27. november 2023
Na nedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva smo sklenili cerkveno leto, v novomeški stolnici pa so pri slovesni škofovi maši s podelitvijo spričeval in diplom okronali uspehe Katehetsko pastoralne šole (KPŠ).
Voditeljica KPŠ Novo mesto, s. mag. Damjana Tramte je zbranemu občestvu predstavila lepo število letošnjih slavljencev. Šest jih je po uspešno opravljeni prvi stopnji programa prejelo spričevalo, osem pa jih je dopolnilo vse obveznosti še druge stopnje študija na katehetski smeri in so prejeli diplomo. Praznik veselja in hvaležnosti, pa tudi praznik pričevanja in velikodušnosti za delo na katehetskem in drugih pastoralnih področjih v župnijah in širše. Domači škof msgr. dr. Andrej Saje, ki je sicer tudi sam predavatelj na tej šoli, je vse navzoče spodbudil, naj oznanjamo evangelij bolj s pričevanjem kot s prepričevanjem. V homiliji je podal razmišljanje o Kralju Jezusu, ki je drugačen od zemeljskih kraljev. Vlada in je navzoč v naših dušah. Navzoč pa je tudi v vsakem človeku, zlasti v tistih, ki so potrebni pomoči. Škof Andrej je vse spodbudil: »Še imamo čas za dobra dela! … To bo nagnilo Božjo tehtnico ob poslednji sodbi.«
Homilija novomeškega škofa msgr. dr. Andreja Sajeta na slovesni praznik Kristusa Kralja vesoljstva v novomeški stolnici, 26. novembra 2023
Zadnjo nedeljo liturgičnega leta obhajamo praznik Kristusa, Kralja vesoljstva. Čudovita slovesnost, ki naznanja, da obstaja Kralj in Gospod vesolja, ki vodi in usmerja zgodovino. Je drugačen od zemeljskih kraljev. Vlada in je navzoč v naših dušah. Ta Kralj v človeški zgodovini deluje po Cerkvi, zlasti v zakramentih.
Navzoč je tudi v vsakem človeku, zlasti v tistih, ki so potrebni pomoči, v ubogih in trpečih. In tega Kralja, ki ga zdaj srečujemo zakritega in se največkrat niti ne zavedamo, da je pred nami, bomo nekega dne srečali jasno in bo tudi naš sodnik. Jezus Kristus. To je smisel današnjega evangelija, ki ni namenjen temu, da bi poizvedovali, kaj bo Bog storil po naši smrti.
Namenjen je nam, da bi se prebudili in živeli po svojih najboljših močeh tukaj in zdaj ter odkrili, da Gospoda srečujemo v telesu drugih, zlasti tistih v stiski! Evangelij nam pomaga, da se postavimo v pravo perspektivo, da vidimo, kako in kam hodimo. Osrednje vprašanje je, na čem bo utemeljena Božja sodba? Na naši dobrodelnosti in na odnosu do najmanjših, na videz nepomembnih in do ubogih. Vse, kar bo na koncu ostalo, je ljubezen, prejeta in živeta v odnosu do drugih.
Prebrane evangeljske besede (Mt 25,31–46) so me močno nagovorile že sinoči, ko sem obhajal sveto mašo v zaporu. »V ječi sem bil, in ste me obiskali …«. Sojeni bomo po delih, ki jih opravljamo skozi življenje. Nič ne bo pozabljeno. Evangeljski odlomek prikaže poslednjo sodbo kot razodetje najvišje resnice o človeku in življenju ter o tem, kaj ostane, ko ne ostane nič.
Za vedno ostane ljubezen, ki, kot je zapisal apostol Pavel, »nikoli ne mine« (1 Kor 13,8). Čas ljubezni je namreč daljši od časa življenja. Prizor opozarja na pomembno vprašanje za vsakega od nas, staro kot človek sam. Kaj smo storili svojim bratom in bo ostalo ter na koncu odtehtalo v dobro? Še imamo čas za dobra dela!
Naštetih je šest običajnih del, ki jih lahko stori vsakdo od nas. V ospredju je trditev, »kar ste storili enemu od mojih najmanjših bratov, ste meni storili«. Jezus vzpostavi tako tesno vez med seboj in ljudmi. Z njim se poistoveti. Kar smo storili njim, smo storili njemu. Ubogi človek je podoben Bogu, je Božje telo in meso.
Gospod je na koncu vrste, prosi za kruh in dom za svoje ljubljene. Želi, da so vsi siti, oblečeni, ozdravljeni, potolaženi in deležni pravice. Dokler trpi samo en človek, trpi v njem sam Gospod. Tam, kjer divjajo vojna, prepir, nasilje ali je prisotna kakšna druga oblika trpljenja.
Božja tehtnica ne meri na zlo, ampak na dobroto. Ne tehta našega celotnega življenja, ampak le njegov dober del. To šteje! Na začetku in v globini ni zlo tisto, ki prekliče dobro, temveč je dobro tisto, ki odtehta to, kar je grešno v našem življenju.
Na Gospodovi tehtnici klas dobre pšenice, naše dobrote in sočutja, tehta več, kot vsa ostala zlata žitna polja. Če povemo v pravnem jeziku: sodba, prirejena nam v prid, saj bodo »bolj upoštevani za nas ugodni dokazi«.
»Ob večeru življenja bomo sojeni po ljubezni« (sv. Janez od Križa), ne po napakah ali verskih praksah. Odtehtalo bo naše sočutje do človeške bolečine. Gospod ne bo gledal na nas, ampak okoli nas in naš odnos do bližnjih. Pogledal bo na tiste, za katere smo ali pa nismo poskrbeli in smo jih spregledali ali nanje pozabili. Brez njih ne bomo deležni večne sreče.
Jezus v priliki našteje šest del usmiljenja, ki si sledijo eno za drugim: govorijo nam o skrbi za drugega v vseh razsežnostih. Ne smemo jih omejiti na dela, ki jih opravimo tu in tam samo zato, da si pomirimo vest. Govorijo o načinu življenja, ki zna v drugem prepoznati obraz brata ali sestre, zlasti če je v stiski.
Papež Frančišek v okrožnici Vsi bratje v sozvočju s tem izpostavi za zgled sv. Frančiška Asiškega, ki ni vsiljeval nauka, temveč je s svojim življenjem pričeval o Božji ljubezni. Razumel je, »da je Bog ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16).
Dramatizirana prilika o Božji sodbi nas želi prebuditi iz sna in povabiti k ozaveščanju našega življenja. Ali vidimo brate in sestre ter jim delamo dobro? Ljudje na desni in levi niso vedeli, da je bil Gospod skrit med potrebnimi, lačnimi in žejnimi, priseljenci, brezdomci. Mi danes vemo! Jezus nam je povedal, da je prisoten v drugih, še posebej v najmanjših.
Spričo Gospodovih besed ni treba dodati ničesar drugega. Dobro bo, če jih bomo mirno brali in prebirali ter si jih vtisniti v srce. Korak za korakom nam bodo Jezusove besede pomagale, da bomo spregledali in na druge gledali z novo dioptrijo oz. z drugačnimi očmi, predvsem pa ljubili z ljubečim srcem.
Zadnji dan bomo sojeni po ljubezni. Sodba bo razkrila resnico našega vsakdanjega življenja. Učimo se premišljevati o tako veliki skrivnosti in služiti Kristusu, kakor želi, da mu služimo (sv. Janez Krizostom).
