V nedeljo, 9. junija 2013, ob 11. uri je v kapeli v Kočevskem Rogu potekala štiriindvajseta obletna maša za žrtve revolucionarnega nasilja. Somaševanje je vodil novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Prepeval je cerkveni mešani pevski zbor Franceta Gačnika iz Stranj pri Kamniku. Po maši je sledil kulturni program, ki ga je pripravila Nova slovenska zaveza. Osrednji govornik je bil dr. Matija Ogrin, zbrane pa sta nagovorila tudi Marta Keršič in Marjan Kovač.
Spoštovani g. predsednik republike, predstavniki političnih strank …, Nove slovenske zaveze, drugi predstavniki družbenega življenja, dragi sobratje duhovniki, spoštovani svojci žrtev …!
Spet smo se, že 24-tič, zbrali v tej kočevski zeleni katedrali ob enem izmed 600 grobišč, ki so Slovenijo po vojni spremenila po površini v eno največjih morišč v Evropi. Tu ob breznu pod Krenom so našle svoj tihi dom številne zamolčane, znane in neznane, vojaške in civilne, žrtve povojnih pobojev. Potem ko so bili kot begunci vrnjeni s prevaro in za podlo kupčijo za umik vojske in s tem izgubo ozemlja slovenske Koroške (kot pravijo poznavalci teh dogodkov).
Tu smo se zbrali, da bomo za žrtve molili in se zahvalili za njihovo pričevanje in poklonili njihovi žrtvi, saj so se mnogi poslavljali z vero v srcu in molitvijo na ustnicah ter z rožnim vencem v roki. Prepričan sem, da so mnogi umirali po Jezusovem zgledu tudi z odpuščanjem v srcu, ne le naproti naščuvanim in zaslepljenim eksekutorjem, ampak tudi resničnim krivcem za njihovo smrt. To nam dokazujejo kupi rožnih vencev, ki so se našli na mestih izkopa množičnih grobov in nekaterih znanih žrtev, n. pr. zakoncev Zavasnik. Leta 2003 so pod očetovim skeletom našli še mamin skelet. Ker je bila noseča, je kot mati prekrižala roke na otroku in ga varovala z rožnim vencem. To so dokazovale jagode, ki so jih našli v dlančnih kosteh, kot je dokumentirano v znanem filmu Jožeta Možine.
Dragi bratje in sestre!
Danes je tudi zunanja slovesnost praznika Srca Jezusovega. Praznik nas vabi, da se zazremo v prebodeno srce za grehe vseh nas, tudi za grehe žrtev in zlasti vnebovpijoče grehe morilcev. Namen praznika je ne le, da se zahvaljujemo za neskončno Božjo ljubezen, ki nas je rešila večne smrti in odprla vrata večnega življenja, kakor upamo, tudi žrtvam, ki se jih danes spominjamo. Praznik je namenjen tudi zadoščevanju za strahotne k Bogu vpijoče grehe bratomorne vojne. Zato vas vabim, da se potrudimo, naj te naše daritve in naših molitev ne zasenči najmanjša misel sovražnosti. Zazrimo se v Jezusovo Srce, najbolj nedolžno in sveto. Iz odprtega srca je pritekla kri, ki je postala odkupnina za vse hudobije človeških src. Bogastvo dobrote in usmiljenja, bogastvo odpuščanja in velikodušnosti. Gospod s prebodenim srcem nam upravičeno tudi kliče: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam.«
Okrog Gospodovega oltarja se zbiramo s prošnjo za spravo z Bogom in med nami, med živimi in rajnimi, med žrtvami in zločinci, po Jezusovem zgledu, ki je molil za svoje rablje in prosil zanje odpuščanja. Vedno znova naredi name velik vtis mozaik tu za nami. Govori nam, da je Jezusovo delo odrešenja namenjeno vsem, da sta k mizi večnega življenja povabljena oba, zločinec in žrtev, seveda če se zločinec pokesa in spokori.
Slišali smo besede apostola Petra: »Če potrpežljivo prenašate, ko trpite, čeprav dobro delate, je to milost pred Bogom.« V pismu se je apostol obrnil na sužnje, ki so se spreobrnili k veri in so morali, kot vsi sužnji v tedanji družbi, prenašati nerazumevanje in nečloveške krivice. Naroča jim, naj ne podležejo nagonskemu odzivu, ki se lahko porodi v takih okoliščinah, temveč naj posnemajo Jezusovo ravnanje. Spodbuja jih celo, naj odgovorijo z ljubeznijo. Tu ne gre za uspavanje zavesti, da bi bili neobčutljivi in se ne bi borili proti krivicam in borili za pravico in resnico. Gre za širino duha prave ljubezni, ko naj bi kristjan začel odpuščati in ljubiti prvi. Pri tem pa ne smemo izgubiti zaupanja in vere, da za vsakim velikim petkom, ko se na videz pokopavata resnica in pravica, pride vstajenjsko jutro, ko ti zasijeta v slavi in zmagi.
Dragi bratje in sestre!
Pred kratkim smo z vso častjo in dostojanstvom pokopali v ljubljanski stolnici velikega trpina in nekrvavega mučenca škofa dr. Gregorija Rožmana in mu s tem vrnili pravico do groba v domači slovenski zemlji. Vrnitev v domovino naj spodbudi proces notranjega očiščenja za ves narod. Upamo, da bo to žarek v slovensko sivino zamer, neodpuščanja in hladnih medosebnih odnosov. Upamo in upravičeno pričakujemo, da bo njegov pokop, čeprav so mu nekateri nestrpni duhovni dediči komunizma nasprotovali, spodbudil vse, ki imajo oblast in so za to odgovorni, da bodo kljub finančni krizi poskrbeli tudi za popravo krivic in civiliziran pokop žrtev medvojnih in povojnih pobojev. Na ta pokop še vedno čakamo in o spravi ne moremo govoriti dokler se to ne realizira. Samo to bo dokaz, da se naša država hoče resno uvrstiti med države, ki spoštujejo osnovne civilizacijske norme in človekove pravice.
Dragi bratje in sestre!
V domovini in marsikje na tujem se v začetku junija vsako leto s sočutjem spomnimo največje tragedije v naši slovenski zgodovini, množičnih izvensodnih nečloveških pobojev tisočev vojnih ujetnikov domobrancev, v glavnem mladih fantov in mož, pa tudi številnih civilistov, ki so se umaknili pred pričakovanim nasiljem revolucionarnih zmagovalcev. Vseh teh žrtev se ne spominjamo, ker bi v sebi gojili in razpihovali sovraštvo, ali bi hoteli podaljševati spore v slovenskem narodu. Še manj, da bi mislili celo na kakršnokoli maščevanje. To bi bilo nezdružljivo z mašno daritvijo in nam mora biti kot kristjanom tuje. Vsi pa moramo vztrajno moliti, opozarjati in delati za to, da pridemo na vsak način do narodne sprave. Mi, ki smo spravljeni z Bogom po Jezusu Kristusu, moramo prvi odpustiti. Jezus nam je »zapustil zgled« (pravi isto pismo apostola Petra, ki sem ga omenjal), da bi hodili po njegovih stopinjah. To so stopinje odpuščanja. Samo po njih lahko pridemo v lepšo prihodnost našega naroda.
Amen.
škof Andrej Glavan
----------------------------------------------------
Grobišče Pod Krenom simbolno predstavlja številna druga grobišča po vsej Sloveniji. Prvo spravno slovesnost je 8. julija 1990, ob udeležbi več kot 30.000 vernikov, vodil tedanji ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar. Od ustanovitve novih škofij 7. aprila 2006 dalje grobišče leži na ozemlju novomeške škofije.
Namen srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. V Rog že več kot dve desetletji tradicionalno prihajajo svojci pobitih vojnih ujetnikov, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške. Verujoči čutijo posebno skrb in dolžnost do svetega kraja, kjer počiva veliko število mučencev novejše zgodovine. Kapelo v Kočevskem Rogu je maja 2005 umetniško opremil slovenski jezuit p. Marko Ivan Rupnik skupaj z ekipo umetnikov iz Centra Alleti v Rimu.
Povzeto po Uradu za stike z javnostjo pri SŠK