s. Marija Vnebovzete (Julia Hirst), OCD (17. 7. 1935 – 20. 1. 2024)
Sestra Marija Vnebovzete je z vsem srcem in predanostjo živela svoj poklic.
V karmelu je živela skoraj 70 let. Želela je ostati skrita, v molku in samoti.
V Slovenijo je prišla leta 1997 ob blagoslovitvi samostana Marije, Kraljice angelov.
Rojena je bila 17. julija 1935 v Sheffieldu v Angliji, kot Julia Hirst, najmlajša od treh otrok. Doma so redno hodili v cerkev, oče je bil organist.
Mesto Sheffield je bilo med drugo svetovno vojno zaradi tovarn jekla pogosto bombardirano. Velikokrat so morali iti v zaklonišče.Živo ji je ostal v spominu pogled na mesto, vse rdeče od ognja.
Ko je bila majhna, ji je oče podaril slikanico svete Male Terezije.Osemletna je bila pri sveti birmi, ko si je privzela ime Terezija. Mala Cvetka jo je spremljala vse življenje.
Karmel Kirk Edge v Sheffieldu je bil ustanovljen leta 1911. Ob ustanovitvi so bili prisotni tudi člani njene družine. Večkrat so obiskali samostan, tako je sestre poznala že od otroštva. Božji klic je prepoznala še pred 18. letom, vendar je za vstop morala počakati do polnoletnosti.
Vstopila je na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1954, prav na dan, ko je bila razglašena dogma, zato je prejela ime s. Marija Vnebovzete. Prve zaobljube je izpovedala na praznik sv. Jožefa leta 1956, slovesne pa čez tri leta, 20. marca 1959.
Takrat je bilo v skupnosti več kot 20 sester. Življenje je bilo strogo. Tudi elektrike še ni bilo povsod, v celicah so uporabljaleoljne svetilke, ki so bile podobne tistim iz časa sv. Male Terezije.Sestre so izdelovale bogoslužna oblačila in voščilnice, imele so svojo knjigoveznico in s. Marija je to znala delati, rada je skrbela za bolehne sestre.
Leta 1995 se je njen karmel odzval prošnji za pomoč ob ustanavljanju karmela v Mirni Peči. Priorica mati Marija od Vstajenja je aprila 1996 prišla na obisk, z njo tudi s. Marija. Za kanonično ustanovitev samostana je bilo potrebnih 8 sester, zato sta prišli s s. Rafaelo 31. maja 1997, en mesec po blagoslovitvi samostana.
Sprejela je novo domovino Slovenijo. V začetku ji je bilo zelo težko, na nov jezik in drugačno kulturo se je privajala pri svojih 62-letih. Slovensko državljanstvo je prejela prav na dan, ko je bila razglašena novomeška škofija, 7. aprila 2006.
Zvesta je bila molitvi, molku, samoti in rada je imela sestre. Videla je drobne stvari in poskrbela zanje. Veliko je premišljevala Božjo Besedo. Matejev in Janezov evangelij je znala na pamet. Pri podelitvi dnevne Božje Besede, ki jo imamo ob nedeljah, nas je vedno presenetila z izvirnimi premisleki in spoznanji. Pomagala jepri šivanju, v kuhinji, koliko zelenjave je očistila, šivala je škapulirje, bela oblačila za sveti krst, izdelovala vizitke. Imela je dober smisel za humor, pravi angleški humor in velikokrat nas je nasmejala. Za vsako majhno uslugo je bila iskreno hvaležna. Navdušena je bila nad bl. Alojzijem Grozdetom. Posebej je ljubila sv. Jožefa in sv. Malo Terezijo in seveda vse karmelske svetnike.
Pogrešale jo bomo. Njeno tiho prisotnost, premišljeno mnenje, potrpežljivo prenašanje oslabelosti, veliko drobnih zgledov in pozornosti. Okrepljena s svetimi zakramenti in molitvijo sester je odšla h Gospodu v soboto, 20. januarja pred 22. uro.
Pogreb je v ponedeljek, 22. januarja, ob somaševanju petih duhovnikov vodil novomeški škof v pokoju msgr. Andrej Glavan. V duhu so bile z nami sosestre iz Anglije in iz mnogih drugih karmelov ter njeni domači. Po sv. maši jo je g. škof z duhovniki in sestrami pospremil na pokopališče v samostanskem atriju.
Bog je sprejel daritev njenega življenja, vse mu je darovala, tudi domovino. Zdaj je prispela je v večno domovino, naj počiva v miru! Skupaj z njo se zahvaljujemo Bogu za vse milosti in usmiljenje, kakor je sama zapisala ob zadnjem jubileju.
sestre karmeličanke v Mirni Peči