V sredo, 19. junija 2024, so se s svojim škofom ob oltarju novomeške stolnce zbrali letošnji jubilanti.
Msgr. France Mohor Dular, duhovni pomočnik in kanonik penitenciar v novomeški stolnici
Gospod France je bil rojen 10. Julija 1938 v Novem mestu, župnija Prečna. Mašniško posvečenje je prejel na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1964, torej pred 60 leti, v ljubljanski stolnici. Takrat so se začele uresničevati besede, ki si jih je izbral za svoje novomašno duhovniško geslo: »Molite bratje, da bi vam Božji kruh delile svete roke.« To je program dela, ki ga je kot duhovnik po svojih močeh z Božjo pomočjo in milostjo uresničeval vseh 60 let. Prvo kaplansko mesto je bilo v župniji Toplice, nato pa je skozi desetletja deloval kot župnik v župnijah Čatež ob Savi, Brezovica, Železniki s soupravo Dražgoš in Zalega loga, po inkardinaciji v novonastalo novomeško škofijo pa v župniji Št. Peter – Otočec, kjer je tako kot v Železnikih odprl župnijski vrtec.
Izhaja iz družine Dularjevih iz Cegelnice v župniji Prečna, ki je bila zelo preizkušena, kjer so se rodili: prvorojenec Ivan, ki je umrl kot otrok, drugi otrok Ivan, pa potem Slavi, Ani in Štefan, ki je umrl kmalu po rojstvu, za njimi naš slavljenec Franci, nato še Majda in zadnji Marjanček, ki je odšel s tega sveta ob napadu na domačo hišo. Že te težke razmere vojnega in povojnega časa kažejo, da je slovensko družino Dularjevih v preizkušnjah ohranjala močna vera in ljubezen do domačega kraja, domovine in Cerkve, kar so podarili tudi prihodnjim rodovom. Posajen je bil v kri mučencev prečenske župnije, še posebej župnika Janka Komljanca. Iz te krvi mučencev je zraslo šest duhovnih poklicev, med njimi tudi pri Dularjevih, kjer je mladi fant Franci v svojem srcu začutil Božji klic v duhovništvo. Ta klic so prepoznali tudi duhovniki, posebej prošt Štrukelj na Kapitlju in škof Vovk. Kljub temu, da je bil komaj petnajstleten fant Franci takrat za državo moteč element zaradi negativnega vpliva, kot so zapisali v dopisu, s katerim sta mu država in šolski sistem prepovedala nadaljnje šolanje kjerkoli v Sloveniji, pa mu je Bog po duhovnikih pokazal pot nadaljnjega šolanja najprej v Pazinu, nato na Teološki fakulteti. Je človek trdne vere, molitve in dejanj za Boga.
Njegovo duhovniško življenje je zaznamovano z zgledom pridne čebele, ki je pripravljena vse življenje služiti, da bi dala dober in sladek sad medu, da bi ohranila skupnost in da bi skupnost živela povezano kot čebele v panju. Takšno je bilo tudi duhovniško življenje gospoda biseromašnika. Kjerkoli je bil, je delal za Božje kraljestvo, najsi bo kot kaplan ali župnik, kot menih v Stični ali kanonik, vedno je bil duhovnik, molivec in spovednik. In ko danes ne more več biti toliko v akciji, pa je še vedno molivec in spovednik, ki tolikim kaže pot k Jezusu. Koliko njegovih dejanj, ki jih je kot gorčična semena posejal v Cerkvi v Sloveniji, že rojeva bogate sadove, pa mlajše generacije niti ne vedo, da je gospod France tisti, ki jih je začenjal in pogumno postavljal: tako liturgični zvezki kot pastoralna spodbuda mladim in družinam, ali pa župnijski pastoralni sveti kot prva pomoč župniku in gonilna sila župnije, ali pa pastorala Romov, v kateri je bil poleg pokojnega škofa Smeja in g. Rudija Koncilja tudi sam eden izmed začetnikov pastorale teh, ki so oddaljeni.
Pri svojem delu je znal prepoznavati in pravilno spodbujati mlade fante in dekleta, da so se odločali za pot za Gospodom v duhovništvu ali redovništvu. Vse to so bila tista gorčična semena, ki jih je vsejal na Božjo njivo Cerkve, da je Božje kraljestvo raslo in se širilo.
Če bi gospod biseromašnik karkoli delal iz napuha ali pohlepa, iz sebičnosti ali egoizma, danes ne bi gledali teh sadov. Vse je delal iz izpolnjevanja Božje volje, da bi vsem ljudem prinašal Kristusa.
