Od 26. do 29. septembra 2016 smo se romarji iz celjske, murskosoboške in novomeške škofije podali na zahvalno romanje v Rim ob 10. obletnici ustanovitve treh novih škofij v Sloveniji in ob letošnjem jubilejnem letu usmiljenja. Na romanju je bilo skupaj 10 avtobusov, od tega 2 iz novomeške škofije. Približno 500 romarjev se nas je torej srečevalo predvsem pri skupnih bogoslužjih in na sredini splošni avdienci pri papežu Frančišku, kjer smo skupaj sprejeli papežev pozdrav in se mu z veselim vzklikanjem zahvalili ter zapeli Marija skoz' življenje. Srečavali pa smo se tudi čez dan, ko smo obiskali še druge lepote in romarske kraje v Rimu in Assisiju.
Na pot smo se odpravili v ponedeljek, 26. sept., v zgodnjih jutranjih urah in po celem dnevu vožnje prispeli do bazilike sv. Pavla zunaj obzidja, kjer je bila ob 17. uri prva romarska sv. maša. Somaševanje je vodil murskosoboški škof dr. Peter Štumpf, ki je tako in tudi z nagovorom začel našo štirdnevno romarsko zahvalo. Po maši smo se pozdravili z romarji iz vseh treh škofij in se nato odpravili na večerjo in počitek po različnih prenočiščih.
V torek smo si zjutraj najprej ogledali rimsko stolnico, baziliko sv. Janeza v Lateranu in pomolili pri svetih stopnicah. Nato smo si deloma z avtobusom deloma peš ogledali glavne znamenitosti antičnega Rima in nekaj drugih znamenitosti, ki jih v Rimu gotovo ne manjka. Ob 17. uri pa je bila ponovno skupna sv. maša, tokrat v baziliki Marije Velike, kjer je somaševanje v slovenščini vodil nekdanji apostolski nuncij v RS, danes pa nadduhovnik omenjene bazilike, kardinal Santos Abril y Castello. Pridigo (ki jo lahko preberete spodaj) je imel novomeški škof Andrej Glavan, medtem ko je kardinal v svojih prijaznih in toplih pozdravnih besedah izrazil svoje veselje, da lahko sprejme našo romarsko skupino in da pogosto misli na nas. Nove škofije so bile namreč ustanovljene ravno v času, ko je bil nuncij v Sloveniji in je zato prispeval k njihovi ustanovitvi.
V sredo zjutraj smo se vsi udeležili splošne avdience na trgu sv. Petra. Po katehezi papeža Frančiška o usmiljenju in grešnikih smo se razveselili, ko je proti koncu osebno pozdravil tudi našo slovensko romarsko skupino. Ponosni smo bili tudi, ko smo spremljali, kako so se naši trije pastirji osebno pozdravili z njim in mu izrazili našo hvaležnost. Po avdienci so se škofje pozdravili tudi s slovenskim ministrom za kmetijstvo Dejanom Židanom, ki se je udeležil avdience, da bi papežu predstavil slovensko pobudo za razgčasitev svetovnega dneva čebel. Takoj po avdienci smo vstopili v baziliko sv. Petra, kjer smo imeli ob 12.30 sv. mašo pri oltarju katedre. Somaševanje je vodil kardinal Franc Rode, ki nas je v nagovoru spodbudil, da bi si prizadevali za novo evangelizacijo in pomlad vere v naši domovini.
Popoldne smo se po posameznih skupinah podali na sprehod sozi baročni del Rima in si ogledali njegove lepote. Polni vtisov od dopoldanskega srečanja s svetim očetom, je sprehod dobro del, za sprostitev in podoživljanje.
V četrtek, zadnji dan romanja, smo se zjutraj odpravili na pot povratka. Vmesni cilj je bil še Assisi, kjer smo na grobu sv. Frančiška še enkrat izročili celotno romanje, vse namene, s katerimi smo prišli, in vse drage domače in preizkušane prijatelje v Božje roke. V spodnji baziliki smo imeli sv. mašo. Škof Lipovšek, ki je vodil somaševanje je v navdušenem nagovoru še enkrat povzel potek romanja in se zahvalil za nove tri škofije. Nekateri so obiskali še druge svete kraje v Assisiju, drugi pa so se že kmalu začeli odpravljati proti domu, kamor smo prispeli v noči na petek.
Bogu hvala za romanje in da je vse načrtovano lepo potekalo, da ni bilo hujših težav in zapletov. Naj še naprej blagoslavlja vso našo pot, osebno življenje in škofijsko občestvo.
Rim, 27. 9. 2016
Uvod
Ob zahvalnem romanju ob 10-letnici novih škofij v Sloveniji, prisrčno pozdravljam Vas, Eminenca kardinal Santos Abril y Castelló, arhidiakona tega svetišča, ki je mati vseh Marijinih cerkva na svetu. Pozdravljam Vas tudi kot našega nekdanjega nuncija v Republiki Sloveniji in še posebej kot tistega, ki je sodeloval pri ustanovitvi treh novih škofij Celje, Murska Sobota in Novo mesto. Hvala Vam, da ste sprejeli povabilo in vodite danes to somaševanje.
Lepo pozdravljam vas, dragi duhovniki, bogoslovci in vas vse, dragi romarji iz vseh treh škofij. Pred Marijo, ki je usmiljena mati, pa najprej priznajmo in obžalujmo svoje grehe, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.
