Dan posvečenega življenja – svečnica – 2. 2. 2013
ob 10.00, Cerklje ob Krki
Uvod pred blagoslovom:
Drage sestre redovnice, bratje redovniki, člani skupnosti posvečenega in apostolskega življenja, dragi cerkljanski farani! V duhu smo združeni z vsemi redovniki in redovnicami po vsem svetu, ki danes obhajajo dan posvečenega življenja. Kar okrog 200.000 je redovnikov in 580.000 redovnic. Med temi je tudi okrog 67.000 menihov in klavzurnih redovnic. Od teh so v naši škofiji navzoči kartuzijani iz Pleterij in karmeličanke iz Mirne Peči, ki so poslali posebne pozdrave in izražajo duhovno bližino.
Današnji praznik nosi dvojno ime: Jezusovo darovanje in svečnica. Ime svečnica je povezano z današnjim blagoslovom sveč. Sveča je prastar simbol luči in darovanja, zato je bl. papež Janez Pavel II. izbral ta dan za dan posvečenega življenja, da redovniki vsako leto obnovite svoje redovne obljube pokorščine, uboštva in čistosti. Vsi pa se zahvaljujemo za neprecenljiv dar redovnih karizem in za vsakega od vas, pa ne le za to, kar delate, ampak za to, kar »ste«.
V 4. desetki veselega rožnega venca – »ki si ga Devica v templju darovala« - premišljujemo vsebino današnjega praznika. Vživimo se v to skrivnost. Marija nosi v naročju Jezusa, Jožef najbrž skromen dar, 2 grlici ali dva golobčka, čeprav bosta darovala najdragocenejši dar, Jezusa. Sveti Duh je v tej uri navdihnil starčka Simeona, da je v detetu, ki sta ga Jožef in Marija prinesla, prepoznal Mesija – božjega maziljenca in ga razglasil za luč narodov.
Zdaj bomo blagoslovili sveče, ki jih bomo spet prižgali pred evangelijem.
Homilija:
Dragi bratje in sestre!
V ospredju današnjega praznika je Jezus – luč sveta. On je božje Sonce, ki prinaša življenje in sije na naši poti, tudi in zlasti v najtemnejših nočeh življenja, od krsta do smrti, ko nam ugasne zemeljska luč in nam bo – tako verujemo in upamo – zasvetila večna luč. Bog sam, Jezus je Sonce, ki jasni, vedri, napolnjuje s svetlobo in smislom dneve našega življenja.
Razodetje že v SZ večkrat imenuje Boga luč. »Gospod je moja luč in moja rešitev,« večkrat molimo s psalmistom. Apostol Pavel je pisal kristjanom, da so bili nekdaj tema, zdaj pa so luč v Gospodu. Predvsem pa je Jezus sam večkrat dejal, da je luč sveta in kdor bo šel za njim, ne bo hodil v temi. Luč je njegova beseda. Pesem, ki jo pojejo mladi, pravi: »Luč, ki sveti ti zvesto, božja je beseda, bolj jo ceni, bolj jo ljubi kot zlato.« Če to besedo živimo, smo tudi mi luč.
V Katoliški Cerkvi predstavljajo znamenja in simboli veliko bogastvo. V njeni 2.000-letni zgodovini se je vztrajno ohranjal smisel teh znamenj, ki sežejo mnogokrat globlje kot besede. Znamenja spregovorijo direktno srcu.
Tudi v dobi neonskih luči smo v cerkvi ohranili sveče, brez katerih si ne moremo predstavljati bogoslužja, bodisi da so na oltarju ali ob njem.
Naj nam zdaj ta znamenja spregovorijo, ko jih bodo prinašali predstavniki različnih življenjskih obdobij na oltar. Omenil sem že, da nas sveča spremlja v vseh obdobjih življenja od krsta do smrti.
1. Zdaj prinaša svojo krstno svečo deček. Ko jo je duhovnik prižgal pri velikonočni sveči in dal očku, mu je rekel: »Sprejmi Kristusovo luč.« To je bilo naročilo in opozorilo: »Od tega Jezusa bo prišla luč v tvoje življenje. Naj bo to luč na tvoji poti, svetilka tvojim nogam.«
(Tvoja milost je prižgala prave vere svetlo luč, / pot v nebesa pokazala, rajskih vrat nam dala ključ. / Torej se resnic držimo, ki jih Jezus nas uči: / če zvesto po njih živimo, sveti raj nam podeli.)
2. Približno 9 let po krstu prejme mlad človek pri prvem svetem obhajilu ali že pri prvi spovedi drugo svečo na pot zveličanja. Srečni in z žarečimi očmi so jih ob prvem srečanju z živim Jezusom nosili prvoobhajanci. Tam jim je bilo rečeno, da morajo odslej že tudi oni paziti da jim ta luč vere nikoli ne ugasne.
(Src mladostnih sončni žar / sprejmi po Mariji v dar. / Vsa hotenja in stremljenja / ti ravnaj, krmar, / ti ravnaj, krmar!)
3. Mladostni dobi sledi odločitev in izbira stanu. Odločitev za zakon ali posvečeno življenje je odločitev za služenje in darovanje. Naš akademik in duhovnik dr. Trstenjak je večkrat rekel: »Kdor ne pride do spoznanja, da se s poroko začenja življenje za druge, vsaj 1 uro pred poroko, že stopa v zavožen zakon.« Enako velja za odločitev za posvečeno življenje in duhovniški poklic. »Daritev bodi ti življenje celo,« velja za vse. Mlada zakonca in redovnica prinašajo sveči kot znamenje darovanega življenja in služenja. Na ti sveči so gledali v težkih trenutkih življenja, ki so jih gotovo spremljali v življenju. Lahko bi rekli, na vseh teh svečah je zapisano geslo letošnjega dneva posvečenega življenja: »Ne boj se, samo veruj.« (Lk 8,50). Vera, ki jo vodi ljubezen, premika tudi gore.
(Darujemo vdano ti svoje srce, / dejanja, besede, vse misli, želje. / Kristus kraljuj, Kristus zmaguj! / V hostiji sveti nam gospoduj!)
4. Blagor nam, če gledamo na življenje, v kateremkoli poklicu – v zakonu, politiki ali v službi bolnikom – kot na služenje. Potem bomo dočakali večer življenja mirno in dobili milost, da bomo z lučjo vere prestopili tudi portal večnosti. Svečo prinaša gospa, ki je pomagala možu, da je z lučjo posvečujoče milosti prestopil iz tega sveta v luč večnega življenja. Vsi prosimo za milost, da bi nam nekoč, na smrtni postelji, nekdo omogočil prejem sv. popotnice, ki nam bo odprla nebeška vrata, ali da nam nekdo prižge svečo znamenje večne luči.
(Tolaži nas, Mati, v nevarnosti zdaj, / ob smrti odpri nam preblaženi raj. / Ave … / Naj duša v ljubezni krščanski gori / in tebe, Devica, na veke časti. / Ave …)
Zdaj pa pripravimo srca za evharistijo. Vanjo položimo tudi zahvalo za pričevanje posvečenega življenja naših bratov in sester. Naj bo zahvala hkrati priprošnja za nove duhovne poklice.
Amen.