V petek, 5. oktobra 2012, je škof Andrej Glavan v novomeški stolnici vodil somaševanje ob začetku novega akademskega leta in podelitev spričeval sedmim slušateljem ob zaključeni prvi stopnji Katehetsko pastoralne šole. Letošnja slovesnost ob začetku akademskega leta je bila posebna tudi zato, ker so se je prvič udeležili tudi nekateri predstavniki fakultet in visokih šol iz Novega mesta, ki s približno 600 študenti postaja univerzitetno mesto.
Nagovor škofa Glavana pri sveti maši
Dragi bratje in sestre!
Najprej bi rad pozdravil vse spoštovane profesorje iz civilne sfere, akademika prof. dr. Marjana Blažiča – direktorja Visokošolskega središča NM, prof. dr. Janeza Povha – dekana Fak. za inf. študije, prof. dr. Borisa Bukovca – dekana Fak. za organizacijske štud., mag. Malči Grivec – prodekanico Visoke šole za upravljanje in poslovanje, prof. dr. Miha Japlja – predsednika akademske pobude za univerzo Novo mesto, go. Mojco Saje – predstavnico Visoke šole za zdravstvo in seveda vse slušatelje KPŠ z voditeljico mag. s. Brigito Zelič in predstojnikom slovenske KPŠ ddr. Stankom Gerjolom.
Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek in blagoslov imelo, pravi pregovor. Ker tudi Novo mesto s skoraj 600 študenti postaja univerzitetno mesto, je prav, da smo se zbrali, da prosimo za blagoslov na začetku študijskega leta, da bomo deležni luči od Njega, od katerega prihaja vsak dober dar.
Božja beseda hrani in nam posreduje večno resnico o Bogu, človeku in svetu. Vsa znanost, tako tista, ki odkriva in preučuje mikro- in makrokozmos, kakor tudi tista, ki osvetljuje človekovo bivanje in življenje v luči razodetja, je danes postavljena pred preizkušnjo glede smeri, v katero se giblje človeštvo.
Papež Benedikt XVI. je leta 2010 v Rimu pred diplomati, ki so se zbrali za novo leto, izrekel sledeče dramatične besede: »Naša prihodnost in usoda našega planeta sta v nevarnosti.« Istega leta pa je 13. maja v Fatimi izrekel tudi druge besede v skoraj apokaliptičnem tonu: »Človeku je uspelo sprožiti krogotok smrti in groze, krogotok, katerega sam ne more več prekiniti.« Tudi mnogi znanstveniki, ki jim vera daje močnejšo luč za razumevanje, ko gledajo na sodobno družbeno stvarnost in zlorabe znanosti, svarijo. Predsednik SAZU – prof. dr. Jože Trontelj – je bil 19. septembra v Narodnem gledališču v Mariboru slavnostni govornik na akademiji ob 150-letnici smrti škofa Slomška. Govoril je o vzgoji za vrednote. Med drugim je dejal: »Med najodličnejšimi dobrinami Slomškove duhovne zapuščine je vzgajanje rodov Slovencev v spoštovanju večnih vrednot krščanstva, saj so bolj ali manj univerzalne. Že dolgo ni bilo na naših tleh dobe, ko bi bile te vrednote potrebnejše, ko bi bilo bolj nujno, da jih ponovno vzamemo kot vodilo pri naših izbirah in odločitvah.«
Na kaj je v svojih dramatičnih besedah mislil papež, eden velikih voditeljev Cerkve in eden velikih intelektualcev našega časa in na kaj mislijo tudi drugi, ki svarijo pred zlorabo znanosti? Pravijo, da je človeštvo na razpotju. Čas je za spametovanje. Čas je za spreobrnitev. Toliko problemov je, ki morajo biti rešeni, ki pa ne bodo rešeni, če ne bo Bog v središču in če znova ne postane viden v svetu. »Obdobje relativizma se nagiba h koncu,« pravi papež. »Končuje se svetovni nazor, ki ničesar ne priznava za dokončno in pripisuje veljavo samo lastnemu jazu in njegovim željam kot poslednjemu smislu.«
Jedrski fizik Werner Heisenberg je priznal in doumel, da si je načelno mogoče misliti tudi to, kar je neverjetno. A končni povzetek tega Nobelovega nagrajenca je bil: »Prvi požirek iz čaše naravoslovne znanosti naredi človeka ateista. Na dnu čaše pa ga čaka Bog.«
Nadutost, prevzetnost razuma je znamenje majhnosti. Božja beseda iz Jobove knjige, ki smo jo danes slišali, čeprav sega več kot 2100 let nazaj, nas sprašuje: »Ali si kdaj, odkar živiš, zapovedal jutru? Ali razumeš daljine zemlje? Ali so se ti odprla vrata smrti in si videl vrata podzemlja?« Job nato ponižno priznava: »Glej premajhen sem. Kaj naj ti odvrnem? Svojo roko položim na svoja usta.« (Job 38, 1-15) Hoče reči: s svojo roko zamašim usta, da ne bi več govoril s človeško modrostjo o nedoumljivih skrivnostih.
Evangelij pa nas vabi k spreobrnjenju in nas svari, da se človek do pekla pogrezne, če se poskuša nad nebo povzdigniti.
Potrebna nam je božja – Kristusova – modrost, o kateri govori 2. berilo. Človeška modrost ni dovolj – znanost brez etičnih vrednot, se obrača proti človeku.
Uporabi razuma se ne moremo odpovedati in njegove rabe omalovaževati. Bog sam nam je naročil, naj gospodujemo naravnim silam in si jih podvržemo v svoj blagor in svojo srečo. Razum nam je dal kot eno najmočnejših sredstev, ki se v znanosti in tehniki kaže še posebno učinkovito. Ker prihaja iz Božje roke, ta moč sama po sebi ni slaba. Dovolj je, da pomislimo na medicino in na toliko tehničnih pripomočkov, ki nam lajšajo delo in življenje. Po drugi strani pa prav tako ne moremo prezreti velikega pustošenja zemlje in narave, ki je postalo očitno dejstvo zaradi razkoraka med tem, kar človek zmore, in etiko, oz. tem, kaj človek sme. Dostojevski je zapisal: »Če Bog ni na prvem mestu, je vse dovoljeno.« In to se danes v marsičem uresničuje. Človek sega že po drevesu življenja.
Pavel je na poti v Damask kot bistvo Božje modrosti dojel moč Ljubezni, moč križa, ki je edina sposobna obvladati moč sebičnega razuma. Šele takrat, ko moč razuma obvladujeta ljubezen in usmiljenje, tako da se oddalji od iskanja same sebe v služenju Bogu in bližnjemu, se ji povrne namen, zaradi katerega jo je Bog zaupal človeku v blagoslov.
Dragi slušatelji KPŠ, dragi prejemniki zaključnih spričeval, bodoči kateheti: Vi ste vključeni v proces poosredovanja verskih resnic in etičnih univerzalnih vrednot. V knjigi preroka Danijela beremo: »Tisti, ki so mnoge poučili (dodajmo: z besedo in zgledom) v pravičnosti, bodo kakor zvezde za vso večnost.« Trudite se, da boste kot katehisti tudi vi take zvezde.
Vsem pa želim bogato novo študijsko leto, tako na vaših fakultetah kot v KPŠ. Naj nas študij približa k pravi in najgloblji resnici, iz katere naj bi živeli in delali in s tem pričevali za smisel, veselje, radost in srečo, ki jih prinašajo uporaba znanosti, vera in odrešeno življenje v Jezusu Kristusu.
Amen.