Homilija
To cerkev so že v 7. stoletju zaradi betlehemske votline in relikvij svetih jasli imenovali »Beata Maria in praesepe — bl. Marija pri jaslicah«. Jaslice so bile kapela in so predstavljale po svoji ureditvi in svojih relikvijah, ki so jih hranile, betlehemsko votlino. Te jasli in votlina Jezusovega rojstva, posneta po pravi betlehemski votlini, so bile tu že ob koncu 4. stoletja.
Dragi romarji! S to Marijino cerkvijo je povezanih več zgodovinskih dogodkov in spominov.
Ko je rimska cerkev v 3. stol. začela 25. decembra obhajati praznik Jezusovega rojstva, ni mogla pri tem pozabiti Marije. Tu, ob jaslicah, ki spominjajo na betlehemsko votlino, so imeli dolga stoletja osrednje rimsko polnočno božično bogoslužje. Ko pa je koncil v Efezu l. 431 razglasil versko resnico o enoti ene osebe v Kristusu v dveh naravah, božji in človeški, in to v obliki trditve, da je Marija resnična bogorodica - Božja Mati, je postalo liturgično praznovanje Device Marije v zvezi z božično skrivnostjo še bolj poudarjeno. Papež Sikst III. je pod vtisom veličastnega efeškega koncila hotel imeti v Rimu poseben kraj za čaščenje Marije pod naslovom Bogorodice. Izbral je to »Liberijansko baziliko«, v kateri je bila upodobljena votlina Jezusovega rojstva. Efeški koncil je bil pravi mejnik v Marijinem Čaščenju.
Zgodovina nam je ohranila pričevanje o veselju kristjanov ob jasni razglasitvi verske resnice, ki je potrjevala, kar so že prej vsi verovali, da je Marija Božja Mati: »Vse prebivalstvo mesta Efeza je od zgodnjih jutranjih ur do večera hrepeneče pričakovalo odločitev … Ko se je razvedela odločitev koncila, so vsi v en glas začeli slaviti Boga in veselo vzklikati. Takoj, ko smo stopili iz cerkve, smo se v spremstvu bakel odpravili na svoje domove. Bilo je ponoči. Celo mesto je bilo veselo in razsvetljeno,« poroča udeleženec efeškega koncila sv. Ciril Aleksandrijski.
Naj ljubezen do nebeške matere v tej znameniti cerkvi močneje zažari tudi v nas in se združi v zahvalni spev tudi za nase nove škofije. Ko je namreč Presveta Trojica izbrala Marijo — ki je človek, kot mi — za Kristusovo Mater, je Marija vsakega izmed nas postavila pod svoj materinski plašč. Marija je Božja in naša mati.
Marijino Božje materinstvo je vir vseh popolnosti in privilegijev, ki jo krasijo. Zaradi tega naziva je bila ob spočetju obvarovana madeža izvirnega greha in je polna milosti, je vedno devica, z dušo in telesom je bila vzeta v nebesa in kronana za Kraljico vsega stvarstva nad angeli in svetniki. Večji kot ona je samo Bog.
Dragi bratje in sestre! Ta bazilika, če navajamo dogodke kronološko, je znana tudi po zakladu, ki je zelo drag Rimljanom: po milostni podobi Matere Božje, imenovani Salus populi Romani — Rešiteljica rimskega ljudstva. Legenda pripoveduje, kako se je Marija, ki so se ji Rimljani priporočali pred to podobo, izkazala za rešiteljico zlasti očividno leta 593, ko je v Rimu razsajala strašna kuga in so Rimljani trumoma umirali. K tej Marijini podobi papež Frančišek poroma pred vsakim obiskom v tujih državah in po obisku položi pred njo zahvalni šopek.
Ta bazilika je znana tudi po tem, da je papež v njej sprejel sv. Cirila in Metoda. V njej so bili posvečeni učenci svetih bratov, ki jih je Metod pripeljal. V njej so bili posvečeni in prepevali svoje nove maše. V znanem zapisu Žitje Konstantina lahko beremo: »Papež je sprejel slovanske knjige, jih posvetil in položil v cerkvi sv. Marije, ki se imenuje Fatne (Jaslice); in peli so nad njimi sveto liturgij.« (17. pogl.)
Tu je, kot smo že omenili vrhovni predstojnik nas bivši nuncij Njegova Eminenca kardinal Santos Abril y Castello, ki se je zavzel za ustanovitev naših novih škofij in je bil pri njihovi razglasitvi in umestitvi vseh treh prvih novih škofov.
Lahko rečemo, da gre tu za cerkev, ki med Mariji posvečenimi svetišči Zahoda zavzema prvo in najimenitnejše mesto in jo imamo za nekakšno »mater« vseh naših Marijinih svetišč, majhnih in velikih, imenitnih in skromnih. Ko smo prestopili sveta vrata tega svetišča, smo prestopili prag Marijinega doma. »V meni je vsa milost nauka in resnice, vse upanje življenja in kreposti,« pravi Sirahova knjiga (prim. Sir 24,25). Te besede Cerkev polaga na ustnice naše Matere, da jih ne bi pozabili. Ona, mati Cerkve, je gotovost, ljubezen, ki nas nikakor ne zapusti, nenehno odprto zatočišče, roka, ki vedno boža in tolaži.
Amen.
.jpg)