G. Boris Zakrajšek, misijonar v pokoju
Gospod Boris Marjan Zakrajšek je bil rojen 9. aprila 1938 na Črešnjicah, župnija Cerklje ob Krki. Mašniško posvečenje je prejel na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1969 v Ljubljani. Kot semeniški kaplan je prvo leto duhovništva služboval v Semiču. Takoj zatem ga je misijonarski duh odvedel v Brazilijo, kjer je deloval dobrega četrt stoletja v bližini mesta São Paolo, najprej v stolnici, ki je bila preprosta lesena stavba, nato nekaj let na delovišču hidroelektrarne na reki Iguazú, kjer so duhovniki delovali med domačini, ki so jih imenovali »caballus« - mešani. Med njimi so bili tudi Indijanci. To so bili preprosti ljudje, podobni našim Romom. Nato se je ponovno vrnil v center škofije in deloval na župniji blizu São Paola. Leta 1998 je zaradi hude bolezni postal tetraplegik in se je moral vrniti v domovino. Nastanil se je v Duhovniškem domu v Ljubljani, kjer je ponovno shodil. Večkrat je imel željo, da bi se vrnil v Brazilijo, vendar mu zdravje tega ni dopuščalo. Iz duhovniškega doma je skozi vsa leta po svojih močeh pomagal na bližnjih župnijah. Je živega duha in se še vedno zanima za dogajanje doma in po svetu.
G. Jernej Nemanič, župnik na Trebelnem
Zlatomašnik g. Jernej Nemanič se je rodil 27. julija 1948 v Metliki. V mašnika je bil posvečen pred 50-imi leti, 29. junija 1974 v ljubljanski stolnici. To je bil čas obilne žetve duhovniških poklicev, ki so bili sad življenjske daritve premnogih slovenskih mučencev. Kot kaplan je deloval v župnijah Trebnje, Semič, Železniki in Radeče. V župniji Leskovica je bil župnijski upravitelj, nato pa župnik v župnijah Podgrad, Sava, Svibno in Lipoglav. Zadnjih 15 let, po inkardinaciji v novomeško škofijo, je župnik v župniji Trebelno. G. Jernej je zvest in potrpežljiv Gospodov duhovnik, kljub načetemu zdravju razpoložljiv za nove predloge in po svojih zmožnostih pripravljen sodelovati v pastoralnem delu v župniji in dekaniji.
G. Jože Razinger, hišni duhovnik v Karmelu v Mirni Peči
Gospod Jože Razinger je bil rojen 13. novembra 1947 v Lešah. V mašnika je bil posvečen, kot g. Jernej Nemanič, na praznik apostolov Petra in Pavla pred 50-imi leti v Ljubljani. Kot kaplan je služboval v župniji Velike Lašče. Po treh letih je postal župnijski upravitelj v Stari Cerkvi, nato župnik v Velesovem in soupravitelj župnije Šenturška Gora. Vrstile so se župnije, kjer je deloval kot župnik: Koroška Bela, Škocjan pri Turjaku in souprava župnije Turjak, Šmartno v Tuhinju in souprava župnije Češnjice. Leta 2008 je postal duhovni pomočnik v Kamniku, nato župnijski upravitelj v Tunjicah, za nekaj let soupravitelj Šenturške Gore in leta 2015 župnik v Tomišlju. Leta 2020 je bil na prošnjo sester karmeličank in s privoljenjem ljubljanskega nadškofa imenovan za hišnega duhovnika pri sestrah karmeličankah v Karmelu Marije, Kraljice angelov v Mirni Peči. Poleg tega lepo sodeluje z župnikom kot spovednik v župniji Mirna Peč.
O. Mihajlo Hardi, upokojen grkokatoliški duhovnik
Oče Mihajlo Hardi se je rodil 24. novembra 1948 v Ruskem Krsturu v Vojvodini. Po narodnosti je Rusin, po obredu pa grkokatolik. Leta 1974 je postal grkokatoliški duhovnik. Kot duhovnik je najprej deloval v Vukovarju in nato v Bačincih, do leta 1991, ko se je razdivjala vojna. Izpostavljen je bil smrtni nevarnosti, ko so ga vojaki jugoslovanske vojske ponoči odpeljali na polje, da bi ga ustrelili, a so ga iz nerazumljivega razloga pustili živega. Najprej je sam pribežal v Slovenijo, za njim so prišle še žena in obe hčeri. Žena je zgodaj umrla. Leta 1992 je prejel v oskrbo grkokatoliško župnijo sv. Cirila in Metoda, pomagal pa je tudi na naši župniji v Metliki. Je znan ikonopisec predvsem grših ikon, izdal je knjigo poezije Begunske noči ter v rusinskem in slovenskem jeziku pesniško zbirko z naslovom Iz sedanjosti v večnost. Je avtor priročnika Ikonopis, knjige Bogastvo Katoliške Cerkve v raznolikosti obredov ter zgoščenk s staroslovanskim liturgičnim obredom in večernicami. Sedaj živi na Raki kot upokojen, a še vedno pastoralno dejaven grkokatoliški duhovnik.
