V sredo, 27. februarja, popoldne smo na pokopališču pri cerkvi sv. Marjete na Grmu (župnija Trebnje) poslovili od pokojnega duhovnika prof. Adolfa Mežana. Pri pogrebu se je zbralo preko 60 duhovnikov, med katerimi je bilo veliko teh, ki so se poklonili svojemu nekdanjemu profesorju modernih jezikov v malem semenišču v Vipavi. Pogreb je vodil novomeški škof Andrej Glavan, ki je v nagovoru predstavil življenjsko pot pokojnega prof. Mežana. Prof. Adolf Mežan je umrl 25. februarja 2013 v 81. letu starosti v duhovniškem domu v Ljubljani.
Spoštovani prof. Mežan, počivajte v miru!
Nagovor škofa Glavana pri pogrebni sv. maši
Dragi duhovniki, sestra Majda in brat Zdravko z družino in drugi sorodniki, znanci, sošolci in učenci prof. Mežana, bivši farani, dragi njegovi trebanjski rojaki!
Zbrali smo se k pogrebni maši, molitvi in slovesu od pokojnega prof. Dolfeta Mežana. Naš sobrat g. Dolfe se je vrnil domov, v domačo rojstno župnijo Marije Vnebovzete, da bo njegovo telo v družinskem grobu tu na Grmu, ob cerkvi sv. Marjete, našlo svoje zadnje zemeljsko domovanje in čakalo po Gospodovi obljubi vstajenja poslednji dan. Obenem pa se neumrljiva duša vrača v večni dom k nebeškemu Očetu, kjer je Kristus tudi zanj pripravil prostor.
Za ta svet se je pokojni rodil v Dolenji Nemški vasi 14. maja 1932. Lani je obhajal 80-letnico življenja, poldrugi mesec za tem, 1. julija, pa svojo zlato mašo. Že v osnovni šoli je pokazal veliko nadarjenost, zato so ga starši poslali v klasično gimnazijo v Ljubljani, kjer je leta 1951 maturiral. Po maturi se je vpisal na univerzo in študiral slovenščino, ruščino in srbohrvaščino, pri lektorjih pa je zraven študiral še nemščino in francoščino. Proti koncu študija je začutil, da ga Bog kliče v duhovniški poklic, zato se je po diplomi vpisal še na TEOF in v bogoslovje. Leta 1962 je bil posvečen in 1. julija je v Trebnjem pel novo mašo. Še isto leto ga je nadškof Anton Vovk poslal na Srednjo versko šolo v Vipavo, kjer je 15 let poučeval slovenščino, nemščino in francoščino. To delo je z veseljem opravljal. Po 15 letih, leta 1977, ga je nadškof Pogačnik imenoval za župnika pri sv. Lenartu in soupravitelja v Javorjah nad Škofjo Loko, kjer je veliko prenavljal.
Z Javorij je bil 1981 prestavljen v Šmihel pri Novem mestu. Kot župnik in 7 let tudi dekan novomeške dekanije je pastoralno zelo uspešno deloval s pomočjo ŽPS in hkrati uvajal kaplane v duhovniško službo. Že tedaj se je z veliko skrbjo posvečal tudi bolnim in onemoglim. Po 11 letih je odšel za nekaj let k jezuitom, nato pa se spet vključil med škofijske duhovnike. Nastavljen je bil v bolniško župnijo v Ljubljani in 12 let delal v bolniški pastorali, zlasti v bolnici Petra Držaja, kar je popisal tudi v lični knjigi z naslovom Med belimi stenami. V njej se zrcali njegova dobrosrčnost in apostolska gorečnost. Mnogim je pomagal ne le sprejemati bolezen, ampak jim je omogočil tudi spravo z Bogom po zakramentih. Po ustanovitvi novomeške škofije se je dal na razpolago domači škofiji in pomagal kot bolniški duhovnik in nekaj časa tudi kot spovednik na Zaplazu.
A to delo je prekinila bolezen – rak. Božja previdnost mu je naložila drug način pastoralnega delovanja z molitvijo in darovanjem trpljenja. Še ko sem ga konec januarja obiskal, mi je obljubil, da bo daroval trpljenje za nove duhovne poklice.
V ponedeljek, 25. februarja, proti večeru, potem ko sta ga 1 uro prej še obiskala brat in sestra, se je poslovil. Razodela se mu je Božja skrivnost, »da v ljubezni je vstopil v nove vrtove«, kot je zapisal pesnik Srečko Kosovel.
Smrt – grenak je tvoj spomin, pravi Sveto pismo. Celo Jezusa je pretresla smrt v Naimu, ob Lazarjevem grobu pa se je celo zjokal. Toda prav ob njegovem grobu je napovedal zmago nad smrtjo: »Jaz sem vstajenje in življenje.« Smrt je spremenil v oznanilo življenja.
Dragi sobrat Dolfe! Prosi tudi zdaj za nove duhovne poklice, za nove duhovnike v naši novomeški škofiji, za nove čuvarje tabernakljev, kakor je rad dejal božji služabnik škof Vovk, saj si bil med zadnjimi njegovimi novomašniki, ki jih je on posvetil. Mi pa bomo delo in molitve vseh tvojih 50 in pol duhovniških let položili na oltar in zato molili, da bi šel v veselje svojega Gospoda in da bi po besedi apostola Janeza, čimprej užival, kar tu na zemlji oko ni moglo videti in uho ne slišati in kar v človekovo srce ni prišlo, a vemo, da je Bog pripravil v nebesih za vse, ki ga ljubijo in mu zvesto služijo.
Amen.