Športna dvorana Leona Štuklja, nedelja Kristusa Kralja, 25. 11. 2018, ob 10.00
Dragi vsi navzoči in vsi, ki spremljate to sklepno mašo novomeškega misijona preko valov Radia Ognjišče. Prisrčno pozdravljam vse misijonarje, vse mestne župnike in druge duhovnike, vse sodelavce pri tem bogoslužju, ministrante, pevce združenih zborov in člane pihalnega orkestra Krka.
Danes sklepamo 10-dnevni misijon s slovesnim praznikom Kristusa Kralja vesoljstva, ki kakor mogočen slavolok sklepa tudi cerkveno leto. Danes se bomo zahvalili za vse milosti misijona. Hkrati bomo prosili, da bi vsa semena, ki jih je Bog posejal po misijonarjih in drugih, ki so sodelovali v misijonskem dogajanju, zrasla in rodila obilen sad večje pravičnosti, ljubezni, bogatejših medsebojnih odnosov v zakonu, družini, med sosedi in sodelavci. Skratka, da bi z večjim navdušenjem sledili klicu svetosti, h kateri smo vsi poklicani in bi z novim elanom in spoznanji gradili Kristusovo kraljestvo, ki je kraljestvo polnosti življenja, ki ga je oznanil in prinesel na svet Jezus sam.
Prisluhnimo najprej sporočilu današnjega praznika. Za kakšno kraljestvo, za kakšnega kralja gre. Pilat je tako rekoč izsilil od Jezusa to poimenovanje: »Ti si judovski kralj?« ga je vprašal. Jezus mu odvrne: »Praviš to sam od sebe, ali so ti drugi povedali o meni?« Ob koncu dialoga, ko Pilat zve od Jezusa, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, ga kljub vsemu še enkrat vpraša in mu vsili trditev: »Torej si vendarle kralj?« Jezus mu spet odvrne: »Ti praviš, da sem kralj …« Jezus nato pove glavno misel pogovora: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.«
Kakšna pa so kraljestva, kakšni so oblastniki tega sveta? Vedno so si bili podobni, ker po izvirnem grehu ranjena človeška narava ostaja enaka. Plemeniti se le po božji milosti oziroma po Božji besedi. Stare pravljice se po navadi začenjajo z besedami: »Nekoč je živel kralj …« Moderne pravljice pa imajo drugačno vsebino, in sicer nekako takole: »Nekoč bomo uveljavili …« pravični družbeni red, pravične zakone, neskorumpirana privatna in državna podjetja, raj na zemlji … Razlika je torej v času: stare pravljice govorijo o preteklosti, današnje o prihodnosti. Druga razlika je v tem, da v stare več ne verjamemo, v današnje pa še vedno veruje veliko ljudi. Zato je človeštvo bilo pogosto ali je še vedno razočarano in noče ali težko verjame v nekega idealnega vladarja, ker smo vsi ljudje omejeni. Če že ne verjame v vladarja, pa se morda vendarle najde kakšen boljši red, ki bo ljudi prisilil, da bodo dobri. Toda kako je mogoče prisiliti svobodnega človeka? Vsi podporniki totalitarnih oblasti, ki želijo vpeljati nov red, priznavajo, da je na začetku nujno potrebno nasilje. To je izkušnja vseh časov. Idealisti vseeno zatrjujejo, da je to le začasna stopnja. V času sprememb se predpostavlja ne le, da bodo novi zakoni pravični, temveč tudi, da bodo vladali idealni ljudje. Toda izkušnja uči, da so bile take predpostavke zgolj iluzija. Od totalitarizma se le z naporom vračamo k demokraciji, ki je najboljša med vsemi slabimi ureditvami, saj ima tudi ta svoje omejitve in se vedno lahko izrodi. Človek je brez moralnega napora vedno nagnjen k sebičnosti. Po izvirnem grehu ranjena narava se vedno lahko odvrne od dobrega in plemenitih namenov v nasprotno smer.
Tudi obljube Božjega kraljestva so na prvi pogled podobne utopičnim načrtom za prihodnost. Razodetje postavlja pred oči ideal, ki se le počasi uresničuje. Lahko bi rekli le v oazah. Vprašujemo se, zakaj pri Bogu poteka ta gradnja Božjega kraljestva tako počasi? Vsa oblast, celo svetovni red je v njegovih rokah. Čaka na trenutek, ko bo lahko preložil vso svojo oblast na človeka, da ta ne bi bil zgolj podložnik, temveč bi vladal skupaj z njim, sedeč na njegovi desnici poleg njegovega prestola na zemlji. Po vseh prerokih se bo to uresničilo v mesijanskem času po dolgi vzgoji Božje previdnosti.
Današnji svet še ne sprejema, da bi se kraljestvo uresničilo tako, kot hoče Jezus. Toda trdna obljuba ostaja, da bo nekoč svet sprejel to kraljevanje in takrat bosta nastala novo nebo in nova zemlja, večno kraljestvo Jagnjeta.
V teh dneh ste, dragi misijonarji skušali utrjevati temelje tega božjega kraljestva: pravičnost, evangeljsko poštenost, temelje evangeljskih odnosov v luči blagrov in Jezusove zapovedi ljubezni. Utrjevali ste temelje osrečujočih medsebojnih odnosov v družinah in v zakonu kot njenemu temelju, pravi odnos do svetosti življenja. Upam, da ste v marsikom utrdili življenjsko orientacijo, utrdili prepričanje, do katerega je prišel Kette, ki je bil nekaj časa tudi Novomeščan in je zapisal: »Glej menil sem, da mogel bi živeti brez tebe kdaj, brez svojega Boga. A naj li rastejo vonljivi cveti brez sonca sredi jasnega neba.« Ali kakor je zapisal Thomas, Mann sloviti nemški pisatelj in Nobelov nagrajenec: »Zanikati krščansko etiko in kulturo ali oboje zavreči, bi se reklo, vrniti se na najnižjo stopnjo primitivizma. Ko sem 60 let študiral družbo in človeka, ne najdem iz svetovnih stisk drugega izhoda, kot ga je pokazal Kristus. Zemlja ne more zdržati brez Boga.«
Da, brez vere, trdne vere, brez vere v osnovne evangeljske resnice o dostojanstvu človeka, o enkratnosti vseh ljudi, da moramo v bližnjih videti Kristusa samega po besedah: »Kakor ste storili enemu teh najmanjših, ste meni storili,« ni mogoče srečno, veselo in pošteno živeti niti po božjih zapovedih, ki jih je Bog zapisal v naša srca niti po postavi, ki jo je Jezus dopolnil z novo zapovedjo ljubezni, kaj šele po najglobljem razodetju po načelih blagrov, ki so nekaj edinstvenega na svetu na verskem področju. Vedno znova se potrjuje resnica, do katere je prišel Dostojevski: »Če Boga ni, je vse dovoljeno.«
Dragi bratje misijonarji. Srčna hvala vam za vaše besede in zlasti vaša osebna pričevanja. On, ki je rekel, da nič ni tisti, ki seje, sadi in zaliva, ampak da je odvisno vse od njega, ki daje rast, pa naj s svojo milostjo bdi nas vašo setvijo in rastjo dobrega v dušah. Marija, ki nas kot dobra mati spremlja na naši poti vere, pa naj bdi nas tem, kar ste posejali v novomeškem Gospodovem vinogradu.
Amen.