Nagovor novomeškega škofa Andreja Sajeta na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgust 2022.
Dragi bratje in sestre, dragi Marijini častilci!
Lepo je, da smo kot ena družina zbrani ob naši nebeški Materi, ki se ji danes še posebej priporočamo. Verujemo, da je bila z dušo in telesom vzeta k Bogu ter da pri njem posreduje za nas. Zato je današnji praznik predvsem praznik upanja in veselja, da življenje vedno zmaguje nad smrtjo.
Versko resnico o Marijinem vnebovzetju je 1. novembra 1950razglasil papež Pij XII. (1939–1958). Njena vsebina je, kar je Cerkev verovala od začetka, da je bila Devica Marija po končanem zemeljskem življenju s telesom in dušo sprejeta v nebeško slavo.
Besede Magnifikata (Lk 1,46–56), ki jih navaja evangelist Luka, nakazujejo, da je bilo čaščenje Marije prisotno že v apostolskih časih. Marijine besede pa vabijo tudi vsakega od nas, da se nenehno spominjamo velikih Božjih del. Bog dela velike stvari tudi v naših življenjih, zato je prav, da sta v nas hvaležnost in veselje. Velikokrat se nam zdijo stvari v življenju samoumevne, mislimo, da nam pripadajo zdravje, hrana, blagostanje, mirno okolje. V zadostni meri se ne zavedamo, da je pravzaprav vse Božji dar. Danes se združimo z Marijo in bodimo Bogu hvaležni za vse velike stvari, ki jih dela v nas in po nas.
Človekovo življenje na zemlji se nenehno odvija v napetosti boja med dobrim in zlim oz. kot smo slišali v drugem berilu, med žensko in zmajem. To je položaj človeške zgodovine. Je kot potovanje po razburkanem morju. Bog nas znotraj teh bojev ne pušča samih.
Praznik Marijinega vnebovzetja je dan veselja nad Božjo zmago. Ljubezen je močnejša od smrti. Bog ima resnično moč. Njegova moč sta dobrota in ljubezen. Ljubezen ni nekaj abstraktnega, ampak je konkretna. Pomen današnjega praznika je tudi v tem, da daje pozitivno vrednost telesu, materiji, konkretni človeškosti in odnosom. V nebesih ni prostora samo za duhovni princip posamezne osebe, ampak za njegovo celotno osebnost, za vse, kar se je vpisalo v njegovo telo. Marija je bila vzeta v nebesa z dušo in telesom. Pomembno je oboje. Pri Bogu je prostor tudi za telesnost, našo individualnost in človeško enkratnost. Ne samo za Marijo, ampak tudi za vsakega od nas. Nebesa niso več oddaljeno in nedostopno območje, ampak so prostor bližine, srečanja, medosebnih odnosov.
Glavna ovira za Božje življenje v nas je strah, da nam bo Bog nekaj vzel. Mnogi mislijo, da je Boga treba pustiti ob strani, da bi imeli več prostora in svobode zase. To je velika skušnjava sodobnega časa. Podvrženi smo prevladujoči miselnosti, da nam Bog ne pušča svobode. Zato ga želimo izriniti iz življenja. Želimo biti samostojni, neodvisni inželimo tudi odločati o rojstvu in smrti ter o drugih naravnih danostih, kot so npr. pojmovanje zakonske zveze, družine ter njene narave, človekovega spola itd. Sodobni človek želi oblikovati svet povsem po svojih zamislih in svojih načrtih ter ne priznava nikogar, ki bi se mu moral podrejati. Če drugače ne, moramo vsaj ob sodobnih okoljskih katastrofah priznati, da narave vendarle ne moremo popolnoma obvladati. In ker nismo prisluhnili naravnim zakonitostim in omejitvam, tvegamo, da bodo prihodnji rodovi trpeli zaradi negativnih posledic naših neodgovornih in nepremišljenih ravnanj.
