Nagovor novomeškega škofa Andrej Sajeta na veliko noč 2023 pri vstajenjski procesiji
»Ni ga tukaj, vstal je, kakor je rekel! Stopita sem in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem, vstal je od mrtvih«! (Mt 28,6–7).
Velikonočno praznovanje je kot osrednji in največji praznik krščanstva priložnost, da ob zgledu žená in apostolov ter njihovega pričevanja podoživimo vstajenjske dogodke in okrepimo vero, da je Gospod vstal in živi med nami. Velika noč nas vabi k spremembi in ozaveščanju Božjega življenja v nas, kar nas spravi v gibanje. Ne more biti več tako kot doslej. Poglejmo v prazen grob in verujmo, da Gospod živi. Hitro pojdimo tudi mi in povejmo razloge svoje vere bratom in sestram.
Marija steče k Simonu in drugemu učencu in skupaj tečeta do groba. Zakaj vsi tečejo na velikonočno jutro? Ker si vse, kar je povezano z Jezusom, zasluži hitenje v ljubezni. Velika noč nas vabi, da se prebudimo iz dremavosti vsakdanjosti in duhovne lenobnosti ter ozavestimo svoje življenje in priložnosti, ki jih imamo na poti vere in duhovne rasti, ter pospešimo korak!
Ko se vprašamo, kaj je vstajenje, pomislimo najprej na tistega, ki je mrtev in oživi. V evangelijih vstajenje ni samo to. Pri vstajenju gre za žive! To pomeni, da nam Bog podari novo kakovost življenja, ki je tako velika, da presega smrt. Večno življenje ni nagrada, ki jo bodo dobili tisti, ki so delali dobro, temveč smo tega življenja deležni že v sedanjosti. To ozaveščamo vsakokrat, ko obhajamo zakrament svete evharistije, druge zakramente, še posebej, ko molimo veroizpoved.
Vera, da je naše življenje že sedaj prepleteno z Božjim, temelji na podlagi pričevanj tistih, ki so bili zraven ob odrešenjskih dogodkih smrti in vstajenja Božjega Sina. To je zapisano v pismih. Sveti Pavel je izpostavil: »Živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus; kolikor pa zdaj živim v telesu, živim v veri Božjega Sina, ki me je vzljubil in zame dal sam sebe«. (Gal 2,20)
Velikonočni dogodek daje novo perspektivo življenja. Čas se začne šteti na novo. Vse spravi v hitrejši tek. Pri vstajenju gre predvsem za žive. Marija Magdalena in še druga neimenovana žena gresta h grobu. Ko vidita, da Gospoda ni tam, hitita prestrašeni to povedat učencem. Kar sta videli, ne moreta zadržati zase. Potem v strahu in negotovosti tečeta h grobu tudi Janez in Peter. Janez, ki je mlajši, pride pred Petrom, vendar počaka pred grobom na Petra, ki prvi vstopi v prazen grob.
Velikonočno jutro nam daje podobo Cerkve. Na poti vere imamo verujoči različen tempo in znamo tudi čakati. Ob blagoslovu velikonočnih jedi sem se zapletel v pogovor z možem, ki mi je zaupal, da ne hodi več v cerkev, k blagoslovu jedil pa prihaja. Vera v Vstalega je izkušnja, ki jo doživljamo skupaj, nikoli sami. Pomembna je skupnost, da se o veri lahko pogovarjamo. Spadamo v občestvo, kjer sta pomembnasočutje in pozornost do drugega.
Življenje po veri v vstalega Gospoda je na nek način podobno tekmovanju, kjer eden pride prvi in spozna resnico, vendar je potrpežljiv in čaka na drugega. Pomaga mu. Ta vidik je še posebej pomemben v današnjem času tekmovalnosti in egoizma, kjer so v ospredju učinkovitost, zaslužek, slava in uspeh. Glejmo tudi na druge in bodimo drug do drugega strpni, sodelujmo, iščimo dobro v vsakem človeku, tudi pri drugače mislečih, drugače verujočih ali pri ljudeh, drugačnih prepričanj.
Apostol Janez predstavlja srce in ljubezen, ki je pred avtoritetoin institucijo, ki jo predstavlja apostol Peter, vendar jo zna spoštovati in počakati. Janez je vstopil in videl položene povoje ter veroval. Razume s srcem. Peter, ki je vstopil pred njim, je prav tako videl povoje in prazen grob, vendar takoj še ni verjel. Janez veruje, ker znamenja spregovorijo le srcu, ki ljubi.
Janez je Jezusov ljubljeni učenec zato, ker je dal prednost ljubezni in ne preračunljivosti. Vera ni samoumevna. Križ in bolečina sta nerazumljiva. Pogosto se sprašujemo, zakaj? Vstajenje je stvar vere. Vera ni sklepanje in ne prihaja iz razuma ali matematičnega izračuna. Rodi se iz zaupanja ter preko oči srca, odprtih za resničnost, ki je pred nami.
Da bi verjeli, ne potrebujemo potrditve znanosti in neovrgljivih dokazov. Dovolj je, da pogledamo tisto, kar je pred našimi očmi v svetu okrog nas in v nas. Bodimo pozorni na znamenja in dogodke. Premišljujmo ob Božji besedi, kar se zgodi. Verovati ne pomeni vsega razumeti, temveč verjeti, da je v vsem, tudi v tistem, česar ne razumemo, globlji smisel.
Jezus ni prišel zato, da bi razložil bolečine in križ, ampak je vstal od mrtvih! Dal je prednost dejstvu pred tankočutnim utemeljevanjem. Šokira nas! Želi, da bi mi verjeli dogodkom, ki jih bomo morda nekoč lahko povezali in verovali globlje.
Mnogim se zastavlja vprašanje, zakaj je Jezus vstal od mrtvih? Bog je s tem nakazal, da je ljubezen močnejša od smrti, da življenja, kot je bilo življenje Jezusa iz Nazareta, ni mogoče izničiti. Življenje, ki temelji na ljubezni, ne more poznati smrti, saj, kot pravi Visoka pesem , močna kot smrt je ljubezen, pravi sovražnik smrti je ljubezen! (prim. Vp 8,6)
Ni naključje, da so na velikonočno jutro tisti, ki so izkusili Jezusovo ljubezen, prvi odšli h grobu: žêne in učenca. Prav oni, ki so se že v času Jezusovega tuzemskega življenja čutili ljubljene, so tudi prvi razumeli, da je Jezusova ljubezen premagala smrt. Tudi mi smo povabljeni, da v velikonočnem času prepoznavamo Božje sledi v naših življenjih, poživimo Božjo ljubezen med seboj in krepimo vero.
Gospod je vstal in živi, aleluja. Veselo veliko noč!
