« Nazaj na prvo stran

Mašniško posvečenje v Novem mestu

4. julij 2013

Novomašnik bod'pozdravljen je po štirih letih premora spet odmevala slovesna pesem v novomeški stolnici. V soboto, 29. junija 2013, na praznik apostolov Petra in Pavla je novomeški škof msgr. Andrej Glavan posvetil v mašnika Mitja Buliča iz župnije Črmošnjice in Dejana Pavlina iz župnije Šentjernej. Z velikim veseljem ju je polna stolnica ljudi spremljala na tem odločilnem življenjskem koraku. Z molitvijo smo ju priporočili Božji milosti, naj ju spremlja ob začetku njunega duhovniškega poslanstva, ko bosta v korist celotnega božjega ljudstva darovala zakramente in po duhovni poti vodila ljudi k Bogu.


Mitja Bulič
je rojen 7. novembra 1980 kot drugi izmed treh otrok. Po zaključeni gimnaziji je sprva študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, nato pa je nekaj let zaposlen na Zavodu za zaposlovanje. Je prvi novomašnik iz župnije Črmošnjice.
Njegovo novomašno geslo se glasi: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20)
Novo mašo v domači župniji bo daroval v nedeljo, 30. junija 2013, ob 10.00.


Dejan Pavlin
je rojen 27. julija 1984 v delavski družini. Obiskoval je Srednjo zdravstveno šolo v Novem mestu in bil pred vstopom v bogoslovje nekaj časa zaposlen v zdravstvenem domu kot medicinski brat. S posvečenjem se vključuje v dolgo verigo duhovnih poklicev iz domače župnije Šentjernej, saj je skupaj z njim živih šest duhovnikov in kar nekaj redovnic.
Za novomašno geslo si je izbral besede Friderika Baraga: »Želim samo to, da bi bil tam, kjer me Bog hoče imeti.«
Novo mašo bo daroval v nedeljo, 7. julija 2013, ob 10.00 v župnijski cerkvi v Šentjerneju.

Spomnimo se novomašnikov v molitvi!


Nagovor škofa Glavana pri mašniškem posvečenju:

Uvod:
Drage sestre, dragi bratje!
Danes, na praznik apostolov Petra in Pavla, na dan mašniškega posvečenja z velikim veseljem pozdravljam vse zbrane v naši stolnici. Pozdravljam sobrate v duhovniški in diakonski službi, redovnice in bogoslovce in vse poslušalce, ki spremljate to dogajanje po Radiu Ognjišče.
Poseben prisrčen pozdrav pa velja vama Dejan in Mitja, diakona, od danes naprej pa novomašnika, vajinim staršem, sorodnikom in prijateljem, vsem, ki so vaju duhovno spremljali in materialno podpirali na poti do duhovništva. Draga bodoča novomašnika, v tej uri lahko računata na posebno bližino mnogih preprostih ljudi iz vajinih župnij, bolnih in ostarelih, klavzurnih redovnic, ki za vaju naklanjajo svoj najdragocenejši dar, svojo molitev in trpljenje.
Našemu veselju in hvaležnosti pa bomo pridružili gorečo prošnjo . Najprej za nas vse in za novomašnika, da bi se vsi navzeli Pavlove in Petrove velikodušnosti, poguma, modrosti, vztrajnosti in neizmerne požrtvovalnosti v apostolski službi. Potem pa za mlade, naj jih razsvetli ljubezen in jih naredi velikodušne, da se bodo pogumno odločili za duhovniške in redovniške poklice.
Vsi pa priznajmo in obžalujmo svoje grehe, slabosti in opustitve, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.

Homilija:
Dragi bratje in sestre!
Že minulo nedeljo in ponovno danes smo slišali, kako je Jezus preverjal uspešnost svojega delovanja in učenja med apostoli in v javnosti. »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Dobil je različne nepravilne odgovore. Nekateri so mislili, da je Janez Krstnik, ki ga je dal Herod umoriti, a naj bi ga Bog zaradi čudovitih del obudil od mrtvih. Za druge je bil Elija, o katerem je bilo splošno prepričanje, da bo prišel pred Mesijem. Zopet drugi so trdili, da je Sin človekov novi Jeremija, ki je v svojem času veljal za največjega preroka.
Na vprašanje apostolom: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« je presenetljivo dobil od Petra najkrajšo izpoved vere: »Ti si Kristus, sin živega Boga.«
Sledila je Jezusova jasna in odločna izjava, ki bo aktualna za vsakega Petrovega naslednika in vso Cerkev do konca sveta: »Ti si Peter, skala, in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev …«