P. Marko Novak OFM, kaplan v župniji Novo mesto - sv. Lenart in bolniški duhovnik
P. Marko Novak, frančiškan, je ugledal luč sveta 18. novembra 1946 v Ljubljani, župnija Šmartno pod Šmarno goro. Leta 1973 je izpovedal večne zaobljube v Redu manjših bratov, v duhovnika pa je bil posvečen skupaj z gospodom Jernejem Nemaničem na praznik apostolov Petra in Pavla pred 50-imi leti v Ljubljani. Že skoraj štiri desetletja je posebej blizu bolnim in trpečim kot bolniški duhovnik, vključen pa je tudi v gibanje Vera in luč, kjer se srečuje z lepoto in težavami družin otrok z Downovim sindromom. Vsa leta svojega duhovniškega in redovniškega delovanja v župniji Novo mesto – sv. Lenart je poleg oskrbe bolnikov, katehumenata, biblične skupine in drugih pastoralnih dejavnosti poznan kot dober in iskan spovednik.
G. Janez Rihtaršič, župnik v Mirni Peči
Srebrnomašnik Janez Rihtaršič je bil rojen 22. marca 1974 v Kranju. Doma je iz župnije Selca nad Škofjo Loko. Je prvorojenec v številni Rihtaršičevi družini. V mašnika je bil posvečen na pragu tretjega tisočletja, 29. junija 1999 v Ljubljani. Svoje duhovniško poslanstvo je opravljal najprej kot kaplan v župnijah Cerklje na Gorenjskem in Toplice, od leta 2003 dalje pa je najprej kot župnijski upravitelj in nato kot župnik prejel v pastoralno skrb župnijo Mirna Peč, ki se ji posveča z veliko duhovno vnemo, vztrajnostjo in ljubeznijo.
G. Jakob Trček SDB, župnik v Šentrupertu
Srebrnomašnik g. Jakob Trček, salezijanec, se je rodil 2. maja 1968. Doma je iz župnije Dolnji Logatec. Prve zaobljube v Družbi Don Boskovih salezijancev je izrekel leta 1988, v mašnika pa je bil posvečen 29. junija 1999 v ljubljanski stolnici. Od leta 2013 ga je njegov predstojnik poslal za župnika v župnijo Šentrupert, ki jo od druge svetovne vojne dalje upravljajo salezijanski duhovniki. G. Jakob ni poznan le kot župnik, ampak tudi po svoji veščini rokohitrstva, s katero zna pridobiti pozornost starih in mladih. Na ta način skuša posnemati pedagoški pristop ustanovitelja salezijancev don Bosca, ki je preko igre pridobival za Kristusa izgubljene in zapuščene fante.
P. Gregor Kos OFM, župnik župnije Novo mesto – sv. Lenart
Srebrnomašnik p. Gregor Kos OFM je bil rojen 20. aprila 1973 v Ljubljani. Izhaja iz župnije Ljubljana – Šiška. Večne zaobljube v Redu Manjših bratov je izpovedal leta 1998, v mašnika pa je bil prav tako kot srebrnomašnika g. Janez in g. Jakob posvečen 29. junija 1999 v Ljubljani. Deloval je kot provincialni duhovni asistent za Frančiškove otroke in mladino, kot župnik in ljudski misijonar. Leta 2023 ga je provincialni predstojnik poslal v novomeško škofijo za župnika v župniji Novo mesto – sv. Lenart, ki jo upravljajo bratje frančiškani.
G. Martin Retelj , izseljenski duhovnik v Stuttgartu, Nemčija
Gospod Martin Retelj je bil rojen 17. septembra 1952 v Gazicah, župnija Cerklje ob Krki. Mašniško posvečenje je prejel pred 45 leti, na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1979 v domači župniji Cerklje ob Krki. Duhovniška pot ga je vodila preko kaplanovanja v župnijah Toplice, Grosuplje, Ljubljana-Ježica in Metlika na župnijo Čatež-Zaplaz, kjer je 5 let deloval kot župnik. Leta 1992 je postal izseljenski duhovnik za Slovenske vernike v Franciji, leta 1996 pa je odšel kot izseljenski duhovnik v Nemčijo, kjer deluje še danes. Veliko let je bil dušni pastir za Slovence v Frankfurtu, zadnja leta pa deluje kot izseljenski duhovnik v Stuttgartu.
