Vsako leto, že desetletja dolgo, v novomeški frančiškanski cerkvi sv. Lenarta v začetku februarja bratje frančiškani obhajajo tako imenovano Lurško pobožnost – devetdnevnico v čast Lurški Materi Božji, ki se je od 11. februarja do 16. julija 1858 osemnajstkrat prikazala sv. Bernardki Soubirous iz Lurda v južni Franciji.
Tako so tudi letos vsak večer številni verniki v Lurški kapeli molili serafinski rožni venec, v cerkvi pa je bilo slovesno bogoslužje z nagovorom. Letošnjo pobožnost so naslovili »Mir in sožitje«. Na zaključni slovesnosti, ki je bila v soboto, 11. februarja 2023, pa je pridigal stiški opat, cistercijan p. Maksimilijan File.
Med številnimi sodelujočimi pridigarji je sedmi dan, v sredo, 8. februarja 2023, nastopil tudi frančiškan in predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani prof. pater dr. Mari Jože Osredkar iz Ljubljane. Njegov nagovor, ki je nosil naslov »Mir in sožitje med verstvi«, je bil navdihujoč. Ta sreda je bila edinstvena za zgodovino novomeške škofije, saj je p. Mari Osredkar v duhu kulture sodelovanja med katoliki in muslimani k slovesnosti povabil novomeškega muslimanskega imama efendija Adnana Merdanovića, kar se do sedaj še ni nikoli zgodilo. V duhu tega dogodka v nadaljevanju prispevka v celoti objavljamo nagovor p. Osredka, ki ga je imel v frančiškanski cerkvi v Novem mestu.
†††
Vsi se še spomnimo, kako so pripadniki tako imenovane Islamske države nedavno tega na Bližnjem vzhodu v imenu Allaha masakrirali vse, ki niso hoteli sprejeti strogih pravil islamskega prava. Ogromno ljudi, tako kristjanov kakor tudi muslimanov, je takrat zapustilo svoje domove in pobegnilo na Zahod. Simpatizerji Islamske države so tudi v zahodni Evropi v imenu Allaha pobijali nič hudega sluteče nedolžne žrtve. Spomnite se atentatov. »Grozni muslimani«, je takrat marsikdo rekel, »le kako lahko ubijajo in sejejo strah in trpljenje v imenu Boga?«
Ampak, ko sem se srečeval z muslimani v Turčiji, Palestini in Iranu, sem tudi jaz kar naprej poslušal zgodbe o križarskih vojskah, ko so evropski vitezi z velikim znamenjem križa na hrbtu z ognjem in mečem pobijali, ropali in uničevali vse, kar jim je prišlo na pot; od Egipta, Palestine pa vse do Carigrada. Čeprav je od križarskih vojn minilo že skoraj 1000 let, je pri tamkajšnjih prebivalcih spomin na pokole križarjev še močno živ. Kakor hitro jim kdo očita islamski terorizem, sodobno ubijanje v imenu Allaha, mu vedno takoj servirajo križarske masakre v imenu križa. Celo novodobne vojne v Iraku, Iranu in Afganistanu, kjer so sodelovali ameriški in Natovi vojaki, pojmujejo kot sodobne križarske vojne.
Nič ne koristi razlaga, da je v Evropi in Ameriki religija ločena od države in da v teh vojnah kristjani nimamo »nič zraven«. Oni vsak vojaški napad Zahoda na muslimanski svet razumejo kot moderno križarsko vojno in modrujejo: »Grdi kristjani, le kako lahko ubijajo v imenu Kristusovega križa!« Ja, v današnjem svetu ni veliko simpatij med muslimani in kristjani. Marsikje po svetu je še veliko nasilja med pripadniki različnih verstev. Poglejte na primer Indijo, kjer je stalni konflikt med hindujci, muslimani in kristjani; ali pa Kitajsko, kjer zatirajo muslimane in budiste.
Župnik p. Gregor me je naprosil, da vam spregovorim o sožitju med verstvi. Če bi nadaljeval s primeri kriznih žarišč, kjer se v svetu danes prepirajo in vojskujejo pripadniki različnih verstev, bi verjetno vsi zamorjeni odšli domov in bi rekli: »Tale pridigar je pa popolno zgrešil tematiko!« Hvala Bogu, da v Sloveniji pa vendarle ni prepirov med verniki različnih verstev. Če se omejim na dve največji verski skupnosti v naši domovini, lahko potrdim, da se pri nas kristjani in muslimani razumemo; še več, celo sodelujemo. Ko se je, na primer, pripravljal referendum o družinskih vrednotah, so voditelji Katoliške cerkve, evangeličanov in mufti Islamske skupnosti v Sloveniji skupaj sestavili izjavo o pomenu družinskih vrednot, ki jih zagovarjamo kristjani in muslimani. Naše sobivanje je zelo dobro. Razen svinjske glave, ki jo je pred leti nekdo odvrgel na gradbišče džamije in s tem prizadel muslimane, ter nekaj grafitov, ki so bili protikrščansko nastrojeni, v Sloveniji (do sedaj) ni prišlo še do nobenega konflikta med kristjani in muslimani. Nasprotno, naše sobivanje in sodelovanje je naravnost zgledno. Ne le na ravni voditeljev. Tudi preprosti verniki živijo drug ob drugem v miru in skupaj naredijo veliko dobrega.