»Živeti v skladu z naravo« je bilo že geslo antičnih filozofov. Gre za priznanje reda oz. zakonitosti, ki presegajo zgolj trenutni interes posameznika oz. družbe. Ko govorimo o tem, da moramo upoštevati naravne zakone, ne mislimo prvenstvo na biološke zakone, ampak na tisto, kar je skladno z razumno človeško naravo. Kljub vsemu je to, kar je razumno, kar je pametno, tudi povezano s fizičnimi in biološkimi danostmi. Telesno, fizično, materialno je v svojem bistvu povezano z duhovnim in idejnim svetom. Priznati moramo, da nas nekatere stvari presegajo, da moramo sprejeti določene zakonitosti, če ne želimo škodovati sebi, drugim in okolju.
Brez ponižne drže, ki se je učimo ob Marijinem zgledu, lahko v nas prevladata zla sila in skušnjava, da bi sami stopili na mesto Boga in odločali o stvareh, ki nas presegajo. Kjer izgine Bog, človek ne postane večji ali svobodnejši, temveč izgubi svoje božansko dostojanstvo. V skrajnem primeru lahko ostane produkt slepe evolucije in kot takega ga je mogoče uporabiti in zlorabiti. Prav to potrjujejo izkušnje naše dobe.
Samo če je velik Bog, je velik tudi človek, ker je njegova podoba. Ob Mariji lahko razumemo, da je tako. Ne smemo se oddaljiti od Boga, ampak si prizadevajmo, da ga naredimo navzočega v svojem življenju z molitvijo, pogovorom med zakonci in v domači družini, zakramenti, branjem Božje besede, sodelovanjem v župnijskih in drugih občestvih. Na Boga nas spominjajo cerkve, svete podobe, kapelice, križi. Ko gremo od doma, se lahko pokrižamo z blagoslovljeno vodo.
Moderna demokracija nam daje temelje, da svojo vero živimo zasebno ali javno, kot posamezniki ali v skupini. To je naša osnovna človekova pravica in priložnost. Na vsakem od nas pa je, da življenje v najširšem pomenu besede živimo odgovorno zase in v blagor skupnosti. Sooblikujmo družbeno skupnost,ne prepuščajmo se toku in ne dopustimo, da o pomembnih vprašanjih odločajo samo drugi. Spremembe, ki si jih vsi želimo, bodo prišle, če bo vsak začel pri sebi, pri čemer bo spoštoval drugega in njegove potrebe.
Kot Marija naredimo prostor za Boga v svojem življenju in prepoznajmo milosten trenutek za duhovno rast, ki nam gaprinaša čas negotovosti in krize. Po njenem zgledu ohranimoBožjo besedo v srcu in jo premišljujmo. To nam bo dalo pravo smer, notranji mir, spoznanje in moč. Njeno življenje je bilo kot tkanje Božjih niti. Sledila je navdihom Duha. Marija je bila domača v Božji besedi. Beseda v njej je živela, pustila je,da jo je prežemala in navdihovala. Ko je govorila, je mislila z Božjimi besedami. Kdor misli z Bogom, dobro misli, in kdor govori z Bogom, dobro govori. Ima merila presoje, ki veljajo za vse stvari na svetu. Postane moder, preudaren in hkrati dober; postane tudi močan in pogumen, z Božjo močjo, ki se lahko upira zlu in spodbuja dobro v svetu (prim. nagovor papeža Benedikta XVI. z dne 15. avgusta 2005).
Marija je bila s telesom in dušo sprejeta v nebesa. Ni daleč od nas, čuti z nami in prosi za nas. Prav zato, ker je z Bogom in v Bogu, je zelo blizu tudi vsakemu od nas. Ko je bila na Zemlji, je lahko bila blizu le nekaterim ljudem. Ker je v Bogu in z Bogom, je blizu vsakemu od nas, pozna naša srca, sliši naše molitve, lahko nam pomaga s svojo materinsko priprošnjo.
Marija, v nebesa vzeta, prosi za nas. Amen.