V svetem jubilejnem letu, ko vsi romamo po poti upanja, je v sredo, 5. februarja 2025, v 83. letu starosti, pot upanja zaključil duhovnik novomeške škofije, gospod Viktor Kastelec. Po težki in dolgotrajni bolezni ter različnih življenjskih preizkušnjah zanj veljajo Jezusove besede: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte«(Mr 6, 31). Odšel je s tega sveta; v veri upamo in molimo, da je na kraju večnosti pri Kristusu, Gospodarju življenja in smrti, kjer si bo njegova duša lahko odpočila.
Duhovnik Viktor Kastelec se je rodil 2. julija 1942 v Velikem Orehku, župnija Stopiče, staršema Janezu in Angeli rojeni Regina, v veliki kmečki družini. Očeta so že kmalu izgubili. Župnija Stopiče je širši javnosti postala znana po tem, da se je januarja 1952 škof Vovk v to župnijo odpravljal na slovesnost, pa so ga v Novem mestu zažgali. Zato je Viktor zakrament birme prejel pozneje v Ljubljani. Že zgodaj se je odločil za duhovniški poklic, zato je vstopil v malo semenišče v Pazinu. Študij teologije je nadaljeval na Teološki fakulteti v Ljubljani. V mašnika je bil po rokah nadškofa Jožefa Pogačnika posvečen 29. junija 1967 v ljubljanski stolnici.
Prvo kaplansko mesto ga je čakalo v revirjih, v župniji Zagorje ob Savi, kjer je kaplanovalmed letoma 1968 in 1971. Najbolj ustvarjalna duhovniška leta je od 1971 do 1981 kot župnijski upravitelj preživel v župniji Mirna Peč. V Mirni Peči je bil med drugim katehet sedanjega novomeškega škofa dr. Andreja Sajeta, ki ga je pripravljal tudi na prejem prvega svetega obhajila in zakramenta sv. birme. Leta 1981 je sprejel v pastoralno oskrbo župnijo Kresnice, kjer je bil župnijski upravitelj in nato župnik štirinajst let, do leta 1995. Eno leto je deloval v župniji Trboje, nato pa se iz zdravstvenih razlogov umaknil z župnije. Od 2003 do 2004 je kot duhovni pomočnik pomagal na župniji Dole pri Litiji, nato pa je bil zaradi bolezni upokojen. Zlato mašo je obhajal 2. julija 2017 v župnijski cerkvi v Stopičah. Zadnjih deset let je bival na svojem rojstnem domu v Velikem Orehku, kjer mu je v bolezni požrtvovalno stregla gospa Frančiška Kastelec.
Duhovnik Viktor Kastelec je bil znan po svoji ljubezni do glasbe, petja in liturgije, saj je imel zelo lep glas. Bil je zelo aktiven član Troštovega pevskega zbora slovenskih bogoslovcev in kjerkoli se je v bogoslovju in kasneje kaj prepevalo, je bil pogosto Viktor zraven.
Zahtevno pastoralno delo mu je načelo zdravje, temu so se pridružili še drugi problemi zaradi človeške krhkosti in nemoči, saj je tudi duhovnik, kljub veličini svojega poslanstva, ranljiv in krhek, večkrat tudi nemočen. Zato naj bo v naših občestvih vedno prisotna skrb za duhovnika in čuteče srce, da bomo skupaj prepoznali, kdaj tudi duhovnik potrebuje trenutek, da se »odpelje v čolnu v samoten kraj sam zase« (prim. Mr6,31). V oporoki je gospod Viktor zapisal, da »vse prosi odpuščanja in se priporoča v molitev«. Vera in zaupanje v Božjo pomoč in usmiljenje mu je pomagala, da je v bolezni in preizkušnji zorel in se pripravljal na končno srečanje z Bogom. Zato so toliko bolj pomenljive njegove zadnje besede, ki jih je zapisal: »Vse vas imam rad.«
Ob smrti duhovnika Viktorja, nas tolaži in nagovarja k razmisleku Jezusova beseda: »Ko je Jezus izstopil, je zagledal veliko množico; zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja. (Mr 6,34)« Ob vsaki smrti duhovnika je pomembno, da se vprašamo, kaj mi storimo za nove duhovne poklice, koliko molimo za svetost in stanovitnost duhovnikov. Vidimo, kako svet potrebuje Jezusove besede ljubezni, upanja in usmiljenja, kako svet potrebuje srečanja z Bogom po zakramentih. Duhovnik je tisti, ki po Božji milosti deli zakramente in prinaša usmiljenje in ljubezen. Pomanjkanje duhovnikov naj nas ne vodi v apatičnost, ampak naj nas spodbudi, da bomo tudi lastno življenje usmerili na pot za Kristusom in bomo radi delali za nove duhovne poklice.
Ob novi maši si je gospod Viktor za novomašno geslo izbral besede: »Zgodi se tvoja volja« (Mt 6,10). Ob zlati maši so te besede dobile dodatno težo, ko je na podobico dal napisati: »Do smrti pokorni tvoji sveti volji.« Sedaj je Božjo voljo dokončno izpolnil. Nas pa te besede kličejo, da bi vsak dan iskali, sprejemali in izpolnjevali Božjo voljo, ki nas združuje z Bogom in med seboj že tu na zemlji in nam odpira pot do skupnosti svetih v nebeškem kraljestvu.