V sredo, 22. decembra 2021, je novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje v novomeški stolnici daroval sveto mašo za domovino ob njenem bližnjem prazniku in h kateri so bili, kakor navadno, zlasti povabljeni tudi vsi župani in drugi predstavniki države in družbe na območju novomšeke škofije.
Nagovor novomeškega škofa Andreja Sajeta pri maši za domovino
Zbrali smo se k sveti maši za domovino ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki ga sicer obhajamo 26. decembra. Ta dan obeležuje razglasitev izida plebiscita o samostojnosti naše domovine, ki je bil 26. decembra 1990. Ob 93 % udeležbi volivcev nas je 95 % izrazilo voljo, da zaživimo s samostojni državi. To je bilo nekaj izrednega! S sveto mašo se želimo zahvaliti vsem, ki so v preteklih letih sooblikovali in gradili samostojno državo Slovenijo, njeno samobitnost in demokratične vrednote. Na podlagi njihovega dela in naporov lahko danes živimo v svobodi in v miru. Še posebej se spominjamo tistih, ki so pri procesu osamosvajanja izgubili življenje. Velika vrednota za nas je, da lahko kristjani v skladu z demokratičnimi standardi živimo vero v vseh štirih razsežnostih, to je, kot posamezniki ali v skupini, zasebno ali javno.
Vesel sem, da lahko ob današnji slovesnosti med nami pozdravim župane občin novomeške škofije, predstavnike vojske in policije in druge predstavnike družbenega in kulturnega življenja. Iskrena hvala za vaš napor in prizadevanje za skupno dobro naših prebivalcev, za odprtost in pripravljenost za dialog s Katoliško Cerkvijo pri reševanju odprtih vprašanj na lokalni ravni.
Ob tej priložnosti izražam veliko zahvalo zdravstvenim delavcem in vsem drugim državnim ustanovam ter civilno družbenim organizacijam ter posameznikom, ki ste v času epidemije korona virusa Covid 19 zastavili vse svoje moči in znanje ter rešujete človeška življenja. Hvala vsem, ki se trudite preprečiti okužbe in ste s cepljenjem pokazali svojo solidarnost do najbolj ranljivih in s tem izrazili dejanje ljubezni do bližnjega.
Končujemo jubilejno 30-letnico samostojne Slovenije. To je poleg zahvale za vrednote samostojnosti, miru in demokracije tudi priložnost, da okrepimo ljubezen do domovine in ovrednotimo dosedanjo pot. V stoletjih smo sooblikovali narodno samobitnost. Imamo lastno državo, jezik in kulturo. Kot kristjani pa želimo poleg narodne pripadnosti in ponosa krepiti tudi krščansko identiteto. Tisto, kar nas kot narod in kot kristjane dela prepoznavno in tvori našo bit ter obstoj, je močno povezano. Iz te dediščine živimo in gradimo prihodnost.
Vsak narod ali človeška skupnost razvijata svojo kulturno identiteto, t. j. poseben način gledanja na življenje in svet. Slednja je sestavljena iz vrste dejavnikov, od jezika do raznovrstnih osebnih odnosov, ki jih posamezniki vzpostavljajo med seboj, od razvoja znanosti in umetnosti do verskih in državljanskih pravic. Pri tem ima posebno mesto spoštovanje človekovega dostojanstva in svobode vere, ki je lakmusov papir demokracije.
Za krščansko identiteto je bistvena pripadnost občestvu Cerkve, Kristusovemu skrivnostnemu telesu, kjer vsak najde svoje mesto in izvršuje njemu lastno poslanstvo. Nihče more živeti brez skupnosti ali izven nje. V tem primeru bi bil mrtva in neplodna priča Vstalega Gospoda med nami ali kot suho drevo, ki ne rodi sadu. Papež Frančišek poudarja, »da kristjani ne postanemo sami od sebe, to je z lastnimi močmi, avtonomno, niti ne postanemo kristjani v laboratoriju, ampak nastajamo in rastemo v veri znotraj tega velikega telesa, ki je Cerkev.« (Kateheza na splošni avdienci 3. 9. 2014). To, kar kristjani smo, se rojeva in krepi iz tesnega odnosa in povezanosti s Kristusom v Cerkvi kot skupnosti verujočih.
Končujemo adventni čas, pred nami so božični prazniki. Rojstvo otroka je razlog za veselje in upanje za družino, ter krepi ponos na lastne korenine in dviga zdravo samozavest. Božje rojstvo je za vsakega verujočega velik in neizmeren dar. Gospod je z nami. Nismo sami. To je tudi priložnost za samorefleksijo krščanskega življenja. Povabljeni smo k krepitvi napora umiranja napuhu v prizadevanju, da bi v nas bolj celostno živela Kristus in njegova ljubezen. Bog je enkrat za vselej pokazal svojo milost in v nas nevidno položil dar svojega Duha. Vabi nas, naj v sebi iščemo njegovo razodetje in sprejmemo milost Božjega življenja ter ohranjamo držo hvaležnosti in čudenja edinstvenemu, neponovljivemu čudežu Boga, ki prebiva v vsakem človeku.
V tem smislu nas nagovarjata tudi lika iz današnjih beril srede IV. adventnega tedna. To sta osebi Ane in Marije. Obe se zahvaljujeta. Ana za dar sina Samuela, ki ga je pripeljala v tempelj, kjer je v zahvalo zanj darovala dar Gospodu (1 Sam 1,24–28). Marija se v evangeliju zahvaljuje za Sina, ki ga še nosi pod srcem in za velika dela, ki jih je po njej Gospod storil človeštvu (Lk 1,46–55). Njena zahvala ni samo v besedi, temveč se izraža tudi z življenjem in brezpogojno razpoložljivostjo, da izpolni Božji načrt zanjo. Zahvaljujmo se tudi mi za dar Božjega življenja za vse, kar smo in kar prejemamo.
Praznovanje Gospodovega rojstva naj bo za nas priložnost, da prepoznamo način, kako Bog prihaja k nam. Trka na naša srca in nas vabi, da se odpovemo egoizmu, premagamo strah in okrepljeni z vero in upanjem ter napolnjeni z njegovo ljubeznijo pogumno stopimo v prihodnost. Ne sami, ampak z njim, ki je Emanuel, Bog z nami (prim. Mt 1, 23).
Vesel Božič ter blagoslovljeno novo leto 2022!
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof
