sreda, 27. februar 2013 – 9.00, Šmihel
Uvod: Dragi bratje duhovniki, dragi verniki! Današnjo duhovno obnovo začenjamo s sv. mašo, pri kateri se bomo kot škofijski prezbiterij spomnili sedanjega papeža Benedikta XVI., ki se bo jutri odpovedal službi rimskega škofa in s tem papeški službi. Naj bo ta molitev zanj zahvala tudi za zgodovinski dogodek ustanovitve novomeške škofije in imenovanje prvega škofa.
7. april 2006 bo postal mejnik cerkvene zgodovine tega dela Slovenije, hvaležni pa smo mu tudi za prelep zgled ponižnega in očetovskega pastirja in neutrudnega služenja v visoki starosti, saj je po Leonu XIII. prav on doslej najstarejši papež.
Priznajmo in obžalujmo najprej svoje grehe, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.
Homilija: Božja beseda, ki smo jo slišali, nam lahko služi kot temelj za razumevanje Odrešenikovega poslanstva. Prerok Jeremija v tako imenovanih Jeremijevih izpovedih pričuje o svojih notranjih krizah, o tem, kako mu strežejo po življenju, čeprav ljubi svoje ljudstvo in zanj moli. V tem je Jeremija predpodoba Odrešenika.
V evangeliju Jezus ponovno govori o svojem trpljenju in vstajenju. Luka za to tretjo napoved posebej pripominja, da dvanajsteri niso nič od tega razumeli. Apostoli so še vedno pričakovali, da se bo Kristusovo kraljevanje razodelo neposredno na veličasten način. Nekoliko prej je Jezus morda sam zavedel apostole, ko jim je govoril, da bodo oni, ki so vse zapustili, sedeli na 12 prestolih in sodili, torej vodili 12 Izraelovih rodov. To je dalo povod za prošnjo matere Zebedejevih sinov. Prošnja razodeva veliko nerazumevanje skrivnosti odrešenja, ki le preko križa vodi k plačilu in slavi. Jezus izkoristi priložnost in ob godrnjanju drugih apostolov vsem pove, kakšni odnosi morajo urejati njihova razmerja, da se morajo odpovedati želji po oblasti oziroma služiti drug drugemu. Življenje vsakega kristjana, še posebej apostola, ni gospodovanje ampak služenje in daritev za rešenje vseh.
Tako je razumel življenje, škofovsko in papeževo poslanstvo tudi papež Benedikt XVI. Ob napovedi papeževega odstopa so svetovni mediji objavljali sliko strele v vrh kupole Sv. Petra med nevihto nad Vatikanom. Presenečenje, šok … Po tem šoku pa so sledile ocene, da je Benedikt XVI. s svojo odpovedjo papeški službi pokazal veliko ljubezen in odgovornost do Cerkve. Nam vsem je lahko vzor iskanja Božje volje. Kot je sam izjavil v knjigi Luč sveta v pogovoru s Petrom Seewaldom, je želel postati duhovnik in profesor, nikoli pa škof, prefekt najodgovornejše rimske Kongregacije za nauk vere, še manj pa papež. A v okoliščinah, v odločitvi odgovornih predstojnikov, torej papežev Pavla VI. in Janeza Pavla II. ter v skoraj soglasni volji oziroma izvolitvi večine kardinalov, je ponižno spoznal in sprejel Božjo voljo. Kakor je Marija bila prepričana, da je Božja volja, da vztraja v devištvu, a je ob nekoliko nejasnem angelovem oznanilu izrekla svoj »Zgodi se!«, tako je tudi Joseph Ratzinger vsakokrat spoznal in sprejel Božjo voljo. A kaj je Božja volja, se je spraševal ob pešanju moči pri 86 letih tudi v odgovornosti do službe, za katero je potrebna ne le moč duha in razuma, ampak tudi moč telesa. Sam je zapisal: »Ta moč je pri meni v preteklih mesecih tako opešala, da ne zmorem več opravljati zaupane mi službe« (pismena izjava na konzistoriju). A takoj je dodal, da bo Cerkvi služil tudi v prihodnosti z življenjem v molitvi in morda tudi še s pisanjem knjig. V treznem premisleku in v molitvi je sprejel težko in nenavadno odločitev, se odpovedal službi rimskega škofa in s tem vrhovnega pastirja Cerkve. V tem bo zgled vsem duhovnikom, škofom in najbrž tudi bodočim papežem. Njegovo pričevanje je bila tudi izredna ponižnost, nenavezanost na funkcijo, ki je povezana z veliko močjo in odgovornostjo, a kot je sam dejal, je v tej službi čutil vedno tudi svojo veliko nemoč.
