Srečanje se je pričelo z molitveno uro pred Najsvetejšim z molitvijo svetega rožnega venca za družine. Z litanijami smo se priporočili Materi Božji, kraljici družin. Med nami je bil tudi kip zaplaške Matere Božje, ki je še bolj nam dal čutiti materinsko bližino. Ves čas srečanja je bilo možnost prejeti tudi zakrament svete spovedi. Sveto mašo je ob somaševanju gospoda generalnega vikarja Petra Kokotca in gospoda dekana dr. Silvestra Fabijana vodil zaslužni novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Po sveti maši so domači župljani pripravili pogostitev, med katero so se spletale nove vezi med zakonci iz različnih župnij.

Srečanje se je nadaljevalo s pričevanjem zakoncev Ravš, ki sta odkrito delila svojo zgodbo – od zakonskih začetkov brez vere do poti spreobrnenja po kateri je najprej stopil eden, nato še drugi. Vsak na svoj način, a danes skupaj, trdno zasidrana v veri. Njuna zgodba je marsikoga spodbudila k temu, da še bolj povabi Boga v svoj zakon. Naj Bog utrjuje slovenske zakonce. Krepi njihovo ljubezen in jih vodi po poti vere.

Katja Smolič

†††

»Kljub majhnemu številu udeležencev, je bilo srečanje slovesno in lepo.  Zaslužni škof Andrej Glavan je v izredno lepi pridigi poudaril svetost in pomembnost zakona med možem in ženo, pomembnost edinosti staršev in pristnosti. Spregovoril je tudi o svetosti življenja in nas zakonce spodbudil k k sprejemanju življenja. 

Kot voditeljskemu paru zakonskih skupin  se mi zdi, takšno srečanje pomembno, saj se srečujemo zakonci s svojimi družinami. Podelimo si svoje izkušnje, preizkušnje, veselje. Otroci se med seboj spoznavajo in vidijo tudi druge družine, ki živijo enake vrednote. To je za njih še posebno pomembno, saj tako vidijo, da res niso "čudni".  Lepo je, ker se med vsemi temi ljudmi, počutiš kot da jih poznaš že vrsto let. Hvaležna za tovrstno srečanje, ki bi lahko postalo stalnica.«

Ana Marija in Damjan Žerjav, voditeljski par

†††

Pozdrav novomeškega škofa msgr. dr. Andreja Sajeta zakoncem

»Dragi zakonci, zbrani ste v svetem jubilejnem letu, ki je posvečeno krščanskemu upanju. Papež Frančišek je v buli, s katero je razglasil jubilejno leto, zapisal. »Krščansko upanje ne vara in ne razočara, saj temelji na gotovosti, da nas nič in nihče ne more ločiti od Božje ljubezni«. Krščansko upanje je izraz vere v Boga, ki nas ljubi. Je temelj krščanskega in zakonskega življenja. Ženin in nevesta si pri poroki obljubita nepreklicno zvestobo in ljubezen. Njuna odločitev za ta korak temelji na Božji obljubi. Bog bo dal potrebno milost za skupno življenje v zakonu, iz katerega nastane družina. Vajina skupna pot se je tako začela in temelji na obljubi.   Jubilejno leto je priložnost za zahvalo za dosedanje življenje, obenem pa za ovrednotenje prehojene poti. Vprašate se lahko, kaj je bilo dobro in je dragoceno v vajinem zakonu in katera so tista področja v odnosu, ki so še potrebna posebne skrbi in pozornosti. Gospod naj vam vsem po Svetem Duhu da močno vero. Utrdi naj vašo ljubezen in vas poveže med seboj in v trdno občestvo Cerkve.«

†††

Homilija upokojenega novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana

Spoštovana gospod župnik in gospod Fonzi, duhovniki, zakonci, starši!