Ko sem pred leti razmišljal, kaj bi bilo možno še narediti na področju medverskega dialoga, sem uvidel, da manjka sodelovanje med kleriki na lokalni ravni. Zato sem v sredini leta 2020 začel projekt povezovanja katoliških župnikov in islamskih imamov. Prvi namen srečanja je bil, da se župnik in imam osebno srečata in spoznata. Več ali manj so se povsod srečevali na novoletnih sprejemih, ki jih organizirajo župani za predstavnike verskih skupnosti, v večini primerov pa sta se župnik in imam ob teh priložnostih le bežno srečala, kaj več kontaktov pa nista imela. Na našem srečanju sta si župnik in imam izmenjala telefonski številki, pregledali smo dosedanje sodelovanje in naredili načrte za izboljšanje dialoga med župnijo in džematom (lokalna skupnost muslimanov). V Kopru, na primer, sem bil presenečen, kako sta župnik stolne župnije in imam v preteklosti sodelovala. Ko muslimani še niso imeli prostorov za molitev, je stolna župnija velikodušno dala na voljo cerkev »Rotundo«, ki je niso uporabljali, da so se v njej muslimani zbirali k molitvi. Ko pa se je gradila nova katoliška cerkev svetega Marka pri Kopru, so muslimani naredili nabirko med svojimi verniki in prinesli svoj dar za gradnjo cerkve v koprsko župnišče. Tudi veroučne učilnice v katoliškem župnišču, ki jih lahko uporabljajo muslimani za verouk svojih otrok, je pomenljivo dejanje dialoga in sodelovanja.
Razumevanje je potrebno predvsem, ko gre za primere porok med katoličanom in muslimanom ali pa za pogreb v družini, kjer »molijo« tako krščansko kot muslimansko… Povsod sem svetoval, da župnik pokliče imama za muslimanske praznike in imam župnika za katoliške praznike in da si voščita. Če je le mogoče, bi bilo lepo in pomenljivo za vernike, če bi ob praznikih imam voščil katoličanom v župnijski cerkvi ob koncu bogoslužja, župnik pa v molilnici muslimanom za njihove praznike. Pomenljivo je zato, ker bi verniki na poseben način začutili bližino drugače verujočih. Če bodo verniki videli, da se župnik in imam spoštujeta, tudi oni ne bodo imeli zadržkov za prijateljevanje z drugače verujočimi.
Katehet lahko katoliške veroučne otroke pripelje na ogled molilnice in imam na ogled cerkve in jih župnik pouči o pomenu in bogoslužju v katoliških cerkvah. Kar nekaj idej se je porodilo o možnostih sodelovanja; npr. o sodelovanju otroških pevskih zborov, o srečanju članov pastoralnih župnijskih svetov s člani odborov… Pa tudi kar nekaj sadov teh srečanj je že vidnih. V Novi Gorici npr. je p. Niko s člani pastoralnega sveta prinesel sadike vrtnic Burbonk s frančiškanskega parka na Kostanjevici k imamu, ki jih je s člani svojega odbora takoj posadil pred molilnico. Zakaj vse to?
Zato, ker sem prepričan, da je bistvo življenja po Evangeliju sprejemanje drugačnih, torej drugače mislečih in drugače verujočih. Zato, ker Cerkev po Drugem vatikanskem cerkvenem zboru uči, kako si moramo katoličani prizadevati za dialog z nekrščanskimi verstvi.
Zato, ker sodobni papeži dajejo čudovit zgled bratskega odnosa do muslimanov. Papež Frančišek je skupaj z imamom velike egiptovske univerze pred tremi leti podpisal dokument o Bratstvu vseh ljudi, kateremu so nekateri katoliški ekstremisti sicer nasprotovali, ampak jaz sem prepričan, da je njuna trditev, da smo vsi bratje, popolnoma v skladu z evangelijem.
Ja, po Božji volji je, da se nekdo rodi v krščanski družini in po Božji volji je, da se nekdo rodi v islamski družini. Jaz sem prepričan, da smo tako kristjani kakor muslimani Božji otroci in da nas ima Bog vse enako rad. Zato smo si bratje med seboj. Zato se trudim za medverski dialog. Da pa ne bo to bratstvo samo v mojih besedah, sem povabil k tej maši tudi novomeškega imama efendija Adnana Merdanovića. V znamenje, da za mojimi besedami stojijo dejanja, sem mu podal desnico in sva se bratsko objela.
Vas pa vabim, da imate z muslimani in vsemi, ki drugače razmišljajo in drugače verujejo, bodisi v soseščini ali na delovnem mestu, bratske odnose, da se z njimi pogovarjate in sodelujete in da se zavedate, da smo vsi Božji otroci in zato bratje in sestre med seboj.
†††
Po bratskem objemu s patrom Osredkarjem, je efendi Merdanović na kratko nagovoril vernike v cerkvi. Zahvalil se je za povabilo in povedal, da je vesel, da je lahko z nami. Nato je župniku in župljanom voščil lep praznik Lurške Matere Božje.
Avtor nagovora: prof. dr. p. Mari Osredkar OFM
Zbral, uredil in napisal uvod: Franci Koncilija