G. Franjo Simončič, duhovni pomočnik v župniji Šentjernej
Gospod Franjo Simončič je ugledal luč sveta 16. septembra 1954 v Cerovem logu, župnija Šentjernej. V mašnika je bil posvečen skupaj z g. Martinom 29. junija 1979 v župniji Cerklje ob Krki, blizu domače župnije. Svojih 45 let duhovniškega poslanstva je začel kot kaplan v župnijah Radovljica in Bled, Trebnje in Ribnica. Nato je deloval 4 leta kot župnik v župniji Hotedrščica. Zaradi zdravstvenih težav se je moral župniški službi odpovedati. Več kot 20 let je bil priljubljen mašnik v zunanji kapeli Kartuzije Pleterje, kamor je ob nedeljskih popoldnevih marsikdo prišel zaradi miru ter duhovne zbranosti in globokih življenjskih pridig g. Franjota. Leta 1996 je bil imenovan za duhovnega pomočnika v domači župniji Šentjernej, kjer pomaga za maševanje, med ljudmi pa je poznan predvsem kot dober in iskan spovednik, ki ga za zakrament sprave radi izberejo tudi otroci in mladi.
G. Slavko Kimovec, duhovni pomočnik v župniji Trebnje
Gospod Slavko Kimovec se je rodil 16. maja 1957 v Repnjah, župnija Vodice. 29. junija 1984, to je pred 40-imi leti, je bil v ljubljanski stolnici posvečen v duhovnika. Prvo in edino kaplansko mesto je bilo v Škofji Loki. Sedem let je bil župnijski upravitelj, najprej kratek čas v Leskovici, nato pa v župniji Sv. Katarina – Topol. V slednji je 5 let deloval še kot župnik, nato pa je bil 10 let župnik župnije Čatež – Zaplaz. Po krajšem župnikovanju v Tržišču je bil imenovan za duhovnega pomočnika v Trebnjem, kjer deluje še danes. G. Slavko je znan kot dober matematik in fizik ter dober pedagog, saj za rast Božjega kraljestva z veseljem dela v pastorali z odraščajočimi otroki, posebej z birmanci, svoje duhovniško poslanstvo med otroki in odraščajočimi pa učinkovito dopolnjuje tudi z inštrukcijami iz matematike in fizike. Med sobrati je poznan kot dobrohoten in optimističen, naravnan na dobro in tudi hudomušno življenjsko držo.
G. Vicente Marcos Japelj, župnik župnije Čatež – Zaplaz
Gospod Marko Japelj s krstnim imenom Vicente Marcos je bil rojen izseljenskim staršem 25. maja 1963 v kraju Miramar v Argentini. Mladost ga je pripeljala v rojstno deželo njegovih staršev. V Sloveniji si je kot mladenič nabral nekaj delovnih izkušenj, nato pa se je vpisal na Teološko fakulteto in pred 30-imi leti, 29. junija 1994, prejel mašniško posvečenje v ljubljanski stolnici. Duhovniško poslanstvo je opravljal najprej kot kaplan v Starem trgu pri Ložu in v župniji Novo mesto – Šmihel, nato kot župnik v Tržišču, zdaj pa je že 12 let župnik na Čatežu, kjer ima poleg župniške službe pomembno poslanstvo kot rektor škofijskega božjepotnega Marijinega svetišča na Zaplazu. Zaradi življenjskih okoliščin v sebi združuje slovenski in argentinski značaj. Je skrben gospodar božjepotnega središča, dober koordinator liturgičnega dogajanja v božjepotni cerkvi in živahen sogovornik.
G. Miloš Košir, župnik župnije Dobrnič
Gospod Miloš Košir prav tako kot g. Marko obhaja 30 let duhovništva. Rojen je bil 5. julija 1963 v Kranju, odraščal pa je v župniji Kranj – Zlato Polje. V mašnika je bil posvečen skupaj z g. Markom Japljem 29. junija 1994 v Ljubljani. Zanimivo je, da sta rojena v istem letu in tudi posvečena v istem letu, vmes pa sta oba imela delovne izkušnje na drugih področjih in se nista odločila za vstop v Bogoslovno semenišče takoj po srednji šoli. G. Miloš je bil imenovan najprej za kaplana v župniji Ljubljana – Šentvid, nato pa v Domžalah. 18 let duhovniškega služenja je kot župnik daroval župniji Trebnje, zdaj pa je že 8 let župnik v Dobrniču. V Trebnjem je bil imenovan tudi za (vice)postulatorja v svetniškem postopku za misijonarja Friderika Baraga, zato dobro pozna njegovo življenje in dolgotrajno pot do priznanja Baragovih izrednih kreposti s strani vesoljne Cerkve. V župnijski cerkvi v Dobrniču ima med drugim skrbno ohranjen krstni kamen, pri katerem je bil krščen Friderik Baraga in mnogo let kasneje tudi pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar.
