Današnjemu srečanju v Stični ste za vodilo izbrali vprašanje: »Zakaj On?« Kot bi sledili naročilu apostola Petra iz njegovega Prvega pisma: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti« (3,15-15). Zakaj bi se odločili za Kristusa in za njim hodili s takšno predanostjo, da bi bili zaradi njega in zaradi evangelija pripravljeni izgubiti tudi življenje?
Dragi mladi prijatelji, ne bom vam našteval teoloških resnic in katekizemskih odgovorov, čeprav je vse to pomembno, da znamo tistim, ki sprašujejo, povedati razloge in vsebino svojega verovanja.
Ob vprašanju: Zakaj On, mi je prišla na misel knjižica Henrija Boulada z naslovom: Jezus v našem času; več pa pove podnaslov tega dela: Dvanajst sodobnih Jezusovih prilik.
V eni izmed teh prilik se Jezus z apostoli sprehaja po Manhattnu. Nenadoma Jezus zavije v sodobno opremljeno porodnišnico z vrhunskim osebjem. Vendar Jezus ne bi bil Jezus, če bi občudoval tehnična čuda, čeprav, kot vemo iz evangelijev, ni bil slep za dogajanje okoli sebe. No, Jezus je šel k nedonošenčkom, ki so bili v inkubatorjih. Apostolov seveda niso spustili v ta prostor. Jezusa so opazovali skozi steklo. Videli so, kako se je zamaknil v te majhne otročičke, ki jim človeško znanje lahko pomaga preživeti. In bilo je, kot bi se čas ustavil. Potem pa, kot bi se zdrznil iz zamaknjenja, se je Jezus spet vrnil v prostor in čas. Skupaj z učenci je odšel iz porodnišnice in posedli so po travi v bližini. Učenci so nekaj časa molčali, da ne bi prekinjali svete tišine, potem pa niso več zdržali in so morali vprašati Jezusa: »Jezus, kje si bil s svojimi mislimi, ko si gledal tistega otročka. Zdelo se nam je, da si nekam odpotoval.« In Jezus jim je povedal tole: »Spominjal sem se, kako sem pred začetkom časa, pred vsemi vesolji in vsemi galaksijami tega otroka ljubil tako zelo, tako močno, da se je sedaj rodil v tem času, v tem majhnem telesu, ki tako potrebuje ljubezen in pomoč.«
Dragi ljudje. Na začetku vsakega življenja, ko še nihče ni vedel za vas, davno preden vam je začelo biti srce pod maminim srcem, te je On že neizmerno ljubil – ljubil te je tako močno, da se je njegova ljubezen utelesila v tebi in zato v sebi nosiš njegovo podobo. Od kod mislite, da je v nas to neizmerno hrepenenje po sprejetosti, po dobroti, po ljubezni – to je Njegova podoba v nas, vtisnjena v nas od samega začetka. In ne glede na to, kakšne poti v življenju izbiramo in ubiramo, te podobe ne more nihče nikoli do konca izbrisati iz nas. Lahko se morda nekoliko pogrezne v naše globine, nikoli pa ne bo povsem izginila. Vidite, to je prvi razlog, zakaj On.
Drugi odgovor na to vprašanje je povedal Jezus v nočnih pogovorih z Nikodemom. Nikodem je bil veljak, član velikega zbora, se pravi najvišje oblasti v deželi. In iskalec. Bil je tudi nekoliko previden in je to svojo radovednost skrival. Lahko bi rekli, da je bil odprt skrivač. Bil je le član velikega zbora. Zato je k Jezusu prišel ponoči. Jezus je na njegova vprašanja odgovoril s stavkom, za katerega vas spodbujam, da se ga naučite na pamet. Najdete ga v Jn 3,16: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.«
To je najlepše sporočilo vsega evangelija, ki ga je v svojem nagovoru izgnancem v Babilonu napovedal že prerok Jeremija. Bog prihaja, da vam da prihodnost in upanje. Iščite ga in ga boste našli. Še več. Sv. Avguštin je dejal: „Ne bi te iskal, če me ti ne bi že našel.“ Bog nas je že našel. Od samega začetka smo njegovi in nihče nas ne bo nikoli iztrgal iz njegove roke. Naš Bog ni Bog, ki bi se bil pripravljen odpovedati človeku, ki bi prodal svoje. Ne, naš Bog je v Jezusu Kristusu pokazal, da vsakega človeka ljubi do konca, in celo v uri izdajstva, odpada, nagovarja kot prijatelje: „Prijatelj, zakaj?“ je rekel Judu.
