Praznovanje godu blaženega Alojzija Grozdeta, Zaplaz, 28. 5. 2022
Nagovor novomeškega škofa Andreja Sajeta
(Rim 8,31–30; Jn 15,18–21)
Papež Janez Pavel II. je ob prvem obisku v Sloveniji izpostavil naslednje besede. »V zgodovini je bila vaša krščanska skupnost izpostavljena težkim preizkušnjam, nedavno tudi grozotam obeh svetovnih vojn. Kako naj bi pozabili na nasilno komunistično revolucijo? Trpljenju, ki ga je povzročila tuja okupacija, se je pridružila še državljanska vojna, v kateri je brat dvignil roko nad brata. Božji služabnik Lojze Grozde je samo ena izmed neštetih nedolžnih žrtev, ki visoko dviguje palmo svojega mučeništva kot neizbrisen spomin in opomin. Škofe, duhovnike, redovnike in laike so med vojno in po njej zapirali, jih mučili, izseljevali in tudi nasilno morili. Vsi ti zdaj prosijo Boga za spravo, mir in slogo med vsemi člani naroda« (sv. Janez Pavel II. Bog blagoslovi predrago Slovenijo, Ljubljana, 1996; str. 59)
Obhajamo sveto mašo ob godovnem dnevu blaženega Alojzija Grozdeta, ki smo ga po koledarju praznovali včeraj. Ko razmišljamo o njegovem liku življenja, se želimo tudi vprašati, kaj nam lahko pove in česa se lahko ob njem naučimo. Svetniki in blaženi se ne rodijo popolni, so bili kot mi. Preden so bili proglašeni za svetnike, so živeli običajno življenje, ki je bilo podobno kot naše. Prepleteno je bilo z vsakdanjimi opravili, z veseljem in upanjem, prav tako pa tudi z različnimi preskušnjami. Svetost tako ni zgolj za izbrane, je pot, na katero smo poklicani vsi.
Kaj je svetost? Poklicanost k svetosti ni v neoporečni moralni drži in v striktnem izpolnjevanju pravil. Tega noben človek v polnosti ni zmožen, zato v svetosti ne more napredovati zgolj s svojim prizadevanjem. Že v antiki so vedeli, da svetosti ne moremo enačiti z visoko moralno držo in da je to Božje delo, ki ga človek sprejme in iz njega živi. Apostol Pavel v današnjem berilu izpostavi, da nas nihče ne more ločiti od Gospoda in njegove ljubezni, ker Jezus Kristus sam posreduje za nas na Božji desnici. Svetost je v povezanosti v občestvo z Bogom in življenje iz njegove ljubezni. Posvečujemo se in napredujemo v svetosti, ko se naše srce preobraža in postaja podobno Gospodovemu srcu.
Razlika med življenjem povprečnih ljudi in osebami, proglašenimi za svetnike, je v tem, da so bili slednji popolnoma odprti za Boga in razpoložljivi za njegov načrt. Ko so spoznali Božjo ljubezen, so ji sledili z vsem srcem. Povezanost z Bogom jih je opogumila v veri, da se niso bali. Svoje življenje so darovali v služenju drugim, prenašali so trpljenje in nesreče, na zlo so odgovarjali z dobroto ter širili veselje in mir. K temu smo danes poklicani tudi mi. Poglejmo tudi mi, katere možnosti imamo, da Božje darove živimo zvesto in pogumno in kako lahko še okrepimo vero, ki je naš odgovor na Božji dar ljubezni.
Zgled svetnikov nas spodbuja, naj se ne zanašamo nase, ampak živimo iz Božje moči. Za uresničitev tega poslanstva je potrebno imeti preprosto in ponižno srce. Spodbujajo nas, naj zaupamo in vztrajamo v veri v Gospoda še zlasti takrat, ko pridejo zahtevne okoliščine. Gospod nas ne bo razočaral. S svojim življenjem nam kažejo, da tisti, ki ostanejo zvesti Bogu in njegovi besedi, že na tej zemlji doživljajo tolažbo njegove ljubezni.
Evangelij nas spominja na dejstvo, da življenje po Gospodovi besedi v okolici prinaša vznemirjenje in sovraštvo do tistega, ki po njem živi. S tem moramo računati. V skrajnem primeru to sovraštvo pripelje tudi do mučenja in uboja, kakor smo priče pri bl. Alojziju Grozdetu. Kdor ljubi, je osovražen. Ob tem se ne smemo pohujšati. Kar je doletelo Jezusove učence, lahko doleti vsakega od nas. V Trpljenju dopolnjujemo to, kar še manjka v naših telesih za odrešitev sveta (Kol 1,24).
Nasprotovanje sveta je presenečenje za tistega, ki dela dobro. Dokler tega ne izkusimo, se nam zdi nemogoče, da bi nas za dobro lahko kdo sovražil. Svet ima pri evangelistu Janezu negativen predznak. Predstavlja način razmišljanja in ravnanja, ki temelji na strahu in sebičnosti. Svet ljubi, kar je njegovo, sovraži pa vse, kar kaže na njegovo praznino. Kdor išče resnico, svobodo in pravičnost, je zato osovražen, preganjan in izločen. Za to je Bog dal svojega Sina, da bi ta svet rešil. Cerkev kot skupnost verujočih se zato ne sme bati, pač pa mora krepiti vezi z Gospodom in trdneje verovati.
Kateri načini nam pri tem lahko pomagajo? Današnja glavna mašna prošnja ob godovnem dnevu blaženega Alojzija Grozdeta izpostavi, da se je blaženi odlikoval v ljubezni do evharističnega Kristusa ter apostolsko deloval in daroval svoje življenje. To je smisel svetnika. Usmerja h Kristusu in črpa iz njega. Evharistija je tudi za nas ključen način, kjer prejemamo Božjo ljubezen in krepimo vero. Ko darujemo najsvetejšo daritev in molimo, se povezujemo tudi z občestvom svetih, ki gledajo na nas in molijo z nami ter posredujejo za nas, da imamo dovolj moči za poslanstvo, ki nam je zaupano. Gospod je tisti, ki dela v nas, mi pa hodimo v njegovi moči in se zrcalimo v njegovi ljubezni.
Blaženi Alojzij Grozde, prosi za nas. Amen.
Fotografije: Jože Potrpin