G. Andrej Pažur, župnik župnije Cerklje ob Krki
Gospod Andrej Pažur letos praznuje 20 let duhovništva. Rodil se je 23. junija 1976 v Ljubljani. Mašniško posvečenje je prejel na praznik apostolov Petra in Pavla leta 2004 v Ljubljani. Izhaja iz župnije Ljubljana – Ježica, a je v času ustanovitve novih škofij tako kot mnogi naši duhovniki ostal zvest novomeški škofiji. Kot kaplan je pastoralno deloval v župniji Kočevje. Leta 2008 je postal župnijski upravitelj, leta 2009 pa župnik župnije Fara pri Kočevju ter soupravitelj župnije Osilnica. Na tem tako rekoč misijonskem področju je kot mlad duhovnik pokazal svojo vztrajnost in zvestobo. Pred dvema letoma ja bil imenovan za župnika živahne župnije Cerklje ob Krki, kjer lepo pastoralno deluje.
G. Sašo Kovač, župnik župnije Stara Cerkev
Gospod Sašo Kovač je ugledal luč sveta na praznik sv. Frančiška Asiškega, 4. oktobra 1982 v Novem mestu. Izhaja iz župnije Žužemberk. Mašniško posvečenje je prejel pred 15 leti, 28. junija 2009 v Novem mestu po rokah prvega novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana. Kot kaplan je bil poslan najprej v Trebnje, nato v Šentjernej in nazadnje v Belo krajino v župnijo Črnomelj. Leta 2014 je postal župnik v Zagradcu. Leta 2022 je župnija Zagradec postala del pastoralnega območja Ambrus – Zagradec – Šmihel pri Žužemberku in ni več samostojna župnija, zato je bil g. Sašo pred imenovan za župnika na novi župniji Stara Cerkev.
†††
Poleg omenjenih duhovnikov okrogli jubilej praznujejo tudi trije patri kartuzijani:
P. Janez M. Hollenstein OCarth, menih v Kartuziji Pleterje
P. Janez Hollenstein, diamantni mašnik, se je rodil 18. marca 1933 kot najmlajši, sedmi otrok v kmečki družini v Lachnu, Švica. Pri 20 letih je vstopil v Kartuzijo Valsainte v Švici. V mašnika je bil posvečen prav tam 18. maja 1959, torej pred 65 leti. Leta 1963 se je prostovoljno prijavil, da gre v pletersko kartuzijo. Lani je minilo 60 let od njegovega prihoda v Slovenijo. V letih 1985 do 1995 je bil prior kartuzije Pleterje. Zavzel se je za obnovo močno poškodovane kartuzije, za naravi prijazno gospodarstvo z inovativnostjo, gospodarnostjo in ekološkim pristopom, staro gotsko cerkev odprl za turiste, kot kovač skoval mnogo stiliziranih križev in drugih podob, predvsem pa ves čas rastel v duhovnem in intelektualnem poglabljanju v skrivnost Kristusa in Cerkve. Kljub visoki starosti je še vedno miselno in duhovno živahen ter kljub telesni omejenosti fizično dejaven.
P. Roman M. Skubic OCarth, menih v Kartuziji Pleterje
P. Roman Skubic se je rodil 23. julija 1960 v Ljubljani. Izhaja iz župnije Sora in je poleg p. Stanislava Capudra edini Slovenec med menihi v kartuziji Pleterje. V kartuzijo je vstopil 7. decembra 1986, večne zaobljube pa je izrekel na praznik Brezmadežne leta 1993. V mašnika je bil posvečen pred 30 leti, 9. aprila 1994 v Kartuziji Pleterje, kjer biva vsa leta meniškega življenja.
P. Jonas M. Švita OCarth, menih v Kartuziji Pleterje
P. Jonas M. Švita OCarth, se je rodil 7. marca 1978 v kraju Kretinga v Litvi. V Kartuzijo Pleterje je prišel 29. decembra 2021, kot duhovnik in redovnik Skupnosti sv. Janeza, ki se je želel posvetiti meniškemu življenju in je zato vstopil v kartuzijanski red. Od svojega prihoda leta 2021 živi kot menih v Kartuziji Pleterje.