Zakaj on? Naj vam povem, kaj se je zgodilo pri uličnem misijonu na Prešernovem trgu. Mladi misijonarji so nagovarjali mimoidoče in jih povabili k Jezusu v najsvetejšem zakramentu. Po Čopovi ulici je prišlo mlado dekle, ki je z vsem svojim videzom dala vedeti, da je upornica, ki protestira proti vsemu. K njej je stopil mlad fant, približno njenih let, in jo vprašal, če ima nekaj časa, da bi ga namenila Jezusu. Začudeno ga je pogledala, potem pa odvrgla ogorek na pol pokajene cigarete in se naveličano odpravila za njim. „In kaj naj počnem z Jezusom?“ ga je vprašala. „Nič, sedi predenj in mu povej vse, kar nosiš v duši, vse, kar ti leži na srcu. Ne zadržuj se. Potem pa pojdi in iz košare s svetopisemskimi stavki vzemi odgovor, ki ti ga Jezus namenja.“
Dekle je sedlo v klop pred izpostavljeno monštranco, fant pa je sedel za njo in molil zanjo. Po nekaj minutah, morda desetih, je dekle vstalo in šlo do košarice ter vzelo listek s svetopisemsko mislijo ter se vrnilo v klop. Odvila je listek, prebrala misel in začela neutolažljivo ihteti. Fant je ostajal blizu, a brez odziva. Pustil jo je, da se izjoče.
Ko se je odpravila iz kapele, je šel za njo in jo vprašal, kaj se je zgodilo. Povedala je, da je začela Boga obtoževati, ker je njeno življenje prazno, brez ljubezni, brez sprejetosti. Ker nima nikogar, ki bi jo imel rad. Obtoževala ga je, da sta se starša ločila, ne da bi pri tem sploh pomislila nanjo in na to, kar je ob tem doživljala. Njeno življenje je začelo postajati padanje v prazno in ni videla več poti naprej.
Potem pa je vzela iz košarice listek z Božjo besedo, z Božjim odgovorom zanjo in prebrala tole: „Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim.“ (Iz 49,15). Jaz te ne pozabim, govori Gospod tudi tebi, vsakemu izmed vas. Ne bojte se, da vas ne vidi, ne bojte se, da vas ne sliši. Tudi če mu govorite iz teme svojega dvoma vase in v vse ljudi, tudi če mu govorite iz svojega dvoma vanj, on ostaja z Vami. On vas ne bo pozabil. Tudi če se vam bo zgodilo, da boste morda za določen čas pozabili nanj, vedite, on vas ne bo pozabil, ker je zvest in se sam sebi ne more izneveriti.
Čudovita je Pavlova beseda, ki smo jo poslušali: „Hvaležen sem Kristusu Jezusu, ki me je imel za vrednega zaupanja, čeprav sem bil prej bogokletnik, preganjalec in nasilnež … Zanesljiva je beseda: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike.“
Zato vas danes vabim, da ne nehate poslušati Božje besede. Vedno znova vam bo Bog podaril besedo, da vas opogumi, da vas spodbudi in da vam da vedeti, da ste zanj pomembni; in to ni nekakšna poceni pomembnost, kot denimo v kampanji za nabiranje glasov – tako te ceni, da ti vedno znova kaže, kaj pomeni ljubezen do konca.
In ker ljubi, se mu ne naveličajte pripovedovati o vsem, kar živite, kar mislite – ne naveličajte se mu razodevati svojih skrbi, svojih skušnjav in svojih grehov. Ne naveličajte se prepirati z njim zaradi stvari, ki jih ne razumete, ki vas bolijo. Na ta način bo vaša molitev postala osebna, globoka in se bo spremenila v pogovor s prijateljem, postala bo najbolj iskrena molitev.
In zagotavljam vam, da vam bo oboje, poslušanje besede in vztrajanje v pripovedovanju življenja vedno bolj jasno razodevalo, zakaj On? Kot bi v vas začelo zveneti besedilo pesmi: Vem za njega, ki me ljubi, ki skrivnosti moje ve.“ Vem, da me ljubi. Vem da me ljubi, čeprav me pozna, Vem, da me ljubi, ker me pozna. Zato On.
Amen!