V sredo, 5. septembra, je v Zavodu Friderika Ireneja Baraga v Novem mestu potekal zanimiv pastoralni tečaj ob začetku novega pastoralnega leta. Letošnja tematika nadaljuje lansko temo in se osredotoča na pastoralno delo z družinami, ki imajo majhne predšolske otroke. Situacija malih otrok namreč te družine močno pogojuje, zahteva neprestano skrb za otroke in ukvarjanje s še ne zavestnimi reakcijami malčkov, s katerimi pogosto izzivajo ustaljene navade v okolici.
Na pastoralnem tečaju so najprej spregovorili predavatelji. Ervin Mozetič, vikar za pastoralo Škofije Koper, trenutno župnik na Markovcu v Kopru, je iz svoje izkušnje iz več župnij na podlagi številnih primerov predstavil, kako se je mogoče uspešno približati tem družinam z malimi otroki in jim ponuditi prostor, kjer se lahko približajo župnijskemu verskemu življenju. Pogosto je potrebno urediti poseben čas in prostor (ločen od redne župnijske pastorale), kjer se lahko družine počutijo sproščeno, ko otrok ne obravnavamo kot moteče. Med možnostmi je naštel tudi pisno voščilo župnije ob obletnici krsta skupaj z vabilom na ta ali oni praznik v župniji. Naslov njegovega predavanja je bil vzet iz svetega pisma, »Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti« (2 Tim 1,7), ki je hkrati tudi spodbuda k pogumnemu delovanju in soočanju s situacijo družin z malimi otroki.
V svojem predavanju »Pustite otroke k meni«, sta nato zakonca in terapevta dr. Katarina in dr. Tomaž Erzar na strokovnih temeljih predstavila razvoj človeške duševnosti v prvih letih odraščanja in različne ravni odzivov, od najbolj temeljnih živčnih odzivov, preko duševno-čustvenih, do najbolj prefinjenih socialno-zavednih, ki se razvijajo v varnih medosebnih odnosih pri malem otroku. Zanimivo je bilo spoznanje, da se zavest (za to določen možganski del) pri otroku razvije šele po 3 letu starosti. Zato ljudje iz prejšnjega obdobja nimamo spomina in se ne moremo zavestno odločati. Malčkove reakcije pred tem obdobjem torej niso zavestne in jih ne more krotiti. Zato je naloga odraslih, da otrokov nemir na primeren način pomirijo in mu tako na nezavedni ravni omogočijo izkušnjo, kako pomiriti napetost v sebi. Ta izkušnja, ki naj ne bo potlačitev, bo otroku postala koristen vzorec tudi za kasneje v življenju.
Po odmoru je sledilo delo po dekanijah in v skupini katehistinj, na podlagi katerega je ob koncu stekel še kratek pogovor s predavatelji, ki se je zavrtel predvsem okrog vprašanja, kako pridobiti številne sodelavce za tako bogate pobude, ki jih je predstavil g. Mozetič in okrog vprašanja, kako umiriti otroke, ki v določenem trenutku lahko motijo potek bogoslužja.