
Gospodovi učenci nikoli ne obsojajo časa, v katerem živijo, ne sprijaznijo se s porazom, z odrinjenostjo na rob, z razglasitvijo za nepomembne, neuporabne in ne gojijo nostalgije po preteklih časih, ko so želi uspehe. Vsak čas ima za Cerkev edinstven pomen. Poglavitni čas je čas, ki ga živimo sedaj in ga lahko svobodno sooblikujemo, soustvarjamo. To je za nas priložnost! In odgovornost! Je čas rodovitnega poslanstva in je čas nazadovanja in krize, ko je kljub vsemu treba izpolniti Gospodovo naročilo oznanjevanja evangelija, naj bo prilično ali neprilično (prim. Mt 28,18–20; Mr 16,15; Apd 1,8). Misijonsko poslanstvo ne sme biti le golo izpolnjevanje nalog. Gre za posnemanje Gospoda in soudeležbo pri življenju Sina (prim. Flp 2,5; Rim 15,5) in njegovega odnosa z Očetom ter njegovega sočutja do množic.
Gospod nas je poklical za sodelavce. Smo v njegovi službi, delamo v njegovem imenu in z njegovo močjo. Odzvali smo se na povabilo, da posvetimo svoje življenje službi oznanjevanja za vedno. Izvor naše poklicanosti je živo in osebno srečanje s Kristusom ter soudeležba pri njegovi usmiljeni ljubezni do ljudi (prim. Mt 9,36). Ta resničnost je v nas še vedno živa! Morda se je zgodilo, da je ljubezen do Gospoda oslabela ali se utrudila, da se je naš pastoralni zagon ohladil in zamrl, da so težave, razočaranja, stiske in kritike oslabile strast nekdanjega poslanstva v mladosti. Ko imamo pred očmi le naše skromne moči, utrujene roke in v srcu dvome, se spomnimo razočaranega apostola Andreja sredi velike lačne množice in njegovih besed: »… tu je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« (Jn 6,9). Predvsem pa pomislimo na Jezusovo povabilo, naj učenci ne tarnajo nad nemočjo, temveč pomislijo, kaj lahko storijo. Prinesimo skupaj, kar imamo, z Gospodovim blagoslovom bo dovolj za vse!
V današnjem evangeliju beremo, da so bile »Vse oči (…) uprte vanj« (Lk 4,20). Prizor, ki se odvija v sinagogi v Nazaretu, je dobra iztočnica za razmišljanje o Cerkvi in o poslanstvu vseh krščenih. Izraža model Cerkve, ki velja za vse generacije. Kristus je središče Cerkve in sveta. Oči vseh morajo biti uprte vanj, sicer lahko pot in cilj zgrešimo. Navzoči in poslušalci gledajo Jezusa s pozornostjo in pričakovanjem. Evangelist Luka z opisom in izbranimi poudarki dogodka povabi k duhovni aktivnosti tudi nas. Biti pozoren, gledati Jezusa! To se pri evangelistu Luku omenja in ponovi dvakrat, v Apostolskih delih pa kar desetkrat. Dejstvo, da so učenci in drugi ob različnih priložnostih s pričakovanjem gledali Jezusa, nakazuje, da se bo zgodilo nekaj resnično novega in pomembnega. Kakšno je naše pričakovanje danes, kje je hrepenenje naših src, kam je usmerjen naš pogled?
V svetu in v našem osebnem življenju živimo v času preizkušenj. Te so priložnost za rast in krepitev vere ter utrjevanja pogleda Vanj, ki je »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6). Ozavestimo pomen in nujnost, da na duhovni poti iščemo Jezusov pogled in tudi mi zdržimo ob gledanju Njega! V času sinodalne poti in refleksije o Cerkvi, ki jo hodimo po odločitvi papeža Frančiška skupaj z vso Cerkvijo, se želimo zavestno truditi dvigati pogled od sebe Vanj, v Jezusa, na katerem temelji naša vera. Tako bomo v poslušnosti Besedi lažje krepili bratsko povezanost in krščansko občestvo ter živeli poslanstvo na nov način.
Dragi sobratje duhovniki! Zahvaljujem se vam za vaše delo ter zvesto in predano izvrševanje poslanstva. Prosim vas za molitev, sodelovanje, razumevanje in za medsebojno podporo. Držimo skupaj! Vsemu krščanskemu občestvu se prav tako zahvaljujem, da se trudite živeti evangelij, da sodelujete in ste živa Cerkev. Tudi vas prosim za sodelovanje. Šše naprej molite za duhovnike ter za nove duhovne, redovne in misijonske poklice. Prosite Gospoda, naj Duh svetosti, ki je bil na nas poklican na dan duhovniškega posvečenja, vedno prebiva v nas in nas naredi svete, kakor je on svet, in ljubeče, kakor je on ljubezen. On, ki je občestvo, naj nas naredi za graditelje edinosti, miru in skrbne služabnike evangelija in Cerkve.
