Po Marijinem zgledu se tudi mi odpravimo na pot

Na praznik obiskanja device Marije na zadnji dan meseca maja obhajamo škofijsko evharistično slavje za uspeh sinode, ki poteka pod naslovom »za sinodalno Cerkev«. Na tej poti so izpostavljeni trije vidiki: občestvo, sodelovanje in poslanstvo. S tem se pridružujemo molitvam v ostalih slovenskih škofijah in v vesoljni Cerkvi, ki ta trenutek praznuje in moli. Želimo prepoznati Božja znamenja v naših življenjih in še posebej, kako smo in kako naj bomo Cerkev, kot skupnost verujočih v konkretnem zgodovinskem trenutku. Današnji molitveni namen je, da bi na priprošnjo Device Marije vsak od nas bolje prepoznal svojo vlogo v Cerkvi in se odprl navdihom Svetega Duha, ki kliče v nas »Abba, Oče«!

Sinodalno pot hodimo skupaj. Kot občestvo. Nihče ne sme hoditi sam. V preteklih dveh letih smo se srečevali v različnih skupinah. Pogovarjali smo se o veri, začutili smo, da se o njej težko izražamo. Vsi smo v vlogi učencev. Učimo se razločevati in prepoznavati, kako Gospod prihaja k nam. Sinodalna pot je zasnovana kot dinamika vzajemnega poslušanja.

Poslušamo drug drugega in skupaj poslušamo Svetega Duha, ki nam daje svojih darov za lažje razločevanje o naši preteklosti, sedanjosti in načrtovanju prihodnosti. Želimo čim bolj prepoznati, kakšen je Božji načrt za nas. Pri poslušanju ne gre za zbiranje mnenj, večkrat poudari papež Frančišek. Gre za poslušanje Svetega Duha, kot beremo v knjigi Razodetja: »Kdor ima ušesa, naj posluša, kaj Duh govori cerkvam« (Raz 2,7). Gre za to, da slišimo Božji glas in dojamemo njegovo navzočnost.

Pri tem gre za komuniciranje, ki omogoča zaznavanje in doživljanja drugega. Eden govori, drugi posluša. In obratno. Komunikacija ali dialog vedno predpostavlja, da smo vsi pripravljeni ne samo govoriti, temveč tudi poslušati. In slišati. Želimo tudi razumeti drugega. Predvsem pa gre za to, da podobno kot Marija, ki je odšla na pot k Elizabeti (Lk 1,31–56), gremo tudi mi ven iz sebe. Iti iz svoje hiše na simbolni ravni pomeni tudi zapustiti lastne predstave o veri ter se osvoboditi egoizma in gledanja zgolj nase. Kdor je zunaj, postane bolj ranljiv. Računati mora na drugega. Mora se prilagoditi. Ranljivost pomeni tudi pomagati nekomu v stiski in ga razumeti.

Hkrati to za nas pomeni povabilo k razmisleku in k osvoboditvi od lastnih predstav, kako bi Bog moral poskrbeti za nas. Sam ali preko ljudi, ki so okoli nas. Življenje v skupnosti nujno zahteva, da vidimo tudi drugega in njegove potrebe. Pogosto živimo v lažnem prepričanju, da sprejemamo Boga v svoja življenja, v resnici pa ga ustavimo na vratih svojega srca, kot vsiljivega tujca, do katerega nimamo zaupanja in ga zato ne spustimo v svoj dom. Gospod ne izpolnjuje naših pričakovanj, zato smo do njegovih pobud rezervirani in se mu popolnoma ne zaupamo.

Današnji evangelij nam razkriva Marijino veličino in pripravljenost na sprejetje Božjega načrta. V svoj dom in srce sprejme Boga; ne ustavi ga na vratih. Prepusti se Gospodu, ker je trdno prepričana, da je njegov načrt tisti, ki je zanjo dober in mu želi slediti. Svoje ideje o njeni prihodnosti je bila pripravljena v celoti postaviti pod vprašaj. Izjemna je v zaznavanju Božjih vzgibov in prepoznavanju, kaj je v tem Božjega. Odmrla je sebi in je prosta egoizma in napuha. Sluti, kaj pripravlja Gospod: kar je dobro zanjo in za celotno človeštvo. Zna govoriti in komunicirati, prav tako je zmožna tihote in sprejemanja. Zaupa, hodi in vztraja tudi takrat, ko vsega ne razume. Vera namreč ni v tem, da vse razumemo in potem tako živimo. Najprej je potrebno po veri živeti, kasneje pa bomo vedno bolje tudi razumeli, kakšne namene ima Gospod z nami.

Skrivnost Marijinega obiska Elizabete je pravzaprav skrivnost medsebojne komunikacije dveh žensk, ki sta si različni po starosti in poreklu, ter medsebojnega spoštljivega sprejema. Vsaka od njiju nosi svojo skrivnost, ki jo je težko sporočiti drugim. Elizabeta se težko izreče zaradi svoje starosti. Mariji je težko, ker nikomur ne more razložiti pomena in posledic angelovih besed. Tega, kar čuti. Če je Elizabeta po evangeliju nekaj mesecev živela skrita v samoti, je bila Marijina samota neskončno večja. Morda zato odide v naglici. Ne zdrži več. Mora biti z nekom, ki jo odprto sprejme in razume. Iz tega, kar ji je povedal angel, je spoznala, da je v tem trenutku kot sogovornica njena sorodnica najprimernejša oseba. Ko se srečata, je Marija tista, ki spregovori in pozdravi prva. Elizabeta se počuti nagovorjeno ter vzklikne: »Blagoslovljena si med ženami.« Marija se prav tako čuti razumljeno, ljubljeno in sprejeto.

Vse vabim, da premišljujemo ob Marijinem zgledu razpoložljivosti in služenja. Pojdimo ven iz lastne zaprtosti in postavimo svoje načrte in ideje pod vprašaj. Naj jih razsvetli Božji Duh, da bi prepoznali, kaj je prav in da bi tako tudi živeli. V Žužemberk smo prišli kot romarji. Želimo praznovati skupaj in preko bratov in sester želimo doživeti krščansko občestvo verujočih. Sinoda pomeni, da smo skupaj na poti. Delimo življenje drug z drugim.

V velikonočnem času, ki smo ga pravkar zaključili, smo prebirali knjigo Apostolskih del. Ta knjiga je zgodba o poti, ki se začne v Jeruzalemu in se nadaljuje skozi Samarijo, Judejo, Sirijo, Malo Azijo in Grčijo konča v Rimu. Ta pot pripoveduje o tem, kako Božja beseda in ljudje, ki so ji namenili svojo pozornost in vero, hodijo skupaj. Božja beseda hodi z nami. Na tej poti je pomemben vsakdo. Ne obstanimo na poti. V dvomih se pogovarjajmo, izrazimo svoje strahove in nemoč. Nemir naj nas spodbudi k hoji in raziskovanju.

Če kristjan tega notranjega nemira ne čuti, mu nekaj manjka, izpostavlja papež Frančišek. Ta notranji nemir izhaja iz vere in nas vabi k razmisleku, kaj je treba storiti, ohraniti ali spremeniti. Zgodovina nas uči, da mirovanje ne more biti dobro stanje za Cerkev (prim. Evangelii gaudium, 23). Romanje in skupna hoja ter gibanje so dejanja poslušnosti Svetemu Duhu, ki je režiser zgodbe našega življenja, v kateri je vsakdo nemirni protagonist, ki nikoli ne stoji na mestu.