V svetem letu smo se zbrali v tednu družine, ki poteka od praznika sv. Jožefa do Gospodovega oznanjenja pod geslom Pričevalci upanja. Namen tega tedna je, da ozavestimo, da moramo biti vsi kristjani pričevalci za Kristusa in prinašalci njegovega upanja.  

V nadaljevanju naj najprej navedem nekaj lepih, pomembnih misli o družini, sedanjega papeža Frančiška, ki preživlja svojo bolezensko kalvarijo.

Frančišek je na začetek svojega pontifikata kot svojo prvo veliko nalogo postavil družino. Ker je to kraj, kjer se učimo ljubezni, usmiljenja, kjer najdemo Boga, ga slavimo in resnico o njem oznanjamo temu svetu.

Bog na svet ni hotel priti drugače kakor po družini. Bog se človeštvu ni hotel približati drugače kakor preko nekega nazareškega doma. Bog zase ni hotel drugega imena kakor Emanuel – Bog z nami, Bog za nas.

Družina je res velik dar Boga, ki je Bog z nami, ki nas ni hotel pustiti v samoti, brez kogarkoli in brez doma. Toda Bog ne samo sanja, ampak poskuša vse delati »z nami«. Njegove sanje se uresničujejo v sanjah mnogih parov, ki imajo pogum, da iz svojega življenja naredijo družino. »Zato je družina živi simbol načrta ljubezni, ki ga je nekega dne sanjal Oče. Ustvariti si družino pomeni imeti pogum, da postanemo del Božjih sanj.«

Ne moremo si predstavljati zdrave družbe, ki ne daje dejanskega prostora družinskemu življenju, družini, ki je osnovna celica družbe in Cerkve. Ne moremo si predstavljati prihodnosti družbe, ki ne podpira zakonodaje, ki je sposobna braniti in zagotavljati minimalne ter nujne pogoje, v katerih se družine lahko razvijajo, zlasti tiste, ki so na začetku poti.

Na nekem svetovnem srečanju družin je papežu Frančišku v razgovoru z družinami nek otrok postavil vprašanje: »Kaj je Bog delal, preden je ustvaril svet?« Papež mu je odgovoril: »Preden je ustvaril svet, je Bog ljubil, saj je Ljubezen.« Tako mogočna in neustavljiva ljubezen, da je ustvarila svet. Svet je čudovito delo, a najlepše delo je družina. Bog je vse dal prav družini: »Vso ljubezen, ki jo ima Bog v sebi, vso lepoto, ki jo ima Bog v sebi, vso resnico, ki jo ima Bog v sebi, vse je izročil družini. Družina je zares družina, kadar je sposobna odpreti srce in sprejeti to ljubezen. V srcu, odprtem za ljubezen, kakor je bilo srce družine Marije in Jožefa, je lepota.«

Človek po grehu v sebi sicer nosi neko notranjo razdeljenost. Dokaz je že prvi bratomor in vse, tudi današnje vojne. Od nas je odvisno, kako se odločimo in katero pot izberemo. Tudi po izdajstvu Adama in Eve je Bog še naprej spremljal človeštvo in mu podaril celo svojega Sina. Bog po papeževih besedah družino išče, rad potrka na njena vrata, da jo vidi zbrano skupaj, všeč mu je, da vidi, da si družine iščejo druge družine, saj tako nastaja družba dobrote, resnice in lepote. Družina je utemeljena na ljubezni, lepoti in resnici. Četudi so v njej prisotne težave, celo prepiri in utrujenost ali, kot je slikovito rekel papež, četudi lahko celo 'letijo krožniki', otroci celo noč jokajo, četudi je prisoten križ, je družina kakor »tovarna upanja, življenja in vstajenja, saj jo je hotel imeti Bog sam.«

Spoštovani zakonci, starši in vsi navzoči.

Naj se v tem tednu družine dotaknem še enega akutnega in urgentnega vprašanja – izumiranja našega naroda, ob katerem nekateri zapirajo svoja ušesa.

