Ta blagoslovljen čas smo preživeli v globokem občestvu z vsemi vami. Podpirale so nas vaše molitve, skupaj z vami smo nosili vaša pričakovanja, vaša vprašanja kot tudi vaše strahove. Kot je pred dvema letoma prosil papež Frančišek, se je začel dolg proces poslušanja in razločevanja, odprt za vse Božje ljudstvo, ne izključujoč nikogar, da bi »potovali skupaj« pod vodstvom Svetega Duha, kot misijonarski učenci, ki sledijo Jezusu Kristusu.
Zasedanje, na katerem smo bili zbrani v Rimu od 30. septembra, je pomembna faza tega procesa. V mnogih pogledih je bila to izkušnja brez primere. Na povabilo papeža Frančiška smo bili moški in ženske prvič povabljeni na podlagi svojega krstnega dostojanstva, da sedemo za isto mizo, da bi sodelovali ne le v razpravah, ampak tudi v procesu glasovanja tega zasedanja škofovske sinode. Skupaj smo v dopolnjevanju naših poklicev, naših karizem in naših služb intenzivno prisluhnili Božji besedi in izkušnjam drugih. Z metodo pogovora po Duhu smo si ponižno podelili bogastvo in revščino naših skupnosti z vseh celin in skušali razločiti, kaj želi Sveti Duh danes povedati Cerkvi. Tako smo tudi izkusili pomen spodbujanja medsebojnih izmenjav med latinsko tradicijo in tradicijo vzhodnega krščanstva. Udeležba bratskih delegatov iz drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti je močno obogatila naše razprave.
Naše srečanje je potekalo v kontekstu sveta v krizi, katerega rane in škandalozne neenakosti so boleče odmevale v naših srcih in našemu delu vlivale posebno težo, še posebej, ker nekateri prihajamo iz držav, kjer divjajo vojne. Molili smo za žrtve smrtonosnega nasilja, ne da bi pozabili na vse tiste, ki so bili zaradi bede in korupcije prisiljeni stopiti na nevarno pot preseljevanja. Zagotovili smo našo solidarnost in predanost ženskam in moškim po vsem svetu, ki si prizadevajo za izgradnjo pravičnosti in miru.
Na povabilo svetega očeta smo dali velik prostor tišini, da bi spodbudili medsebojno poslušanje in željo po občestvu v Duhu med nami. Med uvodno ekumensko vigilijo smo izkusili, kako se v tihem premišljevanju križanega Kristusa krepi žeja po edinosti. Pravzaprav je križ edina katedra tistega, ki je, ko je dal samega sebe za odrešenje sveta, svoje učence izročil svojemu Očetu, da bi »vsi bili eno« (Jn 17,21). Trdno združeni v upanju, ki ga je prineslo njegovo vstajenje, smo mu zaupali naš skupni dom, kjer postajajo kriki zemlje in ubogih vedno bolj pomembni: »Laudate Deum!« (»Hvaljen Bog!«), kot nas je spomnil papež Frančišek na začetku našega dela.
Iz dneva v dan smo čutili pereč klic po pastoralnem in misijonskem spreobrnjenju. Kajti poklicanost Cerkve ni oznanjati evangelija tako, da se osredotoči nase, ampak tako, da se postavi v službo neskončne ljubezni, s katero je Bog vzljubil svet (prim. Jn 3,16). Ko so brezdomce ob Trgu svetega Petra povprašali o njihovih pričakovanjih glede Cerkve ob tej sinodi, so odgovorili: »Ljubezen!«. Ta ljubezen mora vedno ostati goreče srce Cerkve, trinitarična in evharistična ljubezen, kot je spomnil papež 15. oktobra, sredi našega zborovanja, ko je spomnil na sporočilo svete Terezije Deteta Jezusa. Prav »zaupanje« nam daje drznost in notranjo svobodo, ki smo ju izkusili, ko brez oklevanja svobodno in ponižno izražamo svoja strinjanja, razlike, želje in vprašanja.
In zdaj? Upamo, da bodo meseci do drugega zasedanja v oktobru 2024 vsem omogočili konkretno udeležbo v dinamiki misijonskega občestva, ki jo označuje beseda »sinoda«. Ne gre za ideologijo, ampak za izkušnjo, ki je zakoreninjena v apostolskem izročilu. Kot nas je spomnil papež na začetku tega procesa, »lahko občestvo in poslanstvo ostaneta nekoliko abstraktna, razen če gojimo cerkveno prakso, ki izraža konkretnost sinodalnosti (...), ki spodbuja resnično vključenost vsakega in vseh« (9. oktober 2021). Izzivov in vprašanj je več: zbirno poročilo prve seje bo navedlo točke soglasja, ki smo jih dosegli, poudarilo odprta vprašanja in nakazovalo, kako bo potekalo naše delo.
Da bi Cerkev napredovala v svojem razločevanju, mora nujno prisluhniti vsem, začenši z najrevnejšimi. To zahteva pot spreobrnjenja, ki je tudi pot slavljenja: »Slavim se ti, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim.« ( Lk 10,21) Pomeni poslušati tiste, ki jim je bila onemogočena pravica do besede v družbi ali se čutijo izključene, tudi s strani Cerkve; prisluhniti ljudem, ki so žrtve rasizma v vseh njegovih oblikah – zlasti v nekaterih regijah z avtohtonim ljudstvom, katerih kulture so bile zaničevane. Predvsem pa je Cerkev našega časa dolžna v duhu spreobrnjenja prisluhniti tistim, ki so bili žrtve zlorab s strani članov cerkvenega telesa, in se konkretno in strukturno zavezati, da se to ne bo ponovilo.
Cerkev mora prisluhniti tudi laikom, ženskam in moškim, ki so vsi poklicani k svetosti zaradi svojega krstnega poklica: pričevanju katehetov, ki so v mnogih primerih prvi oznanjevalci evangelija; preprostosti in živahnosti otrok, navdušenju mladih, njihovim vprašanjem in njihovim prošnjam; sanjam, modrosti in spominu starejših ljudi. Cerkev mora prisluhniti družinam, njihovim vzgojnim skrbem, njihovem krščanskemu pričevanju, ki ga predstavljajo v današnjem svetu. Sprejeti mora glas tistih, ki želijo biti vključeni v laične službe in sodelovati v strukturah razločevanja in odločanja.
Za nadaljnji napredek v sinodalnem razločevanju mora Cerkev še bolj zbrati zlasti besede in izkušnje posvečenih služabnikov: duhovnikov, ki so glavni sodelavci škofov, katerih zakramentalna služba je nepogrešljiva za življenje vsega telesa; diakonov, ki s svojo službo kažejo skrb celotne Cerkve za najbolj ranljive. Pustiti se mora tudi izprašati preroškemu glasu Bogu posvečenih, ki so budni čuvaji klica Duha. Pozorna mora biti tudi na vse tiste, ki niso iste vere, ampak iščejo resnico in v katerih je Duh, ki »vsakemu ponuja možnost, da se pridruži tej velikonočni skrivnosti« (Gaudium et spes 22, 5), tudi prisoten in delujoč.
»Svet, v katerem živimo in smo ga poklicani ljubiti ter mu služiti, kljub svojim nasprotjem zahteva od Cerkve krepitev sodelovanja na vseh področjih njenega poslanstva. Prav to pot sinodalnosti Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja« (papež Frančišek, 17. oktober 2015). Ni se nam treba bati odzvati na ta klic. Marija, mati Cerkve, prva na poti, spremlja naše romanje. V veselju in žalosti nam kaže svojega Sina in nas vabi k zaupanju. In On, Jezus, je naše edino upanje!