Nagovor škofa Glavana ob 2. godu bl. Alojzija Grozdeta,
Zaplaz, 26. maj 2012
Lepo pozdravljeni dragi duhovniki, bogoslovci, redovnice, dragi romarji in častilci zaplaške Marije in bl. Alojzija Grozdeta!
Leto je naokoli. Danes bomo proslavili god Alojzija Grozdeta, ker je jutri veliki binkoštni praznik in zunanje praznovanje njegovega godu ne bo možno. V nas še živita dva velika dogodka iz zadnjih dveh let: veličastna razglasitev Alojzija Grozdeta za blaženega na slovenskem evharističnem kongresu v Celju v letu 2010 in lanski slovesni prenos njegovih relikvij sem na Zaplaz. Zdaj čaka bl. Alojzij Grozde poveličanja in vstajenja ob koncu časov, hkrati pa se veseli v nebesih, kjer uživa slavo mučenca pri Bogu in božji materi Mariji.
Res smo lahko ponosni nanj in na vse ostale slovenske svetniške kandidate. Mnogi so se rodili in zrasli na ozemlju naše sedanje novomeške škofije. Zdi se, kot da poteka od Mirnske doline, od Vodal in Zbur preko Male vasi do Ajdovca in Hinj, nekakšna zlata žila svetosti. Lani smo se veselili razglasitve mučenk s. Antonije in s. Krizine za blažene. Pred kratkim pa je prišla novica, da so tudi za velikega misijonarja škofa Baraga v Rimu potrdili njegove herojske kreposti in mu nadeli naslov častitljivi božji služabnik, da se mu že lahko priporočamo s svojimi prošnjami. Ko bo, tako upamo, potrjen še čudež na njegovo priprošnjo, ga bomo smeli častiti tudi na oltarjih kot blaženega.
Ta čast pa nas, dragi bratje in sestre, tudi obvezuje, da se zavemo, da moramo tudi mi biti pričevalci – sodelavci pri novi evangelizaciji. V nove in navdušene apostole in pričevalce pa nas lahko izoblikuje samo Sveti Duh.
Smo pred velikim binkoštnim praznikom prihoda Svetega Duha. Praznik nam razodeva, kako odločilno vlogo ima Sveti Duh v odrešenjski zgodovini in v zgodbi vsakega svetnika ali blaženega. Na začetku časov je Bog ustvaril človeka s tem, da mu je vdihnil oživljajočega duha. Sveti Duh je bil na delu, ko je v Mariji izvršil učlovečenje. Ko je Marija vprašala, kako se bo to zgodilo, je angel odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč najvišjega te bo obsenčila.« S Svetim Duhom pa je povezano tudi rojstvo Cerkve. Sveti Duh je s svojimi darovi preobrazil mlado Cerkev – apostole in druge učence – ki so skupaj z Marijo vztrajali in v molitvi odpirali srca za prihod Svetega Duha v skrivnostno Kristusovo telo, ki nadaljuje Kristusovo odrešenjsko delo v svetu.
Sveti Duh je preobrazil apostole iz slabičev v pogumne pričevalce. Po daru moči so postali pogumni oznanjevalci in pričevalci vstalega Jezusa vse do prelitja krvi. V moči Svetega Duha so apostoli delali velika dela in čudeže, ki so spremljali njihovo oznanjevanje.
Tako je pričeval tudi mladi Lojze Grozde. Marija in evharistija sta bila njegova posebna ljubezen. Zdi se, kakor da je s tem zarisal oba mejnika svojega življenja: v mesecu maju svoje zemeljsko rojstvo, v božičnem času, na prvi petek – tako rekoč na Jezusovem srcu – pa svojo smrt, ki jo je vedno bolj slutil, ko je bral in doživljal, kako se sovraštvo do Cerkve preko španske in ruske revolucije ter nacizma širi po Evropi.
Osebno je vedno govoril: »Katoliški mladec mora biti vedno pripravljen na žrtve, na mučeništvo in smrt.« To opozorilo je Lojze stalno nosil v svojem koledarčku.
Cerkev je na 2. vatikanskem cerkvenem zboru zapisala: »Cerkev ima mučeništvo, s katerim učenec postane podoben Učeniku, ki je prostovoljno sprejel smrt za zveličanje sveta in s katerim se upodobi po Njem v prelitju krvi, za odličen dar in za najvišji dokaz ljubezni.« Svetniki, mučenci so res največja umetnina Svetega Duha, sad njegovih sedmerih darov in osebnega sodelovanja kristjana. Mučenci, ki so plavali proti toku brezbožne miselnosti sveta so res poseben sad daru moči.
Alojzij Grozde je zapisal v eni izmed številnih pesmi, ki so lani izšle zbrane v posebni knjigi. V njej se zrcali njegovo otroška vdanost do Marije in slutnja svoje mučeniške smrti:
»Večer v svoj črni plašč ovija
na hribčkih cerkvice – kot ptičke bele
s srebrnimi glasovi so zapele,
doline polni sladka melodija.
Moj glas z zvonenjem zliva se v prošnjo:
’Kraljica, čuvaj nas in to zemljo,
ne daj, da kri to zemljo pognoji,
ne daj, da belih cerkvic več ne bo,
naj rod moj ne umrje, naj živi.«
»Ne daj, da kri to zemljo pognoji.« Žal se je to prelitje krvi zgodilo. Grozde je bil eden od prvih skoraj tisoč nedolžnih žrtev že v prvem letu revolucije. Pozneje so se jim pridružili še tisoči in tisoči. Prav v teh dneh se spet spominjamo žrtev v kočevskih breznih.
»Ne daj, da belih cerkvic več ne bo.« Tudi veliko cerkva je bilo porušenih, samo na ozemlju naše škofije preko 100.
Dragi bratje in sestre! Prosímo za našo mladino. Grozde je njen zavetnik. Vse preveč je mladih razočaranih, ker morda nikoli niso odkrili svoje globine in si zastavili temeljna vprašanja o smislu življenja, o pomenu svobode in osebni odgovornosti. Mladi, ki živijo v prostoru brez bo Boga, so videti utrujeni in postarani. Sveti Duh, ki spreminja obličje zemlje, naj se dotakne naših mladih generacij. Naj Sveti Duh upogne, kar se upira božjemu delovanju, ogreje vse, kar mrzlo je, kar je suho, naj zalije in ozdravi rane vse. Vse rane slovenske Cerkve, saj brez njegove milosti človek poln je bednosti. Prosímo Marijo, nevesto Svetega Duha, naj tudi nam izprosi obilne nebeške darove, ki bodo tudi nas usposobili za prave Kristusove pričevalce.
Blaženi Alojzij Grozde, izprosi naši slovenski Cerkvi moč in luč, da zaživi v novi svetosti, da bo spet luč, sol in kvas.
Amen.