Pred približno 60 leti je naš profesor filozofije na Teološki fakulteti v Ljubljani v reviji Naša luč objavil članek Nekdo naj zakriči. Opozoril je na kritično padanje rodnosti. Čeprav se je takrat rodilo še cca 30.000 otrok na leto. Zdaj trenutno pa že veliko let redno pod 20.000. Mednarodne študije nas po številu sklenjenih zakonskih zvez uvrščajo na zadnje mesto v celotni Evropski zvezi. Skrb vzbujajoče stanje na področju sklepanja zakonskih zvez je povezano tudi z eno najnižjih rodnosti v Evropi. Vse je posledica lahkomiselnega zanemarjanja in razvrednotenja zakonske zveze in družine. Vzroki so v pravni izenačitvi zakonske in izvenzakonske skupnosti, večje ugodnosti domnevno enostarševskih družin, ki pa to v resnici sploh niso, ekonomske prednosti, višji otroški dodatek, nižji prispevki za vrtec in še bi lahko naštevali ugodnosti, zaradi katerih so prave družine in zakonci v slabšem položaju kot navidezne enostarševske družine. V Katoliški Cerkvi smo prepričani, da je sklenjena civilna in cerkvena zakonska zveza znamenje vseživljenjske zveze ene ženske in enega moškega  in je zakrament, znamenje Božje navzočnosti v družini in velika naravna in Božja dobrina.

Spričo nizke rodnosti bi pričakovali, da naj bi družine, odprte za življenje, doživljale družbeno priznanje, priznanje, da ohranjajo slovenski narod pri življenju, a velikokrat ni tako.

V drugi številki revije Anine drobtinice, glasilu Aninega sklada, ki podpira številnejše družine, smo lahko prebrali izjavo družine, ki ima 6 otrok, da starša doživljata mešane občutke, da velike družine dostikrat niso razumljene. Deležni so celo očitkov, da prek socialnih doklad živijo na tuj račun. Celo tako daleč gredo, da številnejše družine kritizirajo z argumentom, da po današnjih standardih sodobne družbe otroci večjih družin ne dobijo tistega, kar jim pripada.

Dragi starši! Bodite pričevalci upanja. Bodite zagovorniki prave družine. Ponosni pričevalci – da je v krščanski družini veliko veselja. V družinah, kjer zapirajo srca pred novim življenjem, pravi pregovor, ni ne solz in ne veselja.

O da bi bilo v našem narodu čim več mater, kot je ena od njih, mati osmih otrok, zapisala v zadnji prilogi Družine »Naša družina«: »Biti mama je izpolnitev mojega poslanstva. Sem izpolnjena, ker sem mama.« Mož pa je dopolnil: »Je zahtevno, a tudi zelo lepo. Ob poroki svca se odločila, da bova dala Boga na prvo mesto, najin zakon pa posvetila Mariji.«

Prosimo, da bi se znali v svetem letu navdušiti za spremembo odnosa do družine. Pri nas usiha volja do življenja. Da nas ne bi bolj skrbelo, če kakšna žuželka ali hrošč izumira, kot dejstvo, da naš narod izumira in je v nevarnosti, da z mlajšimi, zdesetkanimi generacijami, ne bomo znali oskrbeti ne svojih izgaranih starejših generacij niti zagotoviti novih duhovnih poklicev, ki bi zagotovili svetlejšo in bolj krščansko prihodnost.

Starši številnejših družin, ki dajo življenje številnim otrokom in jih po najboljši volji tudi dobro vzgojijo, so največji dobrotniki slovenskega naroda. Dragi krščanski starši! Vem, da bom morda za nekatere izpadel staromoden. Vendar samo v številnejših družinah je up za preživetje naroda. Vse druge krize, finančne, gospodarske, so zanemarljive v primeri z demografsko recesijo in krizo.

Zato priporočajmo v teh dneh in vedno svoje družine sv. Jožefu in Mariji!

Naj živi družina!

+ Andrej Glavan

novomeški škof v pokoju

Foto: Jože Jagrič