V soboto, 11. marca, je potekal občni zbor Škofijske karitas Novo mesto. Pričetek smo obeležili s sveto mašo, ki jo je v župnijski cerkvi ob somaševanju duhovnikov daroval novomeški škof msgr. Andrej Glavan.V nagovoru se je zahvalil vsem prostovoljcem in sodelavcem škofijske in župnijskih Karitas za njihovo nesebično pomoč ljudem v stiski in za premagovanje odpora in birokratskih ovir, s katerimi se pri svojem delu večkrat srečujejo.
V nadaljevanju dogodka je v veliki dvorani Baragovega zavoda vse navzoče pozdravil gospod Ciril Murn, predsednik Škofijske karitas Novo mesto. S svojo navzočnostjo in pozdravi sta prijateljske vezi z novomeško Karitas izrazila tudi predstavnika Slovenske Karitas in Nadškofijske Karitas Ljubljana. V osrednjem predavanju je sodelavce župnijskih Karitas ter ostalih cerkvenih dobrodelnih ustanov nagovorila s. Slavka Cekuta ND ter spregovorila o svojih izkušnjah enajstletnega misijonskega dela v Albaniji, o spremljanju ubogih, o specifičnih stiskah, potrebah ter rešitvah, ki jih je iskala s številnimi dobrodelnimi organizacijami, med njimi tudi Karitas. Na ta način se je želela še posebej zahvaliti vsem ljudem dobre volje, ki s svojim darom še zlasti v postu ne pozabijo na stiske, ki se odvijajo tudi onstran naših meja, vendar se z njimi ukvarjajo naši rojaki in sodelavci Karitas.
Papež Frančišek je v letošnji postni poslanici pozval vse vernike, naj »izrazijo svojo duhovno prenovo tudi tako, da se udeležujejo postnih pobud, ki jih spodbujajo mnoge cerkvene organizacije v različnih delih sveta, in s tem podprejo kulturo srečevanja naše ene same človeške družine. Molímo drug za drugega, da bi z udeležbo pri Kristusovi zmagi, znali odpreti svoja vrata slabotnim in revnim. Tako bomo lahko v polnosti živeli velikonočno veselje ter pričevali zanj.«
V Škofijski karitas se zahvaljujemo vsem, ki so v preteklem letu še zavzeteje nadaljevali poslanstvo usmiljenega Samarijana, v enaki meri pa tudi tistim, ki so se pogumno odločili za začetek organizirane karitativne dejavnosti v svoji župniji in tako odprli svoja vrata slabotnim in revnim ter se na tak način odločili pričevati zanj.
Gregor Vidic, generalni tajnik ŠKNM
Nagovor škofa Glavana pri sv. maši ob občnem zboru Škofijske karitas
Misel iz današnje mašne prošnje najlepše izrazi namen Karitas. Slišali smo: »Obrni nas k sebi, da bomo iskali, kar je edino potrebno in opravljali dela krščanske ljubezni. Tako te bomo najlepše častili.« Prošnja izredno celostno izrazi cilj karitativnega dela. Z deli krščanske ljubezni častimo Boga.
Tudi Božja beseda nam govori podobno. Govori nam o ljubezni do bližnjega, še posebej o najvišji stopnji, o ljubezni do sovražnikov, do tistih, ki delajo krivice. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kaj delate posebnega.
Evangelij pravi za zapoved Stare zaveze: »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.« (Mt 5,43). Eksegeti, n. pr. kardinal Špidlik, pravijo, da izraza »sovražiti« ne smemo jemati tako močno kot v sodobnem jeziku. »Sovraži!« naj bi pomenilo nekako tole: »ne meni se zanj«. Tudi beseda sovražnik ne pomeni nujno nekoga, ki nam želi zlo, temveč preprosto nekoga, ki ni naš prijatelj, ki je tujec. Vendar evangelij preseže ta pogled in te omejitve in želi reči, da so vsi ljudje naši bližnji.
Ljubezen do bližnjega evangelij razširja na vse, ki jih Bog ljubi. Dionizij Areopagit pravi: »Širši ko je krog (bližnjih), bolj je Božji.« Ne smemo ostati neobčutljivi do trpljenja oddaljenih in na videz tujih oseb. Krščanska ljubezen gre preko osebnih, rasnih, socialnih in moralnih zadržkov. Takšne občutke so dolžni presegati ne le redovniki in zdravstveno osebje pri opravljanju svoje službe, ampak po Jezusovem zgledu vsi, saj je on ozdravljal gobave, jedel s farizeji in krivičniki. Tudi mi moramo najti moč za premagovanje odpora do nekaterih posebnih skupin, s katerimi pridemo v stik pri karitativnem delu.
Prva Mojzesova knjiga nas spodbuja, da naj spolnjujemo Gospodove zapovedi in zakone in poslušamo njegov glas, ki je dosegel vrhunec v besedah: »Karkoli ste storili kateremu mojih najmanjših, ste meni storili.« Še več: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo … zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad krivičnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« (Mt 5,46). Nekdo je takole komentiral to misel: sonce se ne spreminja glede na to, kam padajo njegovi žarki, niti se ne zatemni, ker se izsušuje močvirje. Tako tudi kristjan, še posebej karitativni delavec, ne sme spreminjati svojega obraza glede na okoliščine. Delati mora dobro vernikom in nevernikom, svetim in grešnim. Prav pri sovražnikih se pokaže čistost naše ljubezni, ki ne pričakuje povračila od sveta, temveč od večne ljubezni.
Na občnem zboru ste navzoči predsedniki in mnogi člani ali vsaj predstavniki vseh župnijskih karitas v škofiji. Zahvaljujem se vam za vse delo, ki ga opravljate. Vem za vse nevšečnosti, ki so povezane z razdeljevanjem hrane, za težave z raznimi kontrolami. Ne doživljate le hvaležnosti, ampak tudi nehvaležnost in nerazumevanje. Imejte potrpljenje. Po pomoč prihajajo mnogi na različne načine ranjeni, materialno in moralno ubogi. Poiščite pa tudi skrite uboge reveže in zlasti starejše in osamljene, ki potrebujejo ne le materialno pomoč, ampak zlasti pozornost in prijazno besedo ali človeka, ki ga bo poslušal, da mu bo lahko zaupal svojo bolečino, strahove in potrebe. Naj vas navdihujejo spodbude papeža Frančiška, ki ne zamudi nobene priložnosti in se ne utrudi spodbujati k delu za obrobne in vse različne vrste ubogih tudi v letošnji spodbudi za postni čas.
Vodstvu in vsem zaposlenim na Škofijski karitas se zahvaljujem za vse opravljeno delo, za vso podporo, ki jo z nasveti dajete župnijskim karitas. Za organizacijo duhovnih obnov in študijskih srečanje in za prizadevanje, da bi vsaka župnija začela z organizirano karitativno dejavnostjo.
Amen.