Novo mesto - Šmihel – sobota, 2. 3. 2013
Lep pozdrav vsem duhovnikom z g. Igorjem Luzarjem, odgovornim za karitativno delo v škofiji, na čelu in vsem, ki ste se zbrali, da bomo z evharistijo začeli letno skupščino naše Škofijske karitas. Kot sodelavci Karitas naj bi postavili ljubezen za temelj delovanja. Kristusova božja ljubezen pa se je najgloblje razodela v njegovem popolnem darovanju človeku, ki je doseglo najpopolnejši izraz v evharistiji.
Že lani smo imeli občni zbor na 2. postno soboto, zato beremo tudi isti evangelij o izgubljenem sinu. To je prilika, v kateri je Jezus najlepše razodel Očetovo ljubezen do vsakega človeka. Jezus je z njo odgovoril farizejem in pismoukom na očitek, zakaj sprejema grešnike in z njimi jé. To je neke vrste pouk, kateheza, da zadnji odgovor Boga na človekov greh nista človekova revščina in stroga pravičnost, ampak usmiljenje. Celo v strogi Stari zavezi smo slišali besede preroka Miheja, da bo Bog vrgel našo krivdo in naše grehe v globočino morja.
Prilika o izgubljenem sinu nazorno oriše oddaljenost človeka od Boga, kadar je človek v grehu, in njegovo ponižanje, osebno revščino, notranjo stisko. Za pravo skesanost je potrebno spoznanje, kaj mu Bog pomeni in kam je zabredel brez njega. To spoznanje mora postati priznanje v vesti, da je bilo ravnanje zgrešeno, mora ga obsoditi in zavreči, ker vemo, da ga bo potem Bog sprejel.
Prilika tudi osvetli, kako Bog človeku hoče dobro in ne pozabi nanj, čeprav ga je zapustil. Ker je končano ponižanje, sramota in žalost, so seveda na mestu tudi veselje, slavje, praznik, saj je treba proslaviti spet vzpostavljeno zaupnost in obnovljeno ljubezen. Takšne izgubljene sinove srečujemo tudi danes.
Papež Benedikt XVI. – ki je v četrtek, 28. februarja, zvečer ob 20h stopil s papeškega prestola in se, kot je sam dejal, podal na goro premišljevanja in žrtve, na pot nič manj pomembnega služenja Cerkvi – je v svoji prvi okrožnici z naslovom Bog je ljubezen zapisal: »Kdor karitativno deluje v imenu Cerkve, … ve, da je ljubezen v svoji čistosti in zastonjskosti najmočnejše pričevanje za Boga, v katerega verujemo, in nas priganja k ljubezni … Kristjan ve, da je Bog ljubezen (prim. 1Jn 4,8) in postane navzoč ravno tedaj, ko opravljamo edino le ljubezen.« (Bog je ljubezen 31c).
Dragi bratje in sestre!
V dokument Pridite in poglejte smo zapisali nekatere smernice za uspešno evangelizacijo. Temelj te nove evangelizacije naj bi bila živa krščanska občestva. »To so občestva, ki jih povezuje vera v Jezusa Kristusa in v katerih je močna navzočnost vstalega Gospoda, ki se kaže v mnogoterih oblikah oznanjevanja ter v bratskem lomljenju kruha in medsebojni pomoči. Živo občestvo je vsaka župnija, v kateri se ljudje med seboj razumejo in si pomagajo ter radi skupaj častijo Boga.« (PIP 80)
Prenovimo ta živa občestva, da se bodo izkazovala v dobrodelnosti. Nimamo kakšnih velikih finančnih sredstev. A za uboge, ki so poleg ali sredi nas, za osamljene, izključene in potisnjene na rob družbe morda lahko naredimo več. Ljudem je včasih potreben le kozarec vode, lepa beseda, pripravljenost, da jih poslušamo. Darujte potrebnim ostarelim in osamljenim del sebe, nekaj svojega časa. Nič ni majhno, kar je storjeno iz ljubezni.
Dragi sodelavci Karitas. Prepričan sem, da vam karitativno delo prinaša veliko notranjega zadovoljstva, zlasti kadar doživljate, da ste osrečili druge in naredili nekaj dobrega iz ljubezni do Boga in bližnjega. A vztrajajte tudi navkljub težavam in razočaranjem. Vztrajajte pri tem plemenitem poslanstvu Cerkve. Hvala vam za vse žrtve in dragoceni čas. Bog naj vam povrne ves trud in žrtvovane ure z življenjskim zadovoljstvom in osebno srečo, nekoč pa z večnim življenjem.