Dragi bratje in sestre!
Skoraj enako aktualno vprašanje kot: »Kdo je Kristus?« je tudi vprašanje: »Kdo je duhovnik?« Tudi duhovnik je skrivnost. Čeprav je krhka človeška posoda, je vanjo, v njegove roke položena velika Kristusova skrivnost. Vemo, Jezus Kristus je edini pravi duhovnik Nove zaveze. V njem je po krstu tudi vse sveto božje ljudstvo postalo duhovniško ljudstvo. Kljub temu je Gospod Jezus izmed svojih učencev izbral nekatere, ki naj bi na poseben način v Cerkvi v njegovem imenu opravljali duhovniško službo v korist vseh ljudi in nadaljevali njegovo poslanstvo učitelja, duhovnika in pastirja.
Znani francoski mislec Mauriac pravi: »Duhovništvo je zmaga milosti, je Božji dar svetu, je poklicana priča nevidnega Boga, je živi zakrament ali vidno znamenje nevidnega Boga …  Duhovnik je v zgodovino, v naš čas in prostor segajoča Kristusova roka, do nas odmevajoča Kristusova beseda, do nas prihajajoče odrešenje.«

Draga Dejan in Mitja!
To so velike besede, za katerimi je veliko in odgovorno poslanstvo. Vsak duhovnik ob njih čuti to, kar je čutil Peter ob čudežnem ulovu rib, ko je rekel Jezusu: »Pojdi od mene, ker sem grešen človek!« Strah bi bil nepremagljiv in odločitev težka, če bi računal le na to, kar človek zmore iz svojih moči in talentov. A pri posvečenju, po polaganju rok, novoposvečenega odevamo v moč, ki prihaja od Kristusa. Tudi vidva bosta zdaj upodobljena po Kristusu, Velikem in Večnem duhovniku. Posvečena bosta kot prava duhovnika Nove zaveze.
Zavedajta se in verujta, da bosta deležna poslanstva Kristusa, edinega Učitelja. Vsem delita in oznanjajta tisto Božjo besedo, ki sta jo sama prejela. Spominjajta se svojih staršev, babic, vajinih katehetov, semeniških vzgojiteljev in profesorjev in drugih, ki so vama posredovali Božjo besedo, vero … dar vere! Vztrajno berita, premišljujta in posredujta naprej Gospodovo besedo. Verujta, kar bosta brala, učita, kar bosta v veri sprejela, in živita, kar bosta učila. Ne pozabita tudi, da Božja beseda ni vajina lastnina, ampak Božja beseda. Njena varuhinja je Cerkev. Nauk, ki ga bosta oznanjala, naj bo hrana, opora in luč božjemu ljudstvu.
Nadaljevala bosta tudi Kristusovo delo posvečevanja. Po vajini službi bo duhovna daritev vernikov postala popolna, ker bo pridružena Kristusovi daritvi, ki se bo po vajinih rokah v imenu celotne Cerkve na nekrvav način darovala na oltarju pri obhajanju svetih skrivnosti. S krščevanjem bosta pridruževala božjemu ljudstvu nove vernike. Z zakramentom pokore bosta v imenu Kristusa in Cerkve odpuščala grehe. Tako kot je papež Frančišek letos ob posvečenju duhovnikov v Rimu prosil, tudi jaz vaju v imenu Kristusa in Cerkve prosim: ne utrudita se, ne naveličajta se deliti usmiljenja in biti stalno pripravljena na razdajanje in posredovanje Božje ljubezni. Zato Bog in verniki pričakujejo od vaju, da se nikoli ne bosta oddaljila od izvira Ljubezni, ki je njegovo na križu prebodeno srce.
S svetim oljem bosta tolažila bolne in ostarele: naj vaju ne bo sram izkazovati nežnosti ostarelim in bolnim. Ko bosta obhajala svete obrede in bosta ob različnih urah dneva dvigala svojo hvalno in prosilno molitev, bosta posodila svoj glas božjemu ljudstvu in celotnemu človeštvu.
Skratka, ponavljam s papežem Frančiškom: »Bodita pastirja, ne bodita funkcionarja, ne bodita posrednika ampak prenašalca.« Pri tem pa bodita ponižna in skromna. Vedno imejta pred očmi zgled Dobrega pastirja, ki »ni prišel, da bi mu stregli, temveč da bi on stregel« in da bi skušal »rešiti, kar je bilo izgubljeno«.
Vi, dragi verniki, pa za duhovnike veliko molite, po zgledu prve Cerkve, ki je za apostole, zlasti sv. Petra veliko in neprestano molila.

Dragi bratje in sestre!
Ob koncu slovesnosti bomo zapeli zahvalno pesem: Tebe Boga hvalimo! Zapeli jo bomo v zahvalo za naša in vse slovenske novomašnike, saj sta Božji dar za našo škofijo in ves slovenski narod. Z njo pa se bomo zahvalili tudi družinam novomašnikov, župnijam, domačim dušnim pastirjem, vodstvu bogoslovja, vsem, ki so zanju skrbeli, molili in ju spremljali do nove maše. Hkrati pa naj bo to ponižna prošnja Gospodu žetve, naj pošlje še novih delavcev na svojo žetev. Gospod, dobrih in svetih duhovnikov nam daj.
Amen.


Oba kandidata za posvečenje sta se preko intervjuja predstavila v zadnji številki škofijskega glasila Jagode naše pastorale (str. 3-10).
Tukaj objavljene fotografije je posnel g. Marjan Dvornik.