Pogrebni nagovor msgr. dr. Andreja Sajeta v nedeljo, 1. decembra 2024, v Tržiču.
Spoštovani bratje duhovniki in vsi navzoči liturgični sodelavci,
spoštovani domači in sorodniki pokojnega Roberta,
dragi farani župnij, kjer je deloval pokojni župnikHladnik, posebej farani župnij Mirna in Dole,
dragi farani župnije Tržič, od koder izhaja pokojniRobert Hladnik.
Ko se danes poslavljamo od župnika in prodekana Roberta Hladnika, nas v teh težkih trenutkih nagovarja in spodbuja beseda apostola Pavla iz berila 1. adventne nedelje: »Vas pa naj Gospod obogati in napolni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh, prav kakor jo čutimo mi do vas, da bi tako utrdil vaša srca, ki naj bodo neoporečna v svetosti pred Bogom in našim Očetom, ko pride naš Gospod Jezus z vsemi svojimi svetimi.(1 Tes 3,12)« In Gospod Jezus Kristus je prišel s svojim sveti in poklical k sebi našega Robija, kakor smo ga vsi klicali. Zato ob tem izražam bližino in sožalje v svojem imenu, v imenu upokojenega škofa Andreja Glavana, ki je bil s pokojnim Robijem še posebej povezan, saj je bil tudi njegov novomašni pridigar, in v imenu duhovnikov mami Ani, bratu Janiju in sestri Bernardi z družinama. Vem, da ste bili kot družina povezani, še posebej ob smrti očeta Janeza in da je Robert rad hodil domov. V trenutkih žalosti in tolikih vprašanj naj vam bo srčnost vašega sina in brata duhovnika Robija, ki je tako ljubil duhovništvo in oznanjal vstalega Kristusa, vir upanja in moči.
Duhovnik Robert Hladnik se je rodil 26. marca 1972 v Kranju, staršema Janezu in Ani rojeni Šavs. Krščen je bil 28. maja 1972 v župniji Tržič, kjer je tudi živel. Otroštvo je preživljal skupaj z bratom Janijem in sestro Bernardo in zelo zgodaj že začel ministrirati. V sebi je začel odkrivati duhovni poklic in se najprej navduševal nad kapucini. Leta 1991 pa je vstopil malo semenišče v Vipavi in tam kot škofijski malo semeniščnik obiskoval Škofijsko gimnazijo. Ves čas je bil zelo povezan z župnikom Mačkom in njegovo mamo. Po končani gimnaziji je vstopil v Bogoslovno semenišče v Ljubljani. V letu pred mašniškim posvečenjem je civilno služil vojaški rok pri Karitas. Mašniško posvečenje je prejel v jubilejnem svetem letu, 29. junija 2000, v ljubljanski stolnici. Njegovo prvo kaplansko mesto je bilo v župniji Ljubljana - Šentvid. Leta 2002 je bil poslan za kaplana v župnijo Kočevje, leta 2004 pa za eno leto v župnijo Ljubljana - Sv. Križ. Leta 2005 je postal župnik župnije Dole pri Litiji, kjer je z vso duhovniško skrbjo spremljal ostarelega župnika dr. Ludvika Bartolja. Že po enem letu, ob ustanovitvi novomeške škofije, je bil imenovan za župnika župnije Mirna ter za soupravitelja župnije Dole pri Litiji. Na omenjenih župnijah je potem opravljal duhovniško službo vse do smrti. O delu na župnijah je zapisal v oporoko: Vse župnije so bile dobre. Vse farane sem iskreno želel peljati bliže Kristusa in Cerkve.
V dekaniji Trebnje in v škofiji Novo mesto je opravljal več služb. Med drugim je bil prodekan dekanije Trebnje, vodil Škofijsko komisijo za oznanjevanje, bil škofijski voditelj Odbora za katehumenat, član Škofijskega odbora za katehezo, član Duhovniškega sveta in Voditelj odbora za širjenje poznavanja in češčenja blaženihin svetniških kandidatov novomeške škofije.
Prav to je na poseben način zaznamovalo njegovo duhovniško služenje: Kot duhovnik je bil velik častilec svetnikov in Matere Božje. Velikokrat je v pridigah in pogovorih spodbujal, naj v različnih stiskah ljudje počastijo tega ali onega svetnika in se mu zaupljivo priporočijo. Rad je romal k Mariji Pomagaj na Brezje in k zaplaški Materi Božje. Vsi se spominjamo, kako navdušeno je s petjem in molitvijo povezoval v eno občestvo tiste, ki so bili na prostoru pred cerkvijo in vse, ki so v procesiji z lučkami na predvečer Marijinega vnebovzetja poromali s Čateža na Zaplaz. Njegovo češčenje Matere Božje in svetnikov je izhajalo iz njegove duhovniške drže, saj je bil z vsem srcem in rad duhovnik. Sam je večkrat ponovil, da je duhovništvo največji dar.
Zavedal pa se je tudi svoje krhkosti in svojih slabosti. V oporoki je zapisal: »Včasih v življenju pride do napak, besed, dejanj, ki nas ločujejo. Vsem odpuščam. Kar sem v času življenja naredil komu v škodo, pa prosim odpuščanja,« zato tudi danes ob tem slovesu prósimo Božjega usmiljenja zanj.
Duhovniki vemo, da je imel rad duhovniško družbo v dekaniji, poskrbel pa je tudi za dobro voljo s svojim vedrim značajem in petjem, povsod, kjer je bil.
Danes posebej priporočimo pokojnega duhovnika Robija bl. Alojziju Grozdetu. Kot župnik župnije Mirna je bil s tem mladim mučencem za vero še posebej povezan in je imel veliko zaupanje v njegovo priprošnjo. Prizadeval si je za širjenje češčenja in poznavanja svetniških kreposti bl. Alojzija ter poskrbel za lepo ureditev kraja ob Vejeršci v župniji Mirna, kjer so otroci našli Grozdetovo truplo. Pogosto je farane in vse ljudi spodbujal k češčenju bl. Alojzija.
Dragi bratje in sestre, Kristus kralj vesoljstva, gospodar življenja in smrti je nenadoma poklical k sebi župnika Roberta Hladnika. Upamo in molimo, da ga čimprej pridruži občestvu svetih pri sebi v nebesih. Mi, potujoče Božje ljudstvo, pa smo še vedno v tem adventu, pričakovanju srečanja z našim odrešenikom in Gospodom. Vsaka smrt naših bližnjih, še posebej nenadna, je znamenje.Jezus nas spodbuja, naj »vzravnamo in dvignemo glave, kajti vaše odrešenje se približuje. (prim. Lk21,28)«. Čujmo in molimo za nas same, za naše bližnje in vse ljudi ter za naše rajne, da bomo nekoč pripravljeni stopili pred Sina človekovega. Amen.