24. januar 2022
Nagovor novomeškega škofa Andreja Sajeta pri sveti maši ob 70. obletnici zažiga škofa Vovka
Novomeška stolnica, 3. nedelja med letom, 23. 1. 2022
V četrtek, 20. januarja, je minilo 70 let od zažiga škofa Vovka na novomeški železniški postaji. V spomin na ta tragičen dogodek je bila na postaji pred dvajsetimi leti postavljena spominska plošča s svetopisemskim citatom »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni, jaz sem svet premagal« (Jn 16,33). Ta stavek Božje besede ponazarja osebnost škofa Vovka, njegovo neomajno vero in zaupanje v Boga, ki more tudi v najhujši preskušnji človeku pokazati svojo bližino in mu dati milost za vztrajanje v zvestobi evangeliju. Pred desetimi leti pa je bil postavljen spomenik z Vovkovim doprsnim kipom tudi pred našo stolnico, kjer je zapisano njegovo škofovsko geslo: »V Gospoda zaupam«!
Obletno mašo za škofa Vovka obhajamo v spremenjenih in zahtevnih družbenih razmerah. Na zgodovinske okoliščine časa, v katerih je bila Cerkev grozovito preganjana, v demokratični družbi gledamo z žalostjo in prizadetostjo, hkrati pa občudujemo lik škofa, ki ga je komunistična oblast skupaj z ostalimi duhovniki želela zlomiti, Cerkev na Slovenskem pa odcepiti od Svetega sedeža in s tem od vesoljne Cerkve. Danes je priložnost, da se Bogu zahvalimo za Gospodov dar Cerkvi v osebnosti škofa Vovka, za duhovnike in vse vernike, ki so nam ohranili vero in povezanost naše delne Cerkve z rimskim papežem.
Škof Vovk je zaslišanja in preganjanje Cerkve skrivaj zapisoval. Njegov dnevnik je leta 2003 izšel v knjigi. Iz zapisov veje škofova modrost. Ni si zatiskal oči pred krivično obravnavo kristjanov in Cerkve, hkrati ni obtoževal. Pogovarjal se je, imel je lastna stališča in trdno prepričanje, kaj je prav. Z oblastjo, ki ga je preganjala, je iskal možnost dialoga, da bi rešil, kar se rešiti da. Bil je takten in odločen, ko je šlo za človekove pravice in svobodo vere. Kljub trpljenju je ohranil držo humorja in s tem večkrat razbremenil napeto ozračje. Zgodovinar France Dolinar je o njem napisal, (A. Vovk. V spomin in opomin, Ljubljana 2003) da je »trpel od prvega dne, ko je v roke prejel krmilo ljubljanske škofije. Bil je do konca zvesti pričevalec Kristusovega evangelija v duhu svojega škofovskega gesla: »V Gospoda zaupam«. Bil je v pravem pomenu besede mučenec že pred 20. januarjem 1952«.
Tragični dogodki preganjanja Cerkve, škofovo mučeništvo in njegov neomajni zgled vere so nam ne le bridek spomin, temveč predvsem opomin, kaj lahko povzročita bratomorna vojna in sovraštvo med brati. Današnja sveta maša je tudi priložnost za molitev za mir, za spoznanje resnice o dejstvih med vojno, za sožitje in spravo v našem narodu. Prosimo in molimo, da bi bil škof Vovk kmalu razglašen za blaženega in za svetnika. Povabljeni smo, da se mu priporočamo v molitvi in da ovrednotimo pomen svetništva in mučeništva. Krščanski filozof, teolog Tertulijan (+ 255) je zapisal, da je »kri mučencev seme novih kristjanov«. Vprašajmo se, kako je seme slovenskih mučencev obrodilo za današnji čas? Kako je z našo vero in z resničnim zaupanjem v Gospoda, ki vodi naša življenja?
Smo v tednu molitvene osmine za edinost Kristjanov. Danes pod geslom »Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta Jezusa prepoznala po lomljenju kruha« (Lk 24,35) obhajamo tudi nedeljo Božje besede. Molitev za edinost in branje Svetega pisma nas od sebe usmerja k drugemu in h gradnji občestva. Ta drža zaznavanja drugega, brata in sestre, je v času individualizma, ko je večina ljudi osredotočena v svoj računalnik in telefon, zelo na mestu in za vsakega od nas velik izziv. Kako usmeriti pogled od sebe k drugemu? Od jaz, k Ti! Kako živeti bratstvo in sestrinstvo? Kaj naredimo za skupnost, družbo in Cerkev?
Današnja berila izpostavijo pomen Božje besede za vsakodnevno življenje. Božja beseda nas osredini na odnos z Bogom in brati, krepi vero in zaupanje ter daje življenju pravo smer. Odlomek iz Nehemijeve knjige poroča o preroku, ki se je z ljudstvom vrnil iz izgnanstva in organiziral slovesno branje knjig postave. Obupano ljudstvo tolaži in spodbuja z besedami: »Ne bodite žalostni, kajti veselje v Gospodu je vaša moč«.
Ohranimo Besedo v srcu, iščimo razloge za zahvaljevanje Gospodu in se veselimo, da nas kljub različnim preskušnjam spremlja in ohranja pri življenju. Smo, kot pravi apostol Pavel v 2. berilu, udje Kristusovega telesa, Cerkve. To pomeni, da živimo v njem in po njem, ki nam daje moč. Smo odvisni drug od drugega, zato smo povabljeni k solidarnosti in medsebojni pomoči, kajti če en ud trpi, trpijo vsi udje in celotno Kristusovo telo, ki je Cerkev.
Evangeljski odlomek piše o Jezusu, ki je šel kot običajno v sinagogo in bral vsem odlomek Svetega pisma. Medtem, ko ga vsi pozorno gledajo in spremljajo, jim reče, da je ta beseda aktualna tu in sedaj, za vas, ki jo poslušate. Da bi jo razumeli in sprejeli v svoja srca. Bral je znan odlomek iz preroka Izaija o maziljenju preroka, ki bo prinesel blagovest ubogim. Poslal ga je, da jetnikom oznani prostost, slepim, da spregledajo in da zatirane spusti na svobodo. Oznanja leto Božjega usmiljenja. Iz tega zavedanja Božjega spremljanja človeka je živel in vztrajal v veri škof Vovk in ista Beseda tudi nam daje moč za spoznanje, kaj je prav, kaj je boljše, in za vztrajanje v dobrem.
Berimo Besedo, ki nas bo vedno znova zbližala z živim Bogom, nas napolnila z milostjo in modrostjo za življenje. Dala nam bo smer za naprej. Hodimo v zaupanju, da je Gospod z nami, nas spremlja in nas ne pusti samih. »Danes se je to pismo izpolnilo tako, kot ste slišali« (Lk 4,21)!
