stolnica v Novem mestu 2013
Uvod:
Iskren božični pozdrav vsem, ki ste se podali nocoj v cerkev k tej prvi, t. im. angelski ali polnočni maši, ko bomo tako kot vsako leto slišali praznično sporočilo angela: »Oznanjam vam veliko veselje … Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.« (Lk 2, 10-14).
Odprimo nocoj svoja srca za božji nagovor. Obžalujmo pa najprej svoje grehe, da nas bo Božje Dete moglo napolniti s svojo milostjo in radostjo.
Homilija:
Dragi bratje in sestre! Praznujemo Božič, ta najbolj prisrčen praznik v vsem letu, na katerega nas vežejo toliki lepi spomini in intimna čustva, ki so nam sveta. To so spomini na dom, otroštvo, na starše, brate in sestre, ki jih morda ni več.
Božič je dan, ko bi ves svet moral biti srečen. A žal ni. Spominjamo se rojstva, ki bi moralo biti jamstvo za mir, za ljubezen ali vsaj strpnost. Kako bi se človek ves presunjen ne prepustil v objem svetlobe in tihe sreče ob zavesti, da veliki Bog prihaja kot otrok med nas. Jaslice so večno šepetanje o Bogu, o ljubezni, o miru in upanju, o veličini človeka.
Božična pesem poje: »Let tisoč in več je od one noči, a Jezus še isti med nami živi.« Ne v jaslicah, ki so le slikovito znamenje njegovega prvega prihoda na svet, ampak v evharistiji. V skrivnosti božiča se nahaja skrivnost evharistije. On, ki se je rodil v Betlehemu – kar pomeni (to ime) hiša kruha – je kasneje dejal: »Jaz sem kruh življenja.« (Jn 6,35).
Božič in evharistija sta izraza skrite in realne navzočnosti, navzočnosti v majhnosti. V malem detetu in v hostiji se Bog podarja svetu in človeku. V majhnosti se razodeva njegova moč! Bog je tu tako velik, da more postati majhen. Bog je tako močan, da se more napraviti nebogljenega in se nam približa kot nebogljen otrok, da bi mogli ljubiti. Bog je tako dober, da se je odpovedal sijaju in se ponižal v hlev, da bi ga mogli najti in bi njegova dobrota tudi nas ganila. Božja majhnost nas ljudi dela velike.
Po pravici vzklika cerkveni učitelj sv. Ambrož: »Hotel je postati otrok, da bi ti lahko postal popoln človek; stisnjen v povoje, da bi bil ti osvobojen zanke smrti; v hlevu je, da bi tebe postavil na oltarje; na zemlji je, da bi ti dosegel zvezde.«
Če je Jezusovo rojstvo v jaslih začetek, je postavitev evharistije dovršitev odrešenja in trajni dar, ki bo v večnosti prešel v nebeško gostijo.
Kot k novorojenemu Odrešeniku v jaslih se moramo ponižno skloniti tudi k nebeškemu kruhu na oltarju. K ponižnemu Bogu se moramo skloniti: »Molim te ponižno skriti Bog nebes …« Zato se kristjani prav na Božič pri veroizpovedi ob besedah: »in se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device,« globoko priklonimo ali pokleknemo.
V mestu Betlehem, a žal tudi v srcih naših sodobnikov, pa zanj ni bilo in velikokrat ni prostora. Le ponižni morejo prepoznati pravo veličino Boga in ga sprejeti. V Betlehemu so bili to pastirji, na Golgoti desni razbojnik in rimski vojak, v evharistiji pa le človek ponižnega in odprtega srca, predvsem pa Marija.
Marijino naročje ga je sprejelo kot rodovitna zemlja pšenično zrno, da ga zdaj duhovniki moremo priklicati na oltarjih in deliti kot veliki dar božje ljubezni. Zato pa samo obhajanje evharistije prerašča zgolj spomin in čustveno doživetje v realno in resnično srečanje z Njim, ki svoje večno podarjanje razširja, ponavzočuje in se daruje za nas. V koščku kruha se nam nezadržno podarja neizmerna ljubezen. Zato se pri vsaki sv. maši, tudi nocoj, nahajamo v Betlehemu, se srečamo z živim Odrešenikom, ga prepoznamo v majhnosti in preprostosti kruha, ga sprejemamo v svoje življenje in po odhodu in cerkve živimo iz tega srečanja, da bi lahko vsem pričali z Božjo radostjo.
Vsekakor drži: če nista božič in sv. maša srečanje s tistim, ki se je naselil med nami in prebiva v nas, potem nismo doumeli in doživeli Odrešenikovega prihoda.
Dragi bratje in sestre!
V luči teh misli vam in vsem vašim domačim želim milosti polni in vesele praznike kot srečanje z Njim, ki hoče biti Emanuel, Evharistija – Bog z nami in med nami.
Amen.