Na predvečer slovesnega praznika svetih apostolov Petra in Pavla je novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje v mašnika posvetil diakona Janeza Meglena.
Nagovor novomeškega škofa Andreja Sajeta na mašniškem posvečenju
Na predvečer praznika apostolov Petra in Pavla obhajamo mašniško posvečenje Janeza Meglena iz župnije Krka. Vsak nov duhovnik je za Cerkev vir veselja in znamenje upanja, da nam Gospod daje duhovnih poklicev in da so še tisti, ki slišijo Božje povabilo in nanj odgovorijo. Dragi Janez, vesel sem, da si tudi ti prepoznal klic in nanj odgovoril. Zveseljem te sprejemam v zbor duhovnikov novomeške škofije.
Zahvaljujem se domači družini in župniji Krka za vso podporo, ki ste dajali novomašniku na poti priprave na duhovniški poklic. Hvala Bogoslovnemu semenišču v Ljubljani, rektorju Romanu Globokarju, nekdanjemu rektorju Petru Kokotcu ter celotni vzgojni ekipi, kjer ste nudili vse potrebno za rast Janezovega poklica. Hvala Zavodu sv. Stanislava, kjer je zaključil Škofijsko klasično gimnazijo. Hvala vzgojiteljem in duhovnikom, ki ste Janeza spremljali in še posebej molivcem za duhovne poklice. Iskrena hvala tudi vsem, ki ste pripravili današnjo slovesnost.
Mašniško posvečenje nas vabi k premišljevanju skrivnosti poklicanosti v duhovniško službo. Podobno, kot je Jezus klical može ob GenezareškemJezeru, kliče tudi danes, »da bi bili z Njim in bi jih pošiljal oznanjat«. (Mr 13, 14)
Ne vemo natančno, zakaj Gospod nekatere pokliče, drugih pa ne. Poklicanost v duhovništvo je dar, na katerega posameznik odgovori. Nekdo drug na klic iz takšnih ali drugačnih razlogov ne zmore odgovoriti. Za to so različni razlogi. Sveti Avguštin (354–430) poudarja, da Jezus ne kliče najboljših in najsvetejšihkandidatov, ampak kliče zato, da bi poklicani to postali. Gospod kliče tiste, ki imajo zanj odprto srce, so pripravljeni iti v njegovo šolo in biti z Njim z vsem srcem. Ti se ne ozirajo v preteklost in ne razmišljajo, kaj so z odločitvijo slediti Gospodovem klicu izgubili. Z vero živijo sedanji trenutek kot milostni čas ter z zaupanjem vztrajno hodijo naprej.
Lik apostolov Petra in Pavla kaže na novost življenja tistega, ki hodi za Jezusom. Jezus Simonu, Jonovemu sinu, spremeni ime in postane Peter. S tem nakaže njegovo poslanstvo in k čemu bo poklican. Postane skala, na kateri bo lahko gradil Cerkev. Poslanstva ne sprejema, ker je dober, inteligenten, tudi ne, ker bi mu to povedala meso ali kri (prim. Mt 16,17), temveč zato, ker mu je to razodel Oče (prim. Mt 16,17).
Tudi Savel ob spreobrnjenju dobi novo ime, Pavel. S tem spozna, da se ob srečanju z Jezusom zanj življenje začenja znova. Odslej se močno zaveda, da ne živi več sam, ampak v njem živi Kristus. Življenje, ki ga živi v telesu, živi v veri v Božjega Sina, ki ga je vzljubil in dal zanj samega sebe (prim. Gal 2,19b–20).
Tako Peter kot Pavel sta z brezpogojno ljubeznijo do Jezusa postavila svoje življenje v službo bratom: Peter v službi vodenja Cerkve v službi občestva in edinosti, Pavel pa v pozornem poslušanju Duha, ki nenehno odpira meje za oznanjevanje evangelija. Peter in Pavel sta imela v življenju Cerkve dve različni vlogi, vendar sta živela v občestvu in dopolnjevanju. Tudi vsak duhovnik s posvečenjem stopa v nov odnos z Gospodom, ki ga bo zaznamoval in mu dajal moč, da bo goreč oznanjevalec evangelija in skala ter opora nemočnim in ponižanim. Duhovnik ne živi iz svoje moči, temveč iz Kristusove ljubezni do njega.
Jezusovo trojno vprašanje Petru v današnjem evangeliju (Jn 21,15–19) o ljubezni lahko razumemo le v povezavi s Petrovim trojnim zanikanjem, da pozna Jezusa, kar se je zgodilo na dvorišču hiše velikega duhovnika. Peter je Jezusa trikrat zatajil(prim. Mr 14,66–72), zato ga Jezus tudi trikrat vpraša, če ga ima resnično rad. Ponavljanje tega vprašanja Petra boli, vendar mu pomaga odkriti dejstvo, da ga ima Jezus rad kljub zatajitvi. Njegova ljubezen do učitelja ne temelji na njegovih zaslugah, temveč zgolj in samo na Jezusovi ljubezni do Petra. »Ti veš, da te ljubim«. – Ni več dvoma. Peter dokončno spozna, da je slaboten. Odslej bo gradil na Njem in živel in ljubil iz njegove ljubezni. Prišel je do jasnega spoznanja, da sam ni zmožen ljubiti. Ljubi lahko šele takrat, ko sprejme, da ga ima najprej rad Gospod takšnega, kakršen je.
Dragi Janez, Petrov zgled naj te spodbuja, da ne bi gledal na svoje moči, temveč zrl v njegovo obličje ter sprejel, da te ima Gospod rad takšnega, kakršen si.Odgovoril si na njegovo vprašanje ali ga imaš rad. Veš, da sam ne boš zmogel. Samo z Njim. Vztrajaj v odnosu z Njim in Gospod ti bo dajal vsega, kar boš potreboval za poslanstvo. Duhovniško služboopravljaj v zavedanju, da si njegov služabnik in da v tebi živi Kristus (Gal 2,20). Izbran si, da bi bil z Njim, da bi daroval najsvetejšo daritev, delil zakramente, oznanjal evangelij in bil duhovnik za skupnost verujočih.
Vas, dragi duhovniki, prosim, da sprejmete duhovnika Janeza v duhovniški zbor in ga imate radi. Sprejmite ga kot brata in prijatelja. Zahvaljujem se za vaše zvesto opravljanje duhovniške službe, čestitam vam ob vašem dnevu posvečenja in ob jubilejih ter vas prosim za sodelovanje in povezanost, da bi zmogli opravljati poslanstvo oznanjevalcev evangelija in biti priče vstalega Gospoda med nami.