Na kaj je mislil, ne vemo: Ali samo na telesno izčrpanost, dolžnosti, ali tudi na notranje probleme, da ne rečem zdrahe, ne vemo. Veliko časa in energije pa mu je vzelo reševanje perečih notranjih vprašanj Cerkve, ki so se prav v njegovem času zgostila; od spolnih zlorab – ki so se pojavljale že prej, a prav njemu kot prefektu Kongregacije za nauk vere, ki je bila kompetentna za te zadeve, so očitali, da je bil premalo odločen, zato se je toliko bolj odločno odzival kot papež – pa do usihanja vere zlasti v Evropi. Iz njegovih govorov, zlasti o novi evangelizaciji, in obiskov po Evropi je bilo čutiti željo, kako vrniti stari celini krščansko dušo, ki je ponesla evangelij po vsem svetu, zdaj pa životari; kako jo rešiti relativizma in nasprotij med znanostjo in vero, v katere se je zapletla. Ob izvolitvi so kardinali v njem videli nekoga, ki bo kot izredno razgledan teolog in mislec imel pred očmi prav to utrujeno moralno in idejno zmedeno Evropo in bo preprečil širjenje te duhovne puščave relativizma, verskega indiferentizma in moralnega razkroja, ko se ne ve, kaj je prav in kaj narobe.
Papež Benedikt XVI. je bil izreden teolog. Napisal je veliko knjig. S preprosto, a jasno besedo je znal izraziti najgloblje resnice. Njegove knjige, intervjuji so pravi vrelci svežih teoloških misli in razkrivajo ne le velikega znanstvenika s široko razgledanostjo, ampak predvsem moža globoke vere in človeka dialoga ne le znotraj Cerkve in med krščanskimi Cerkvami, ampak tudi z drugimi religijami (judovstvom, islamom …). Kljub starosti je skušal slediti globalizacijskim premikom in spremembam. To se je pokazalo tudi s tem, da je v svoj način komuniciranja sprejel tudi sodobne elektronske medije. Pred kratkim je izšla debela knjiga kratkih sporočil s Twitterja, ki so bila naslovljena nanj.
Predvsem pa je njegova zapuščina trdna vera in prepričanje, da je svetla prihodnost le v Bogu. Brez Boga tudi človek nima prihodnosti. To velja še zlasti za Evropo, ki se, tako se vsaj zdi, želi odreči krščanskim koreninam in kjer je na pohodu družbeni in moralni anarhizem. V Bogu je edini temelj za človekovo dostojanstvo, pravo svobodo, pravičnost in mir v svetu.
Osebno imam nanj izredno lepe spomine. Z njim sem se srečal kar nekajkrat. Prvič smo se srečali z njim vsi slovenski škofje ob obisku »ad limina« v letu 2001 in drugič istega leta na posebnem seminarju o škofovski službi. Obakrat je bil še prefekt Kongregacije za nauk vere. Trikrat sem se srečal z njim kot papežem na splošni avdienci le z bežnim pozdravom in rokovanjem. Dvakrat pa »uradno«. Prvič na škofovski sinodi leta 2005. Takrat se je nekaj dni ob določenih urah in v posebnem prostoru na kratko srečal z vsakim sinodalnim »očetom« posebej. Drugič pa ob uradnem obisku »ad limina« leta 2008, ko se je v osebnem razgovoru srečal z vsemi slovenskimi ordinariji. Pred tem osebnim pogovorom oziroma srečanjem o škofiji sem imel kar nekaj treme, a so v prijaznem očetovskem pogovoru kmalu padle vse zavore. Ko me je vprašal, kaj je največji problem komaj dve leti stare nove škofije, sem mu omenil zlasti pomanjkanje duhovnih poklicev – škofija je imela ob ustanovitvi leta 2006 le enega bogoslovca. Omenil sem, da imamo trenutno (torej v letu 2008) štiri bogoslovce. Nato je takoj dejal: »Pogum, vidite, 300% jih je več.« Neverjetno, kako simpatično je znal opogumiti tudi v neugodnih okoliščinah.
Zadnjikrat pa sem se z njim pozdravil in skupaj še z drugimi škofi fotografiral na splošni avdienci 30. januarja letos. Ko sem se vrnil so me spraševali, kakšen je bil videti: Zdel se mi je fizično izredno slaboten, čeprav je duhovno še povsem svež.
Položimo sedaj na oltar zahvalo za tega velikega papeža, ki bo še naprej zvesto služil Cerkvi z molitvijo, s prošnjo, da bi tudi sami sledili njegovemu iskrenemu pričevanju za Kristusa.